Resnica o mitingu resnice

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Mnoge osebe, ki nastopajo v najnovejši knjigi Igorja Omerze Udba in akcija Sever, so že pokojne, med njimi pomembni srbski pisatelj in krajši čas (junij 1992-junij 1993) predsednik Jugoslavije Dobrica Ćosić. Nekoč je – imeniten pripovedovalec – v prijateljskem krogu povedal zgodbo o nekem svojem podvigu med II. svetovno vojno. S poveljnikom partizanske čete sta po daljšem večernem pogovoru ugotovila, da je prišel konec revolucije in da so se višjih položajev v partizanskem sistemu polastili nekakšni meščanski (tj. protirevolucionarni) elementi, ki so imeli nove uniforme iz angleškega blaga in nove, do kolen segajoče usnjene “čizme”. S poveljnikom sta sklenila, da je prišel čas, ko lahko umreta – ali celo morata umreti – junaške smrti. Sklenila sta, da bosta naslednje jutro s tovariši napadla nevarno bolgarsko postojanko v šoli na vrhu bližnjega hriba. Zjutraj so se torej odločno napotili proti bolgarski šoli, še več, ker so nameravali pasti v boju, se niso skrivali, ampak so junaško in zravnano tekli smrti naproti. Nekoliko jih je čudilo, da iz šole ni bilo nobenega strela, navsezadnje pa so, ko so pritekli do nje, ugotovili, da Bolgarov ni nikjer več in da bo z junaško smrtjo treba počakati. Približno tako je bilo z “mitingom resnice”, ki sta ga novembra 1989 pripravljali srbsko-črnogorski organizaciji Solidarnost in Božur, slovenski varnostni organi (predvsem Udba) pa so si za operacijo proti mitingu izbrali šifro Sever.

Resnica o mitingu resnice je namreč, da srbsko-črnogorskega mitinga v Ljubljani sploh ni bilo, in da ga slovenskim varnostnim službam sploh ni bilo treba preprečiti. V bistvu gre za dva pojava: za mitinge, ki so se dogajali v Črni gori, na Kosovem, v Srbiji in v Vojvodini; in za napovedi enakega mitinga v Ljubljani. Pojava vsebujeta podobne sestavine: dogajanje ljudstva, sovražni govor in medijsko vojno.

Preberite še: Kitajska

  1. Dogajanje ljudstva: enotnost (jugoslovanskega) ljudstva proti (nesrbskim) vladajočim elitam;
  2. Sovražni govor: smrtne grožnje (“smrt Albancem”, “naj teče kri”), etikete (“fašisti”, “gestapovci”, “meščanska desnica”, “separatisti”, “nacionalisti”…) in vulgarnosti iz zakladnice balkanske seksualne folklore;
  3. Medijska vojna: histerični napadi srbskih in črnogorskih novinarjev, dopisnikov Duge, Politike ekspres, RTV Beograd… na nesrbsko, predvsem slovensko politiko.

Po modelu mitingov, s katerimi je Milošević rušil republiška vodstva Vojvodine, Črne Gore in Kosovega, naj bi o srbskih, črnogorskih in kosovskih stiskah “poučili” tudi slovensko ljudstvo. Slovenski miting resnice so napovedovali že avgusta 1988, nato marca 1989 in 3. novembra 1989. Takrat so obvestili našo oblast in tudi alternativo, da pridejo 1. decembra. Omerza skrbno opisuje in dokumentira reakcije slovenske politike in policije na srbsko-črnogorske pobude, ki naj bi – uradno – imele pedagoški značaj in naj bi zbližale slovenski narod s srbskim, v resnici pa so želele rušiti slovensko politično elito, ki so jo najbolj vidno predstavljali Ivan Dolničar, Tomaž Ertl, Ivan Eržen, Milan Kučan, Jože Smole in Janez Stanovnik. Organizatorji mitingov, ki jih je navdihoval srbski voditelj Slobodan Milošević, predvsem pa srditi srbski novinarji in novinarke, niso varčevali z izmišljenimi in lažnivimi sodbami o Slovencih; v ozadju vseh teh napadov in obrekovanj pa so bile seveda slovenske politične novosti, kot so bile nove stranke, ustavni amandmaji, volitve člana jugoslovanskega predsedstva in zborovanje v korist stavkajočih kosovskih rudarjev, na katerem so v Cankarjevem domu 27. februarja 1989 družno nastopili oblast in nove stranke.

V Omerzovi knjigi je največ prostora namenjenega dogajanju v letu 1989, še posebej v novembru. Ne glede na sramotno uničevanje arhivskega gradiva v predvolilnem času leta 1990 je avtor našel, objavil in komentiral veliko število političnih in udbovskih gradiv, navedel veliko imen slovenskih policijskih šefov, operativcev in zaupnikov, predvsem pa akterjev srbsko-črnogorske organizacije, ki se je – zanimivo! – imenovala Solidarnost. November 1989 je bil – kot sledi iz Omerzove zbirke mrzličnih, celo paničnih izjav, poročil in sestankov – zanimiv, pravzaprav zapleten čas. Po eni strani je bil to čas evropske in slovenske politične pomladi. Spomladi 1989 so se na Poljskem začela pogajanja (Okrogla miza) med komunisti in Wałęsovim opozicijskim sindikatom, ki se je imenoval Solidarnost; v Sloveniji smo januarja ustanovili Slovensko demokratično zvezo, februarja Socialdemokratsko zvezo Slovenije in marca Krščansko-socialno gibanje. 8. maja smo objavili Majniško deklaracijo, 17. junija so v Zagrebu ustanovili Hrvaško demokratsko skupnost (HDZ); 9. novembra je padel Berlinski zid, sledila je žametna revolucija v Pragi.

