Sicer pa mislim, da mora Kartagina pasti: O maturi in drugih šolskih zgodbah

Mojca Škrinjar (foto: STA).

In zato mislim, da mora taka matura pasti. Ta hip je priložnost za temeljit premislek. Vsi tisti, ki živijo od mature, bodo vreščali do neba, da mora matura ostati, kot je. V igri je ogromen denar. Najprej za člane državne in predmetnih komisij, številne svetovalce na Državnem izpitnem centru, honorarje za popravljanje nalog – učitelji, ki popravljajo maturitetne naloge, so zato posebej plačani! To ni en dan počitnic, katerih dni število presega najvišje število dni dopusta posameznega učitelja, temveč delovni dan! Predlagam, da se letošnja matura izvede, kot je bilo načrtovano. Le da rezultati ostanejo v obliki odstotnih točk in se ne prevajajo v ocene ter ne služijo za vpisno merilo na fakultete. In naj tako tudi ostane za vedno.

Sprehajava se po ljubljanskih ulicah, med lepo urejenimi hišami in vrtovi. Stopiva čez cesto, da se izogneva mladi družini, tri metre razdalje, saj veste. Preden sedem nazaj za računalnik, spregovoriva z možem še nekaj besed s sosedom, tako od daleč, čez ograjo. Želim si, da bi zopet sedli za isto vrtno mizo, poklepetali. Želim si obiskati moje prijateljice in prijatelje. Želim si videti svoje otroke, tako daleč so …

Smo sredi bitke z virusom in dobro nam gre. Zaradi odlične strategije in poguma vlade. In zaradi katarze, ki jo je sprožila karantena. Ko smo naenkrat odkrili, da obstaja vzporeden svet vrednot, ki so nam ga skrili v superpotrošniško družbo in nam z njim zatrpali misli in srca. Nikoli doslej nisem videla toliko družin na sprehodih, toliko parov in posameznikov. Nikoli še nisem videla tako praznega nakupovalnega centra pa tudi ne toliko medsebojne obzirnosti med ljudmi. Hrup pobesnelega mesta se je umiril, prenehala je stalna glasba rešilcev in policijskih siren. Delam lahko od doma. Lahko grem na sprehod med delom ali na vrt in ni se mi treba registrirati na uri. Sem zato manj predana delu? Zagotovo ne. Rada imam svoje delo. Imam srečo ali je to slučaj, da sem si ga vedno sama kreirala? Zdaj pa si sama lahko še kreiram čas in način dela. Temu se strokovno reče personalizacija. Mogoče mi je malenkost bolj kot komu drugemu uspelo ohraniti upornost in ustvarjalnost.

Šolska reforma iz Slovencev naredila kar je kitajska partija iz Kitajcev
Pravo upornost in pogum pa je pokazal urednik nemškega Bilda, ki je zabrusil Kitajcem nekaj krepkih in jim povedal, da nosijo odgovornost za virus, ki uničuje življenja in ekonomije po svetu ter pokazal tudi na vzrok širitve. Z zapoznelimi ali, če hočete, tudi lažnivimi podatki so sokrivi za nastale tegobe po svetu. Z nadzorom nad vsakim posameznikom, z enotnim standardom načina življenja, z eno partijo oziroma diktaturo so kitajske oblasti od Maa dalje spremenile enega najbolj naprednih narodov, kar zadeva intelektualne dosežke, v narod, ki ubogljivo rojeva in dela, v mravlje, ki ne zanjo in ne smejo misliti. Zato njihova tehnologija temelji tudi na ukradenih patentih in dodelanih ponaredkih. Tak narod, pravi urednik Bilda, pač ni ustvarjalen.

“Reformator” šolstva Slavko Gaber (Foto: STA)

