fbpx

Quo vadis Slovenija? Čas je, da odstremo tančice medijskega in političnega enoumja in spoznamo, da nas iz te katastrofalne situacije lahko popelje le ena stranka

Aleksander Rant, urednik in voditelj. (Foto: Nova24TV)

Spet smo v obdobju, ko se bližajo državnozborske volitve. Nič posebnega, boste rekli. A tokrat je drugače. Te bodo odločilne. V zadnjih 27 letih njenega obstoja so Slovenijo večinoma vodile leve vlade. Od skoraj popolne oblasti Liberalne demokracije (LDS) smo šli preko Zaresa Gregorja Golobiča, Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića in Stranke modernega centra Mira Cerarja. Vse te “nove” sile so dokazale, da ne znajo in ne zmorejo.

Zares se je ob tajkunskih zgodbah Golobiča sesul v prah, Pozitivna Slovenija je razpadala pri živem telesu. Edina pozitivna stvar, ki je prišla s strani pingvinske stranke (kot so pravili Pozitivni Sloveniji), je bil 10 milijard evrov težak puf. Tega je pridobil finančni minister Uroš Čufer. Kljub enormnemu zadolževanju so rahlo ustavili pot Slovenije v prepad.

Od zadnje vlade Mira Cerarja pa nimamo tako rekoč nič. Vodo v ustavi in razvodenele možgane. Tako amaterske vlade, kot je bila zadnja, v zgodovini Slovenije še ni bilo. Skupek birokratov in profesorjev, ki so oblast razumeli tako teoretično, da se je pred njihovimi očmi na veliko in debelo kradlo.

Rezultat politik Socialnih demokratov so revščina navadnih državljanov, uničenje ekonomskega srednjega razreda in razrast korupcije
A dovolj o preteklosti. Na prihajajočih volitvah se nam izrisujejo tri možne alternative. SDS, SD in Marjan Šarec. Začnimo pri naslednici komunistične partije – SD. Govorimo o stranki, ki je bila najdlje na oblasti. Pred in po osamosvojitvi. Sedeli so praktično v vseh vladah od osamosvojitve naprej. Venomer so obljubljali blaginjo, boj za delavske pravice in družbo enakosti. A rezultat politik Socialnih demokratov so revščina navadnih državljanov, uničenje ekonomskega srednjega razreda in razrast korupcije v državnih podjetjih in javni upravi. Kjer kraljuje SD, boste zasledili delovanje v nasprotju z zakoni in kolobarjenje družinsko in partijsko povezanih kadrov. Vsi enaki v revščini, razen nas, ki smo svinjsko bogati, bi bilo lahko geslo Socialnih demokratov, če bi le ti bili poštena stranka.

Cagav, neodločen, razcepljen
Druga alternativa je Marjan Šarec. Človek, ki je slovenstvo leta zabaval z imitacijami politikov in s šovinističnimi liki. Z vladanjem pa velikih izkušenj nima. Že že, da je župan manjše slovenske občine, a kompetenc v državni politiki nima. Nikoli ni niti sodeloval na vladnem nivoju, nikoli ni bil posvečen v skrivnosti vladanja državi. Samooklicani krščanski socialist se tako ponuja kot mesija, hodi k maši, a tudi na partizanske procesije, kjer slavijo pokol kristjanov. Je poosebljenje slovenskega volilnega telesa – cagav, neodločen, razcepljen. Brez resnega programa, brez resnih kompetenc in s polno omaro lokalnih rabot, ki jih ne razkriva noben državni medij. In če temu, kar je spackal njegov piar, lahko rečemo program, ostaja neodgovorjeno osnovno vprašanje – kako? Program ima, a ne ve, kako ga bo realiziral. To je nekako tako, kot če bi gostinec imel najboljši meni na planetu, v hladilniku pa par usmrajenih jajc. Gostov bo veliko (v tem primeru volivcev), a postrežba bo klavrna, jeza očitna.

V letih 2004-2008 smo imeli najvišjo gospodarsko rast, najmanjšo brezposelnost, uravnotežen proračun in cvetoče gospodarstvo
Na koncu ostane še Slovenska demokratska stranka – SDS. Zrasla je iz prizadevanj demokratov po svobodni Sloveniji in iz boja delavcev za njihove pravice (Tomšič, Litostroj, stavka strojevodij, etc.). Vodilo SDS je bila vedno demokratična in poštena država. Večino časa od osamosvojitve naprej je bila v opoziciji, kar pomeni, da je najmanj odgovorna za trenutno stanje Slovenije. Odgovorna pa je za vodenje dveh reformnih vlad, v letih 2004-2008 in v letu 2012. Slovenski volivci pozabljajo, a v letih 2004-2008 smo imeli najvišjo gospodarsko rast, najmanjšo brezposelnost, uravnotežen proračun in cvetoče gospodarstvo. Še danes, ko govorim z ljudmi, povedo, da so imeli takrat največ v žepu. Da so največ potovali, največ nakupovali, največ trošili. Zakaj? Ker so lahko. Ker je v državi vladal red.

Naj končam z naslovom te kolumne. Kam greš Slovenija? Tudi slovenski narod si bo pisal sodbo sam. Čas je, da odstremo tančice medijskega in političnega enoumja in spoznamo, da nas iz te katastrofalne situacije (zunanji dolg znaša že skoraj 32 milijard evrov) lahko popelje le ena stranka. Stranka, ki je to že storila, ki je že vodila državo v obdobje obilja. Slovenska demokratska stranka.

Aleksander Rant