Kot je znano, je bilo demokratično razpoloženje v Jugoslaviji v začetku bolj ali manj omejeno na Slovenijo. Slovenski demokrati so zahtevali – za spoznanje drugače kot demokrati v drugih bivših socialističnih državah, ki so svoje države že imeli – samostojno slovensko narodno državo. Hrvaška je bila – spričo množice Hrvatov na vodilnih položajih v Beogradu – previdnejša. Kot izhaja iz novembrskih udbovskih poročil v Omerzovi knjigi, je slovenska oblast o dramatičnih evropskih spremembah govorila zviška in posmehljivo, njene ocene so bile napačne. Jože Smole je recimo govoril: “Mi na tej točki ne moremo se iti nobenih teh propagandnih igrc, da se gradi slovenski zid, ko se ruši berlinski zid in podobne bedarije.” V vsakem primeru je bila pretirana in zgrešena njegova izjava, da bo “konec slovenske državnosti”, če “bodo tile mitingaši prišli v Ljubljano”. Državnost, ki lahko propade zaradi prihoda mitingašev, pač ni nobena državnost. Slovenska Udba se je nenavadno skrbno in podrobno ukvarjala s slovenskimi državljani srbske oz. črnogorske narodnosti, preiskovala sorodniške povezave, beležila gostilniške in telefonske pogovore med njimi, čeprav je pogostoma šlo za kvante in širokoustenje. Iz udbovskih poročil bi sklepali, da se v Sloveniji uvaja izredno stanje in da se pripravlja vojna med Slovenci in Srbi. Da bi bil položaj še bolj nenavaden, so se slovenski oblastniki v tej “vojni” zanašali na podporo zveznih funkcionarjev, kot je bil zvezni minister za notranje zadeve in srbski general Gračanin. Tomaž Ertl je izjavil: “Mislim, da v tem trenutku resnično delamo za Jugoslavijo.” V resnici je bil slovenski strah, čeprav je razgibal slovensko javnost, odveč. Predvsem Ertl si zanj res ni zaslužil odlikovanja.

Kot še kdaj v zgodovini je bila srbska politika iznajdljiva in spretna. Slobodan Milošević si je ustvaril svoje opozicijsko gibanje in ga imenoval Solidarnost, beograjski filozofi in pisatelji (Čavoški, Koštunica, Ćosić…) so z Miloševićevim blagoslovom zahtevali demokratično ureditev v državi jugoslovanskega naroda (“en človek, en glas”). Nič čudnega torej, če so tuji komentatorji, ki jugoslovanske realnosti niso najbolje razumeli, imeli Miloševića za jugoslovansko varianto Wałęse in Havla. V Sloveniji se je paradoks zgodil leta 1990 z izvolitvijo partijskega šefa Kučana za predsednika predsedstva, s čimer je nastal vtis, da je Kučan slovenski Havel ali Wałęsa.

Za Evropejce, tudi za Nemce so bila sprva slovenska in nemška prizadevanja za neodvisnost nerazumljiva, saj so govorili, da je prišel čas združevanja, ne ločevanja. Združili so se npr. vzhodni in zahodni Nemci. Po vsem videzu so Slovence – sicer pozneje – dobro razumeli Rusi. Boris Jelcin nam je maja 1991 povedal, da bo Sovjetska zveza razpadla.

Politična razmerja so bila potemtakem zapletena in marsikomu nerazumljiva: Slovenski demokrati (Demos) so imeli centralistične/unitaristične nasprotnike v Beogradu in komunistične nasprotnike v Ljubljani; ti so se marsikdaj in logično bolje razumeli z Beogradom kot s svojo opozicijo; srbska politika pa je metala slovensko partijo in opozicijo v isti koš. Operacija Sever je potekala v znamenju obrambe avnojske Jugoslavije in žaljivega, podcenjujočega odnosa do demokratične opozicije; svet zunaj Jugoslavije pa tako rekoč ni obstajal. Zanimivo je svarilo, ki ga v zvezi z domnevnimi mračnimi nameni opozicije izreče Ertl: “Toda jaz ne mislim, da nas bodo samo upokojili, nas bodo zapirali in pobili – jaz vam rečem, ne se šaliti s tem”. Mimogrede: slovenski komunisti so slabo razumeli zgodovinski trenutek, saj je bila avnojska Jugoslavija v bistvu samo Titova Jugoslavija (AVNOJ je prepovedal vrnitev kralja) in se je pač končala s Titovo smrtjo. Ertl in Kučan sta branila mrtvo državo in mrtev sistem.

Da zgodba o napovedanem in navsezadnje odpovedanem zborovanju v Ljubljani ni junaška, kot ji pripisujejo zagovorniki nekdanjega komunističnega režima, pojasnjuje Omerza predvsem v zadnjem delu knjige, ki ima naslov “epilog”. Pri odlikovanju slovenskega notranjega ministra in udbovskega prvaka Ertla leta 2009 je predsednik republike Danilo Türk spremenil ime države, ki naj bi jo bil odlikovanec varoval, branil in ščitil: to takrat ni bila Republika Slovenija, ampak Socialistična republika Slovenija. Operacija Sever (novembra 1989) ni bila zgodnji prispevek k osamosvojitvi, in policijsko veteransko društvo Sever se je pravzaprav neupravičeno prerinilo v ospredje družbe veteranov vojne za Slovenijo (junija in julija 1991).

In na koncu vprašanje: na katere aktualne pojave/dogodke nas spominjajo koncepti narodne/ljudske enotnosti, sovražnega govora in medijske vojne, ki so bili nekoč omejeni na srbsko-slovenske odnose?

Dr. Dimitrij Rupel