Pod nevihtnim nebom, ki ga (po)ustvarja medijski mainstream, je zadnje dni velika zadrega. Že desetletja želijo žurnalistični politični aktivisti v službi globoke države dokazati, da je Janez Janša nečesa kriv. Mestoma jim ga je uspelo začasno spraviti s političnega prizorišča kot v primerih fabriciranih konstruktov Depala vas ali Patria, a vedno se je vrnil še močnejši. Tudi režiserji so veliko bolj zmedeni kot dan prej, ker javnost nikakor noče več slepo slediti njihovi logiki. Ne pomagajo niti na novo ustanovljeni aktivistični klubi proti sovražnikom (beri: proti vsem, ki so desno od sredine), čeprav se njihovo število eksponentno povečuje, agresivni nastopi pa stopnjujejo. Zmeda je toliko večja, saj klasična inkvizicija ne deluje več; medijski prostor postaja postopoma, a vendarle bolj uravnotežen, njihove laži in manipulacije nimajo več lahke poti do ušes poslušalcev.
Najnovejša ničvredna medijska kampanja desnosredinsko vlado obtožuje, da izkorišča vojno v Ukrajini za notranjepolitične namene. Dokaz naj bi bil shod v podporo Ukrajincem, ki so ga podprli in na njem sodelovali tudi vladni predstavniki. Pomislite, Putin je napadel suvereno državo, slovenska oblast se je jasno postavila na stran žrtve in ji pomaga pri obrambi domovine, odzvala se je povabilu Kulturnega društva Ljubljana-Kijev na shod v podporo pogumnim ukrajinskim možem in ženam, potem pa med drugimi pride oddaja Tarča, ki že v napovedniku to postavi pod vprašaj. Bil je to jasno izražen namen, da rusofili v predvolilnem času izkoristijo nacionalno televizijo za nove pritlehne napade na vlado.
Očitno so marsikaj (namenoma) prezrli: da ruski vojaki iz širokega nabora orožja namerno ciljajo stanovanjske soseske; da je Putin načrtno meril v jedrsko elektrarno, kar bi lahko (ne glede na to, da je šest jedrskih reaktorjev v največji jedrski elektrarni v Evropi v Zaporožju dobro zavarovanih) pripeljalo do katastrofe. Ja, ko človek že misli, da niže ne gre, spozna, da levičarski medijski lonec nima dna.
“Oni so za mir”
Odnos levice do vojne v Ukrajini je povsem enak kot do napada jugoslovanske armade na Slovenijo: oni so za mir. Ja, kdo pa ni za mir? A če te kdo napade, imaš pravico do samoobrambe. Z orožjem, ne z oljčno vejico. Tranzicijska levica je leta 1991 zahtevala demilitarizacijo mlade demokracije, orožje je iz skladišč izročala kasnejšim agresorjem. Temu se milo reče izdaja naroda. Danes tisti rusofili, ki so v zadnjih letih neverjetno veliko romali v Moskvo ali se srečevali z ruskimi voditelji, od Ukrajincev zahtevajo pogovore s Kremljem. Nekako v smislu, naj Ukrajinci odložijo orožje, ruska vojska naj zavzame državo in postavi marionetno vlado, ki se bo pogajala. Posrednik bo seveda neki novodobni Chamberlain, ki bo podpisal nov münchenski sporazum.
Sankcije bodo Rusijo sicer prizadele, mogoče bo kateri od oligarhov ostal brez jahte in najnovejšega modela bugattija ali lamborghinija, trgovske police pa bodo bolj prazne, a Putinu to ne bo preprečilo, da ne bi kilometer za kilometrom zavzemal ukrajinskega ozemlja. Zato je Janšev poziv mednarodni skupnosti k zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino povsem logičen.
Kar v tem trenutku šteje, je uspešna vojaška obramba Ukrajine in lizanje ran ruskih vojakov na poti nazaj. Vse drugo ne bo samo poraz Ukrajine, ampak kar mednarodne skupnosti, kjer so večini zahodnih držav politikom vsiljene agende nevladnih organizacij uspele vojsko spremeniti v poulične klube borcev za socialno pravičnost, enakost spolov in mavrične skupnosti, čeprav so se hudimano dobro zavedali, da jim nasproti stojijo militantni totalitarni blazneži. Svet v tem boju danes bolj kot kadar koli poprej potrebuje odločne in pogumne ljudi z odlikovanji za junaštvo na prsih, ne metalcev nageljnov pod gosenice tankov. Še v tem življenju.
Jože Biščak