fbpx

Protesti v Sloveniji so postali razlog za protest

Kolumnist Davorin Kopše

Pravica do protestov žene brezglave množice na ulice in trge, na drugi strani pa ista pravica zavira in ovira obsodbe tega ravnanja, tudi ko pride do zlorab. Ustava to pravico jasno zagotavlja, enako jasno pa jo v določenih primerih tudi omejuje. V ustavi piše: “Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.”

Pardon, se popravljam; “nabijajo” že od leta 1945, ko so se razglasili za zmagovalce. Takrat so zagotovili svojim nasprotnikom – ljudstvu: Mi in naša oblast smo vaša edina prihodnost. Zagotavljamo vam socialistični raj pod vodstvom edine zveličavne komunistične partije. Kdor vidi drugačno prihodnost, jo bo dočakal v breznih, koncentracijskih taboriščih tipa Goli otok ali v izgnanstvu.

Mislili so, da so izkoreninili oziroma izgnali hrepenenje po pravi svobodi, ki jo nosi vsak posameznik v sebi. Iz dneva v dan so se krepila spoznanja, da jih nočemo. Hrepenenje po svobodi se je skoncentriralo v glasovalnih skrinjicah na plebiscitu in režimu smo ljudje spodnesli temelje svojega obstoja. Ljudstvo si je izborilo pravico do svobodnega odločanja na volitvah in s tem prevzelo oblast.

Po tridesetih letih obstoja Slovenije kot samostojne in neodvisne ustavne demokracije lahko vidimo, da hudič ni izginil. Ko se je potuhnil, je snoval nove načrte za vzpostavitev razmer, ki omogočajo povzročanje gorja. Tako kot hudič obljublja kraljestvo pravice in svobode, da bi nas zasužnjil, tako stare sile obljubljajo demokracijo in človekove pravice. Tokrat na protestih proti demokratični in uspešni vladi. Stare sile združujejo moči. Pretekli petek smo jih lahko videli razgaljene. Stopili so iz ozadja, podpore ljudstva pa nimajo, kot je nikoli niso imeli. Pravijo, da je hudičev največji trik v tem, da nas prepričuje, da ne obstaja.

Vseslovenska ljudska vstaja
Pa kaj še? To je teza, ki bi nam jo radi po svojem dobrem starem običaju vsilili. Da protesti niso niti vseslovenski niti ljudski, se kaže že od vsega začetka. Proti vladi Janeza Janše so protestirali, že preden je nastala, kar jasno kaže na to, da so politično vodeni iz ozadja, kjer deluje globoka država. Tudi v nadaljevanju niso nikoli znali pojasniti, zakaj točno protestirajo.

Foto: Demokracija

Spomnimo se, kako so se protesti ves čas organizirali. Imamo glavne akterje, ki ves čas preko socialnih omrežij in z letaki pozivajo k udeležbi. Imamo tudi koordinatorje dogajanja ob izvedbi protestov in imamo celo redne govorce ter avtorje scen s skulpturami, lutkami, baklami, kurjenjem ognja sredi Trga republike … v prenesenem pomenu imamo torej umor, imamo način storitve, imamo kraj in čas storitve, imamo morilce, nimamo pa storilcev. Še več, na različne načine so ves čas k protestom pozivale stranke, ki tvorijo KUL opozicijo. In še več, celo poslanci, predsedniki teh strank in drugi njihovi visoki predstavniki so se ves čas protestov tudi udeleževali. Na osnovi vsega tega med drugim celo trdijo, da ne gre za politične motive, da akterji nimajo političnih ambicij. Ja kako, če pa so že v politiki?

Vrhunec dogajanja pretekli petek
Že dneve pred napovedanim protestom 28. maja 2021 sta se javili dve parlamentarni politični stranki, ki sta odkrito pozvali k udeležbi na protestih, ki so jih imenovali vseslovenska vstaja v Ljubljani. Tema dvema strankama se je pridružila še Levica, vsi pa so kasneje napovedali še udeležbo svojih političnih predstavnikov. Tako je tudi bilo. Predstavniki so prišli, udeležbo pa je na primer zavrnil Jani Prednik iz Socialnih demokratov, ki je ugotovil, da je poslanec in lahko svoja politična stališča izraža v parlamentu. Vendarle eden, ki je zavrnil ulico, čeprav ne dvomim, da je bil tudi on s srcem tam. Več takih nisem zasledil. Tukaj je treba biti pošten in povedati, da so udeležbo iz enakih razlogov zavrnili v stranki SAB, čeprav je njihov poslanec Marko Bandelli dan pred dogodkom udeležbo prek Twitterja napovedal. Najbrž (z nasmeškom ugibam) ga je šefica Alenka Bratušek prijela za ušesa. Iz vsega navedenega se najbolj vidi neusklajenost in neenotnost leve opozicije in celo članov znotraj strank.

Kakorkoli, v petek smo doživeli vrhunec dogajanja v smislu popolnega razkritja načina delovanja KUL opozicije, ki je odvrgla plašč in odkrito stopila na stran uličnih prevratnikov. Te je aktivno že prej podpirala in ne bom se čudil, če bomo nekega dne izvedeli, da jih podpirajo tudi organizacijsko, infrastrukturno in finančno.

Kot da se v deželi ne dogaja že dovolj neumnosti na to temo, so se vpletli še sindikati. Kaj hudiča bi tile radi, bi se človek vprašal, če ne bi poznal njihovega izvora, ki je v Zvezi komunistov in najbolj mračnjaški stranki v Sloveniji Levici. Gre za Zvezo sindikatov Slovenije, ki jih je ustanovila Zveza komunistov, Konfederacijo sindikatov, ki združuje sindikate levičarske gospode iz različnih panog ter za Sindikat vzgoje in izobraževanja, ki je na stalni liniji s stranko Levica. Pred dnevom njihove parade socializma v Ljubljani, ki so mu rekli vseslovenska vstaja, so pozivali svoje članstvo naj jih podpre in se udeleži tega famoznega dogodka. Večina članov vseh sindikatov je sodelovanje razumno zavrnilo.