Šolska reforma, narejena v devetdesetih letih pod oblastjo tako imenovane liberalne demokracije, ki je bila vse drugo, kot sporoča naziv, je iz Slovencev naredila točno to, kar je komunistična partija naredila iz Kitajcev. Brezsramno, še huje, brez temeljnega premisleka, so kopirali angleški šolski sistem in ga kot tujek vsadili v slovenski. Pri tem pa niso upoštevali niti razlik v življenjski in izobraževalni tradiciji kontinenta in otoka. Preprosto so preplonkali angleški izpitni sistem in ga cepili v slovensko osnovno šolo kot nacionalno preverjanje znanja v srednjo šolo pa kot maturo. Zločest male mature smo v času prve Janševe vlade preprečili na način, da je nacionalno preverjanje znanja samo zadnje dejanje, zaključek osnovne šole, ki pomeni informacijo o tem, koliko učenec zna, kje je s svojimi rezultati v odnosu do povprečja posamična osnovna šola, katere naloge so v povprečju na ravni države, regije in šole učenci reševali dobro, in kje so imeli posebej težave. Rezultat je viden v številu odstotnih točk. Naloga šole po opravljenem preverjanju znanja je torej preučiti rezultate, se posvetiti problemom, prilagoditi pouk, izboljšati prakso poučevanja, naloga države pa posodabljati izobraževalni sistem. V krvavih bojih s takratno opozicijo, še bolj pa s »stroko«, smo vojno dobili, čeprav za ceno odpustka, ki mi še danes dviguje raven krivde- rezultati nacionalnega preverjanja znanja se izjemoma, kot dodatno merilo, lahko upoštevajo pri vpisu v srednje šole takrat, ko se na zadnjem razpoložljivem vpisnem mestu srečata dva kandidata z istim številom točk, pridobljenih iz ocen, ki so pretežno merilo za vpis. Hvala Bogu, je teh primerov sorazmerno malo, vpisnih mest pa sorazmerno dovolj. Učitelji so popravili naloge nacionalnega preverjanja znanja v rednem delovnem času, za to niso bili posebej plačani, saj so popravljali naloge nacionalnega preverjanja znanja na dan, ko niso imeli pouka ali naloženega drugega dela.

S tako spremembo namena nacionalnega preverjanja znanja smo preprečili malo maturo – ta je zahtevala, da se odstotne točke spremenijo v ocene, ki so pogoj za dokončanje osnovne šole in služijo tudi za vpis v srednjo šolo. Toda matura je ostala takšna, kot je bila zasnovana. In to je slabo. Zakaj?

Genocidno uničevanje ustvarjalnosti
Najprej, dijaki in njihovi učitelji se v zaključnem letniku prvenstveno in ciljno posvetijo maturi, saj ocene, pridobljene na maturi, odločajo, na katero fakulteto se bo lahko vpisal dijak. Torej, matura ima poleg značaja uradnega zaključka srednje šole tudi vlogo vpisnega merila. Po mnenju snovalcev mature je s tem izvršena pravica dijakov do enakovredne obravnave in pravičnih meril za vpis. Toda to ne drži. Kdo lahko trdi, da naloge maturitetnega predmeta biologija hkrati enako ustrezno razločijo talentirane za študij, denimo, medicine, farmacije, botanike, učitelja biologije ali gospodinjstva v šoli ali naravovarstva? Se preverjajo vse te kompetence ali, če začrtam premico s krampom – je dovolj, da se za medicino zbere več točk kot za farmacijo ali gospodinjstvo?

Foto: STA

Drugič, se kdo vpraša, koliko ustvarjalnosti se izgubi pri dijakih in učiteljih zaradi izgubljenega četrtega letnika pri maturitetnih predmetih in tistih, ki jih dijaki ne izberejo za maturo? Koliko zrelosti odide v svet nadzora? Genocidno uničevanje ustvarjalnosti je zlasti vidno pri pisanju eseja. Nič narobe z njim, toda s posvečanjem pripravi esejistične obravnave konkretnih dveh literarnih del, ni časa za branje in pogovor o drugih literarnih delih, ni personaliziranega izbora literature. Pri čemer se vedno znova lahko vprašamo, čemu služi branje literature in premišljevanje o njej. Literarno teoretski obravnavi? Morda, toda to pride na vrsto na ustrezni fakulteti, kdor se odloči zanjo. Mislim, da je branje in premišljevanje o prebranem namenjeno duhovni rasti posameznika in s tem njegovi zrelosti.

Taka matura mora pasti
In zato mislim, da mora taka matura pasti. Ta hip je priložnost za temeljit premislek. Vsi tisti, ki živijo od mature, bodo vreščali do neba, da mora matura ostati, kot je. V igri je ogromen denar. Najprej za člane državne in predmetnih komisij, številne svetovalce na Državnem izpitnem centru, honorarje za popravljanje nalog – učitelji, ki popravljajo maturitetne naloge, so zato posebej plačani! To ni en dan počitnic, katerih dni število presega najvišje število dni dopusta posameznega učitelja, temveč delovni dan!

Predlagam, da se letošnja matura izvede, kot je bilo načrtovano. Le da rezultati ostanejo v obliki odstotnih točk in se ne prevajajo v ocene ter ne služijo za vpisno merilo na fakultete. In naj tako tudi ostane za vedno. Tako bodo rezultati dejansko primerljivi med generacijami. Sedanja prevedba točk v ocene sledi krivulji povprečja, kjer se vsako leto podeli približno enako število petic, štiric, trojk, dvojk in enk, po Gaussu pač. Pogled na resnično znanje generacije je zamegljen, fakultete pa živijo v iluziji, kakšne študente so dobile. Predlagam, da fakultete pripravijo svoje sprejemne izpite, tiste, ki ga pač morajo, zaradi omejitve vpisa. Druge pa naj sprejmejo kandidate in opravijo selekcijo po prvem letniku.

