“Revolucionarno” gibanje na kolesih!

Janez Remškar (Foto: STA)

V Sloveniji smo le enkrat uspeli zamenjati nekaj, ne vseh, ljudi, ki so bili aktivni in vodilni na različnih področjih (gospodarstvo, pravosodje, policija, šolstvo) in so pripadali partijski eliti. To se je zgodilo po prvih svobodnih volitvah leta 1990. Nihče ne more zanikati, da niso do tedaj vseh pomembnih položajev imeli v rokah pripadniki partije. Če si hotel narediti kariero, si moral biti član partije. To so ti tudi povedali. Sam sem trikrat doživel vabilo v njihove vrste in vsakič so mi povedali tudi, da je to vstopnica za “napredovanje” po družbeni lestvici. Ob zavrnitvi se ti ni zgodilo nič hudega, lahko si mirno delal na svojem področju, na vodilne funkcije pa nisi mogel računati! Tako je bilo v zdravstvu in vem, da na drugih področjih ni bilo nič drugače, kvečjemu še ostreje.

To se je v določeni meri, žal le za kratek čas, spremenilo leta 1990. Lustracije, ki so jo izvedli v vzhodno evropskih državah in bi bila potrebna, zaradi očiščenja, pri nas nismo izvedli. Zakaj?

1.) rezultat spomladanskih volitev leta 1990 je bil: 127:113 na strani DEMOS-a. Poudarjam: to je bila uradna številka po konstituiranju parlamenta in vlade! Relativno malo “teoretične” politične prednosti je torej imel DEMOS-a v 240 članskem parlamentu.

2.) Teoretične: zakaj? Zato, ker je bila vlada sestavljena iz različno mislečih političnih grup, vse z namenom osamosvojitve in demokratizacije! In v teh skupinah nismo mislili vsi enako, kar se tiče navedenih ciljev.

3.) Kmalu se je izkazala ta pičla prednost DEMOS-a. Že pred plebiscitom, spomladi 1990 in tudi kasneje se je povsem jasno izkazalo, da je DEMOS ni homogen. To ni bilo nič presenetljivega. Če pogledamo, kako se je vlada spotikala nad t.i. opozicijo, s katero skladno glasoval tudi marsikateri „uradni“ član DEMOS-a; pri različnih zakonodajnih postopkih se je to dogajalo različno. Moj kolega v Zboru združenega dela je, kolikor je mogel, registriral, kako smo se opredeljevali ob glasovanju predstavniki DEMOS-a in ugotovil, da je poslancev, ki so povsem zanesljivi na strani stališč DEMOS-a, največ 90 in ne 127. Torej v tedanji skupščini nismo imeli zanesljive večine.

4.) Do “izpadanja” iz vrst DEMOS-a je torej prihajalo že od začetka, kmalu po maju 1990. Vendar smo osamosvojitev, čeprav s težavo, le izpeljali. Do velikega osipa DEMOS-a je prišlo v nadaljevanju pri sprejemanju privatizacijske zakonodaje. Pokazali so se povsem individualni interesi in apetiti, ki niso bili v sozvočju in nameni DEMOS-a. (Tu lahko navedem zanimivo dejstvo. Svoje možnosti pri privatizaciji so hitro spoznali dotedanji direktorji, samoupravljavci – partijci, ki to že niso bili več, pač pa so bili prenovitelji, socialisti ali pa celo neodvisni. Ti so si prikrojili privatizacijsko zakonodajo po svoji meri; v zboru združenega dela, kjer so nasledniki bivšega režima imeli veliko večino, so jo zadrževali v predalu vse do izvolitve dr. Janeza Drnovška.) V nadaljevanju, torej že v času vlade dr. Drnovška, je bila sprejeta privatizacijska zakonodaja po meri bivših samoupravljavcev in posledično uničujoča za marsikaterega zaposlenega.

5.) Za povrh je bil proti lustraciji tudi predsednik skupščine dr. France Bučar.

