fbpx

Za nasilje rojeni (in vzgojeni)

Odgovorni urednik Demokracije Jože Biščak (Foto: Demokracija)

Priznam, tudi sam sem bil pred tremi desetletji prepričan, da bi moral ceh za vsako ceno držati skupaj, novinarji in uredniki svojo oporo najti v nacionalnem združenju. Ko sem začenjal, sem naivno mislil, da se bo novinarstvo (kot plemenito poslanstvo in privilegij) po pol stoletja enoumja v diktaturi zavezalo k svobodi in resnici.

Hitro je prišel čas streznitve in spoznanja, saj so družbenopolitični delavci še vedno hlapci in sluge ideološkim in krvnim naslednikom komunizma. Nekdanji predsednik Društva novinarjev Slovenije (DNS) Marjan Sedmak je po Črni vdovi (stolpnica časopisne hiše Delo) vpil, da bodo tiste, ki smo si drznili dregniti v nemoralno početje rdečih direktorjev, vse pozaprli. Poskus uravnoteženja medijskega prostora z dnevnikom Slovenec je neslavno propadel, Slivnikova četica (Vinko Vasle, Vesna R. Marinčič, Igor Guzelj, jaz in še kdo) se je konec prejšnjega tisočletja razšla, brutalen napad na novinarja Večera Mira Petka pred skoraj dvema desetletjema je prinesel kasnejše komentarje levosučnih, naj bo vesel, da je ostal živ, revijo Mag je kupilo Delo in jo uničilo, poslanstvo naj bi nadaljeval Reporter. Ostala je še Demokracija, dokler pred petimi leti ni luč sveta ugledala Nova24TV.

Levičarska konkurenca (in to je 95 odstotkov medijev v Sloveniji) je na začetku nanjo gledala pomilovalno, skoraj z zaničevanjem, češ da bosta spletna stran in televizija propadli, še preden bosta dobro začeli z delom. Ko se to ni zgodilo, so govorili o nepomembnem, obrobnem, obskurnem mediju. Kakor so meseci minevali in je postalo jasno, da Nova24TV ne bo odšla na smetišče zgodovine, so nas (skupaj z revijo Demokracija) začeli zmerjati s strankarskim predpražnikom. Danes novinar Dnevnika Zoran Potić pravi, da sploh nismo medij, zaposleni in sodelavci pa ne uredniki, novinarji in snemalci. Iskreno povedano, nam je popolnoma vseeno, kaj si o Nova24TV in Demokraciji misli sin oficirja agresorske in okupatorske JLA. Za nas je pomembno, da nas naši zvesti gledalci in bralci prepoznajo kot svobodoljubna, domoljubna in resnici zavezana medija. In, verjemite, njihovo število narašča hitreje, kot bi si v najhujši nočni mori želeli Potić in njemu podobni.

Zoran Potić (Foto: STA)

Človeškega življenja se ne da nadomestiti
Zato tudi živčnost na njihovi strani, posegajo že po fizičnem nasilju, da bi nas prestrašili. In pri tem v prve bojne vrste pošiljajo pomilovanja vredne koristne idiote, kakršen je “natural born” nasilnež Zlatan Čordić oziroma raper Zlatko, ki, ne samo da bi fizično obračunavali z drugače mislečimi, ampak zavestno in načrtno (po nareku iz ozadja) bojkotirajo (do zdaj dokaj blage) priporočene ukrepe vlade za boj proti covidu-19. To je veliko nevarnejše od poskusa kraje kamere Nova24TV. Tehniko se da nadomestiti, človeškega življenja pač ne.

Zlatan Čordić (Foto: Facebook)

Epidemiološka slika je v Sloveniji vse slabša, medijski mainstream pa spodbuja početje Čordića in tovarišije, ki spodbujajo bojkotiranje mask in aplikacije za sledenje okuženim ter v teh težkih časih (ne samo za Slovenijo) promovirajo upor proti desnosredinski vladi. Zdi se (in ni najbrž daleč od resnice), da si prav želijo, da bi virus umoril kar največ Slovenk in Slovencev, da bodo lahko s prsti kazali na obraze z Gregorčičeve ulice. In ko se kdo iz vlade odzove, obsodi njihovo početje, vreščijo o napadih na medijsko svobodo, zgodbe o vzpostavljanju totalitarizma na sončni strani Alp kar frčijo po svetu, potujejo na vse mogoče in nemogoče naslove (ideološko ugrabljenih) mednarodnih progresivnih (medijskih) združenj. Ne pa tudi o napadu na snemalca Nova24TV. To ne bi bilo v skladu s politično korektnostjo in pohabljeno ideologijo liberalne demokracije. Konservativno (desno, če želite) usmerjene je dovoljeno pretepati do onemoglosti, mar ne?

Potić je Urošu Urbaniji, direktorju vladnega urada za komuniciranje, ki mu je povedal nekaj preprostih stvari o medijski stvarnosti (in tudi o nevarnem zanikanju resnosti koronakrize), odvrnil, naj se zaleti v njegovo pest. Mogoče je čas, da tudi dobri in miroljubni ljudje ne podajamo več (samo) oljčnih vejic. In da ne bo načelo Vim vi expellere licet* samo mrtva črka na papirju.

Jože Biščak