fbpx

Namišljeni profesionalizem novinarjev

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

V dominantnih medijih se je zadnji dve leti stalno ponavljala mantra, kako vlada (govorimo o prejšnji, Janševi, da ne bo pomote) s svojimi politično motiviranimi posegi spodkopava “medijsko avtonomijo in profesionalnost”. Pravzaprav se to reciklira vsakokrat, ko “na vsake kvatre” v Sloveniji zavlada garnitura, ki je nagnjena bolj na desno. Takrat postanejo novinarji in drugi ustvarjalci medijskih vsebin tako rekoč “ogrožena vrsta”.

Vendar se je treba vprašati, kako zares kompetentni in avtonomni so tisti, ki se razglašajo za zgled profesionalnega novinarstva; ali če smo nekoliko cinični, ali je v slovenskem medijskem prostoru sploh kaj dosti tega, kar bi se lahko “spodkopavalo”.

Znano je, da je slovenski medijski prostor zelo neuravnotežen, saj večina novinarjev in urednikov bolj ali manj odkrito podpira levo politično opcijo. To tudi nekateri od njih – sicer bolj po tihem – priznavajo. Vendar pa zatrjujejo, da so sposobni kritično “gledati pod prste” vsem, tako desnim kot levim. To pomeni, da so, čeprav njihovo srce “bije za levico”, zmožni kritizirati tudi “svoje” in razkrivati njihove nečednosti. V tem naj bi bila razlika med njimi, ki kot pravi profesionalci nadzorujejo vsakršno oblast, ter politično odvisnimi in pristranskimi desničarskimi oz. kar “janšističnimi” mediji, ki napadajo samo Janševe nasprotnike, medtem ko njega in njegove nekritično podpirajo ne glede na to, kaj v praksi počnejo.

Izrazita prevlada levih vsebin
A seveda ni tako. Domala vse raziskave, ki so bile opravljene na temo politične in ideološke obarvanosti medijskega poročanja, so ugotovile izrazito prevlado vsebin, ki podpirajo levo opcijo in ideje, ki jih ta zagovarja. Mediji so do desnice bistveno bolj kritični kot do levice. Nekdo bi ob tem lahko rekel, da desničarji pač sproducirajo več afer, zato se o njih bolj kritično poroča. A če primerjamo, kako osrednji mediji poročajo o podobnih dejanjih različnih političnih protagonistov, opazimo izrazita dvojna merila. Ta so denimo zelo očitna pri kadrovskim potezah. Kadar kadrovske menjave izvaja desnica, je to označeno za politične čistke, če pa jih levica, je to nekaj normalnega. Če se pri kadrovskih izbirah v okviru desnih vlad problematizira vsaka malenkost, se pri levih vladah “pogleda skozi prste” tudi kandidatom z zelo težko “prtljago” na njihovih plečih. Tako je bil nedavno na mesto direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada imenovan človek, ki ni samo čisti političen kader, ampak je bila zoper njega vložena kazenska ovadba zaradi domnevne zlorabe evropskih sredstev. A osrednji mediji tega obremenjujočega dejstva po večini sploh niso navajali. V primeru, da bi podobnega kandidata predlagala Janševa vlada, bi ga taisti mediji “raztrgali”.

Darko Muženič je v kazenskem postopku zaradi domnevne goljufije v škodo EU. (Foto: STA)

To, da osrednji mediji razkrivajo tudi nepravilnosti, zlorabe in afere, ki jih zagrešijo ljudje iz levice, je treba vzeti z zelo velikim pridržkom. Praviloma o takšnih zadevah poročajo takrat, ko jih ni več mogoče prikrivati. Dandanes, ko je kanalov za sporočanje informacij v izobilju, je bistveno teže nekaj skriti, vsaj v dolgoročnem smislu. Vselej se najde nekdo, ki je o neki stvari pripravljen poročati. Spomnimo se samo razvpite afere “bulmastifi”, ko so osrednji mediji kar nekaj časa molčali o najbolj šokantnih razkritjih, vendar so jih morali, potem ko se je o njih razvedelo predvsem s pomočjo manjših medijev in družbenih omrežij, hočeš nočeš tudi sami vzeti v obravnavo. Vendar so bili tisti redki “nišni” mediji in tisti redki novinarji v osrednjih medijih, ki so se lotili razkrivanja spornih ravnanj leve tranzicijske elite, praviloma deležni pritiskov pripadnikov medijske večine (tistih, ki jih je “j….. veliko”), tako da je njihovo kitenje s profesionalnostjo bolj kot ne zlagano.

dr. Matevž Tomšič