Vse navedeno, verjetno pa je bilo v ozadju še marsikaj, je pripeljalo do tega, da lustracije nismo izpeljali. To je bila velika napaka, vendar ponovno naj poudarjam, da je v okoliščinah, ko ni šlo le za demokratizacijo Slovenije, pač pa tudi za osamosvojitev, za kar smo nekaj enotnosti dosegli šele ob in takoj po plebiscitu, enostavno ni bilo mogoče izvesti. V državah, kjer so s tem uspeli in se je politična elita zamenjala v celoti, gredo naprej z velikimi koraki in nas prehitevajo v razvoju. Na čelo leve politike so prišli pravi levi politiki, socialisti, socialdemokrati in ne “revolucionarji” oziroma njihovi nasledniki. Pri nas se to ni zgodilo. V 30 letih samostojnosti smo imeli vsaj 25 let leve ali levosredinske vlade. Pomembne položaje so v tem času zasedali “preverjeni” kadri. Če se je to želelo zamenjati ob zamenjavi vlade, so levičarji, tako kot sedaj, povzdignili glas.

RTV se mora uravnotežiti
In ne samo to. Prav sedaj, ob odstopu Marjana Šarca smo bili priča nastavljanju oziroma prestavljanju svojih ljudi iz položajev za določen čas na mesta za nedoločen čas. In tako se je v preteklih 25 letih nabralo v državni upravi veliko število ljudi, ki brezpogojno, zaradi svojega obstoja, podpirajo leve vlade. V tujini so lahko na podobnih mestih samo profesionalci, ki delajo in morajo delati le v strogo strokovnem pogledu. Na tak način uživajo zaupanje politikov, tudi tedaj, ko jim svetujejo nekaj, kar je v nasprotju z željami politike. Najbolj pomembno pa je, da so v teh državah dosegli ravnotežje tudi v medijskem prostoru. Menim, da je zadnji čas, da na t.i. desnici začnemo natančno analizirati poročila, vsebino in razpoložljiv čas, ki je namenjen vladi in opoziciji, na “nacionalni, neodvisni” RTV hiši. Menim, da je zadnji čas, da se to uravnoteži. Zakaj protesti ob menjavi nekaterih članov sveta oziroma programskega sveta RTV SLO? Ali želite imeti ves čas vse stvari pod svojo kontrolo? Zakaj? Saj ste vendarle demokratično razmišljujoči in sprejemate spremembe in zamenjave. Nesprejemljivo je, da mi “nacionalka” v nedogled predvaja “protestnike”, ki se boje izgube svojih “poslov” in predvaja njihove izjave, kot je bila ta: krizo s koronavirusom si je izmislil Janša. (Spoštovani novinarji: verjamem, da ste s tem v svoji maniri “neodvisnosti” želeli pokazati le na omejenost protestnikov. Šalim se, ker je marsikdo od gledalcev temu pritrdil.)

Foto: družbena omrežja

Ob zaključku zahtevam in upam, da ne bom ostal osamljen, da se me reši plačila prispevka za RTV SLO in radio ali pa se mora program takoj uravnotežiti, če to že moramo plačevati vsi. To ni napad na novinarje, kajti dopuščam poročanje in komentiranje, vendar uravnoteženo iz obeh strani! In kot zadnje opomin vsem. Zasedbo nacistične Nemčije Jugoslavije, hudo stisko in krizo v Evropi je partija v Sloveniji izkoristila za revolucijo in revolucionarno nasilje. Ali se sedaj, ob krizi s COVID-19 morda ne dogaja nekaj podobnega? Somišljeniki ali celo potomci bivše elite žele z demonstracijami v naših mestih potencirati krizo in to izkoristiti za ponoven prevzem oblasti. Revolucija v malem. Vzpodbujena z “neodvisnim” poročanjem na RTV SLO.

V Ljubljani, na dan obletnice osvoboditve 9. 5. 2020.

Janez Remškar