Delavci in marginalne skupine imajo edinega zaveznika v vladi
Fanatični voditelji v vlogah glavnega tajnika in predsednikov sindikatov so na proteste vseeno šli in se nastavljali kameram, vendar s svojimi skupinicami niso uspeli ustvariti želenega vzdušja. Normalno, niti članstvo jih ne podpira več. Kako bi jih le, če pa vlada ves čas sprejema odločitve, ki jim prinaša tisto, kar bi jim morali zagotavljati sindikati. Ugodnosti pri premagovanju epidemioloških učinkov na njihova delovna mesta in življenja, pomoč pri skrbi za otroke in družine, nenazadnje pa so se v času te vlade povečale tudi pokojnine in plače. Ko gre tvoj sindikat v boj zoper vlado, ki resnično dela zate, veš, da je sindikat dobesedno tvoj sovražnik.

Paraplegik, sprehodi se
Že več kot dve leti pišem kolumne, od tega kako leto za Novo24TV. V vsem tem času sem napisal tudi nekaj kolumn, v katerih nastopam sam. Pred časom sem sklenil, da o sebi ne bom več pisal, a moram ta sklep preklicati. Zgodilo se je namreč nekaj, česar niti v sanjah ne bi mogel predvideti. V petek med protesti sem podobno kot v tej kolumni kritiziral aktivnosti sindikatov, ki so se odločili nasprotovati izboljšanju gospodarskega stanja v državi, povečanju plač delavcem in pokojnin upokojencem, predvsem tistim z najnižjimi zneski izplačil, ki zares težko shajajo. To sem napisal v tvit in ga objavil, Sindikat vzgoje in izobraževanja Slovenije, ki ga vodi Kučanov bivši zet ter član stranke Levica Branimir Štrukelj, pa mi je iz uradnega Twitter profila kot invalidu paraplegiku na invalidskem vozičku odgovoril, naj se sprehodim. Prepričan sem, da poznajo moje okoliščine invalidnosti in da je bil ta tvit tesno povezan s tem. Tako se tudi bere, saj je to njihov ne/normalen besednjak, ki izraža odnos. Nisem jaz osrednja figura, ampak so me le uporabili za manifestacijo svojega pristopa in odnosa do vsega tistega, česar zaščitniki naj bi bili. Osrednja figura so oni sami. Takšni so že ves čas svojega obstoja, zadnji čas se le zastor neusmiljeno dviga. Hvala, zastor.

Glavni tajnik sindikata SVIZ Branimir Štrukelj. (Foto: STA)

Torej je poleg KUL politike zdaj dokončno razgaljeno tudi delovanje in odnos sindikatov v tej državi. Kar naenkrat lahko delavci in marginalne skupine ugotovijo, da imajo edinega zaveznika ta čas v vladi, ne v sindikatih.

Tako sindikati kot razuzdana levičarska politika vsak dan bolj odkrito kažejo, kako nujno se jih je treba znebiti in ustanoviti zdrave sindikate po vzoru razvitih gospodarstev, da bo lahko skupnost v Sloveniji kot celota zadihala. Stojijo nam dobesedno na goltancih in nam s tem zbijajo storilnost, sami pa se mastijo z rezultati dela tistih pod njihovimi stopali. S prevarantsko retoriko obljubljajo boj za delavske pravice, potem pa gredo na ulice, kjer se zavzemajo za ukinitev fiskalnih ukrepov katerih učinki bi zaposlenim prinesel višji neto dohodek. Še več, radi bi prevzeli oblast, da bi ustavili gospodarsko rast, padanje brezposelnosti, višanje plač in pokojnin … pahnili bi nas radi v svoj rajski revni socializem, kjer pa se socialisti mastijo s sadovi garačev za dotrajanimi delovnimi stroji. Ne nazadnje je to napovedal ideolog in svetovalec LMP Damir Črnčec, ko je napovedal, da bodo v primeru vrnitve na oblast razveljavili vse proti koronske pakete (PKP 1-8), ki so ublažili učinke epidemije in omogočajo gospodarsko rast, ki je v Sloveniji višja kot v večini evropskih držav.

Protest ni eden, protesta sta dva
Zaključek je lahko le eden. Protesti so se iz pravice prelevili v nadlegovanje, ki izraža nesprejemljive zahteve po preprečitvi, da bi bila Slovenija uspešna moderna evropska država. Zbijanje standarda ljudem in povzročanje revščine je za levičarje ustvarjanje in utrjevanje pogojev za njihovo vladanje. Blaginja, ki je imajo polna usta, je za njihovo politiko poguba. V njej izgubijo ideje, saj je zadovoljnemu človeku težko ves čas obljubljati boljše življenje v stilu zdaj pa bo, ki pa se z njimi na oblasti iz mandata v mandat nikoli ne uresniči.

Nobenega dvoma torej ni več. Protesti so v Sloveniji postali razlog za protest. Ta ni treba, da je na ulici, dovolj je ponosen dvig glave z jasnim sporočilom, da zavračamo vsiljevanje levičarske blaznosti, ki nam jemlje energijo in razpoloženje. Imamo torej dva protesta. Eden ta čas divja na ulicah, drug je v razumu in srcih ter jasnim ne onim prvim.

Davorin Kopše