fbpx

Šest ključnih dni ali Kitajska mora plačati

Odgovorni urednik Demokracije Jože Biščak (Foto: Demokracija)

Novi koronavirus SARS-CoV-2 je po vsem svetu ubil skoraj 1,2 milijona ljudi, za boleznijo, ki jo povzroči (COVID-19), jih je obolelo več kot 40 milijonov. Kje se bodo ustavile številke, ne ve nihče. Znano je, da je virus zelo agresiven in zahrbten, ni le (lažja) oblika gripe. Kakšne posledice bo pustil pri tistih, ki so ga preboleli, je tudi ugibanje. Veliko je neznank, nekatere napovedi so strašljive in prav nič obetavne. A neizpodbitno dejstvo je, to se danes rado pozablja, da novi koronavirus prihaja iz kitajske regije Wuhan, kjer je januarja letos umrlo več tisoč ljudi.

Kdaj, kako in zakaj se je začela pandemija, mogoče ne bomo nikoli izvedeli. Pacienta nič, ki je ključen za razumevanje širjenja bolezni, še niso našli. Teorij je več, a so vse na majavih nogah. Prevladuje tista, ki pravi, da je virus prišel iz netopirjev. Pomenljivo je, da so prav v laboratoriju v Wuhanu izvajali poskuse na tej nočni živali, ki je na Kitajskem kulinarična poslastica. Znanstveniki so prepričani, da netopir virusa ni neposredno prenesel na človeka, ampak je moral imeti posrednika, vmesnega gostitelja. Nekateri menijo, da je to zaščiten pangolin, ki je cenjen zaradi mesa in z njim na tržnicah trgujejo pod mizo. Spet druga teorija pravi, da je virus na človeka prešel, potem ko je eden od delavcev v laboratoriju, ki je menil, da je premalo plačan, kradel poskusne živali (opice) in okužene prodal trgovcem na tržnici v Wuhanu. A nekaj je skoraj gotovo. Vse se je začelo v glavnem mestu province Hubej, tam so našli največ genskega materiala virusa.

Na tej točki pridemo do ključne težave; neodzivnosti kitajskih oblasti oziroma njihove komunistične partije, ki je postavila temelje pandemije. Najvidnejši člani partije so 14. januarja (po dokumentih, do katerih je prišla tiskovna agencija AP) že vedeli, da se obeta zdravstvena kriza globalnih razsežnosti. V bolnišnicah, ne samo v Wuhanu, je bilo z neznano boleznijo že na stotine ljudi, 13. januarja so na Tajskem zabeležili prvi primer. A so molčali do 20. januarja. Šest (6) dni! V teh 144 urah, ki se danes kažejo kot usodne, so dopustili, da se v središču izbruha vrstijo množične pogostitve in da so milijoni zaradi lunarnega praznovanja novega leta začeli potovati po svetu. O nevarnosti virusa je kitajski predsednik Xi Jinping spregovoril šele sedmi dan. Ves ta čas je imela Kitajska podporo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki tako nosi del krivde za vse, kar je sledilo v naslednjih mesecih in kar bo še sledilo. In sprevrženo je, da azijska velesila danes prodaja vsemu svetu zdravila in medicinske pripomočke za boj proti COVID-19, dobro služi in bo konec leta (v nasprotju s preostalim svetom) dosegla 5-odstotno gospodarsko rast.

Xi Jinping (Foto: epa)

Povsem jasno je, da je kitajska komunistična partija v kritičnih in zgodnjih dneh izbruha preostalemu svetu prikrivala (ali zamolčala) ključne informacije o pandemiji. Danes odgovornost zavrača, a zelo neprepričljivo, saj vsa dejstva kažejo, da bi se tej zdravstveni krizi v veliki meri lahko izognili, če bi bila Kitajska poštena in transparentna. To pa je seveda od komunistov, ki imajo laž v svojem genskem zapisu, iluzorno pričakovati. Raje so najprej polovili, pozaprli in utišali znanstvenike, ki so svet prek različnih kanalov opozarjali na katastrofo, šele potem so zaprli letališče v Wuhanu, od koder letala letijo po vsem svetu, vključno z Londonom, Rimom in s Parizom. Virusu so bila vrata v svet na stežaj odprta. Kljub vsem dokazom je Kitajska poskusila s klasičnim komunističnim agitpropom – da je virus v Wuhan pripeljala ameriška vojska. To je bilo seveda hitro ovrženo.

Prikrivanje podatkov, polresnice in laži Pekinga, predvsem pa neverjetna malomarnost pri ravnanju z virusom, so svetu prinesli pekel.

Kitajska mora plačati!

Jože Biščak