Najbrž bodo snovalci copy – paste reforme iz devetdesetih zelo vznemirjeni ob teh idejah. Le naj bodo. Mogoče potrebujejo še del katarze. Da se pokesajo ob tem, koliko denarja so pokasirali z “izvirnimi” načrti in belimi in še bolj belimi knjigami o izobraževanju in ciljno raziskovalnimi projekti, od katerih pokajo omare na ministrstvu za izobraževanje. Da se pokesajo ob tem, da ne redko najdemo študenta, ki bo zapisal, da “tokrat nečesa nebo”. Ja, “nebo”, ne “ne bo”. Da se pokesajo ob tem, koliko denarja za majhen učinek Slovenci zapravimo.

Predlagam, da so zaključne ocene zaključnega letnika ter pogoj, da je matura opravljena, merilo za vpis na fakulteto. Verjamem, da so slovenske učiteljice in učitelji sposobni strokovno in pravično oceniti dijaka. Še zlasti po sedanji izkušnji z učenjem na daljavo.

Slovencev je premalo, da bi jih žrtvovali za ceno slabega prepisa angleškega izobraževalnega sistema
Ko se pogovarjam z mnogimi učitelji, ne naletim niti na enega, ki mi ne bi rekel, da so dijaki zdaj celo bolj pridni, kot so bili prej. Mislim, da vem, zakaj. Učitelj razloži, dodeli naloge dijakom, nato pa se z dijaki tudi osebno pogovarja o snovi, odgovarja na njihova vprašanja, jim dodatno razlaga. Skratka, ukvarja se z njimi. Saj se je v učilnici tudi, le da se zdaj na drugačen način, v individualnem stiku. Dijaki razumejo in čutijo, da je učiteljica, učitelj tam za njih. In to cenijo ter s hvaležnostjo vračajo. Ker vedo, da gre za njih! Ne za izpolnitev standardov in učnih načrtov ter “pravic”! Sicer pa mi učitelji sporočajo, da sedaj, ko delajo od doma, delajo celo več in dlje, kot so delali na klasičen način. Toda prav nihče se ne potoži glede tega. Celo več, izkušnjo dojemajo kot nekaj novega, kar jih bogati! Pa ne le zaradi tehnologije, temveč bolj zaradi načina, personaliziranega poučevanja. Res pa je, da so, kot sem predvidela naravni potek stvari že pred tedni, ločili zrna od plev in poučujejo tisto iz učnih načrtov, kar se jim zdi bistveno, da mora učenec, dijak odnesti iz tega šolskega leta. Zato si res želim videti rezultate mature, analiza pa bo pokazala tudi, kaj je potrebno izvreči iz preobsežnih učnih načrtov, ki po maovsko dušijo učiteljevo ustvarjalnost.

Sistem “pravic”, ki je pripeljal stvari do absurda, ocenjevanje v polje upravne odločbe, je zdaj bolj kot prej razgaljen kot iluzija. Ostane le to, da zaupamo učitelju, da bo pravično ocenil dijaka. V premiku vrednot, ki se nam dogaja, kjer začenjamo bolj ceniti medsebojno bližino, naravo, skromnost, solidarnost kot “ko nakupovanje postne užitek” celo v nedeljo, bo, upam, prišel tudi čas, ko bodo učitelji artikulirali tisto, kar nevidno in spregledano štrli iz vseh vogalov šolske stavbe – šola je dobra točno toliko, kolikor se učitelji ukvarjajo z učenci in dijaki! Ne število projektov v šoli – zanje vemo, da so zgolj svečka na torti, ki se je ne da pojesti, ne goli rezultat na testu – zanj vemo, da ne odraža le truda šole in inteligence in truda učenca ali dijaka, pač pa, žal, v veliki meri odraža socialno okolje – intelektualno in materialno blagostanje družine. V zavedanju svojega in učenčevega, dijakovega truda ter rezultatov bodo učitelji znali dodeliti natančno pravo oceno.

Zato je dilema, ali izvesti letošnjo maturo, polna trikov. Da, izvesti, da vidimo, kaj smo ustvarili s personaliziranim učenjem, da vidimo, kako posodobiti učne načrte, vendar ne kot merilo za vpis. Sprememba zakonodaje na interventen način ne bi smela biti problem.

In, zato – Kartagina mora pasti, kot pravi Kato. Ne nazadnje so menda tam v čast svojim bogovom le v dvesto letih žrtvovali dvajset tisoč otrok. To je še malo v primerjavi s Kitajci, ki so pripravljeni žrtvovati za ceno nadzora svoj narod pa še cel svet. Slovencev je premalo, da bi jih žrtvovali za ceno slabega prepisa angleškega izobraževalnega sistema.

Mojca Škrinjar