Nedavna skupna oddaja RTV Slovenija in POP TV Skupaj naprej, ki so jo tako pompozno napovedovali, je bila zelo nazorna demonstracija stanja duha v slovenskem medijskem prostoru. Deklarativno je bila namenjena premagovanju epidemije covida-19, ki se po več kot letu in pol trajanja nikakor noče umiriti in je v Sloveniji zahtevala na tisoče žrtev, pripeljala zdravstveni sistem do roba kolapsa in privedla do zaostritve že sicer zelo napetih razmer v družbi. Češ, treba je stopiti skupaj, saj bomo edino na ta način lahko odpravili epidemijo in se nato lotili sanacije njenih posledic.
Vendar pa je bil dejanski smoter oddaje očitno precej drugačen. Pod krinko boja proti epidemiji je šlo za sodelovanje v političnem boju, katerega cilj je, da so prej ali slej na oblasti spet “naši”. Tako je bil med sodelujočimi gosti samo eden (sic!) tak, ki se strokovno ukvarja z zdravstvenimi vprašanji in ki je aktivno vključen v njihovo reševanje v aktualnih razmerah. Drugi, ki so bili v oddajo povabljeni, pa imajo z epidemijo približno toliko kot vsak običajen državljan – so samo v vlogi zunanjih opazovalcev. Vendar so bili tam zaradi tega, ker so “pravega” svetovnega nazora in politične opredeljenosti. Pomembno je torej to, da so levo usmerjeni in da jim je sedanja vlada trn v peti. Da so skratka dovolj KUL.
In tako se je (tudi) ta oddaja iztekla v udrihanje čez vlado, ki da je skorajda izključni krivec za sedanje slabe razmere. Namesto ponujanja prepričljivih razlag in odgovorov na dileme, ki jih imajo državljani v povezavi z ukrepi za zajezitev epidemije, s cepljenjem, z zdravljenjem bolezni, smo lahko poslušali lamentacije o menjavah vodilnih kadrov v državnih energetskih podjetjih, ob nebulozah, kako da so ti praktično edini v državi, ki so usposobljeni za njihovo vodenje.
Oblast bi morala postati spet KUL
Seveda vladajoča politika nosi del odgovornosti za slabo epidemiološko stanje. In mediji morajo na to opozarjati. Vendar je spet – po pričakovanju – povsem umanjkala medijska samorefleksija. Ob obtoževanju vlade bi bil s strani obeh največjih televizij pa tudi drugih osrednjih medijev potreben temeljit razmislek o lastni vlogi pri širjenju epidemije. Slovenski mediji so namreč v tej zvezi del problema, ne rešitve. Spomnimo se, kako je v njih dobil svoj prostor malone vsak, ki je udrihal čez vlado, četudi je stresal še takšne neslanosti. Tudi sesuvanje praktično vsakega vladnega ukrepa je bilo intenzivno medijsko promovirano. Malo kje v Evropi so bili zanikovalci novega koronavirusa, proticepilci, teoretiki zarot in podobni deležni tolikšne medijske pozornosti. In to ne v obrobnih medijih, ampak v tistih, ki imajo največji doseg med ljudmi. Kršenje ukrepov je bilo včasih prikazano skoraj kot izraz državljanskega poguma; tisti, ki so bili zaradi tega kaznovani, pa kot žrtve režimske represije. Zato zveni obtoževanje, kako vladi ni uspelo prepričati državljanov v to, naj se držijo sprejetih ukrepov, precej svetohlinsko – sploh pri tistih, ki so ves čas ščuvali proti njim.
Očitno je, da si del politike, medijev in javnosti “iskanje skupnih rešitev” predstavlja kot dialog enako mislečih ob izločanju tistih, ki niso na pravi politični “valovni dolžini”. Ideološka diferenciacija na “prave” in “neprave” se v zadnjem času kvečjemu stopnjuje. Eni so vselej prikazani kot strokovni in neodvisni, eni pa pa kot diletantski in politično kontaminirani. Tako menjave na vodilnih mestih v javnih ustanovah in državnih podjetjih v času levih vlad niso bile problem; sedaj pa je to nenadoma nekaj, kar ogroža same temelje demokracije. Nekateri menijo, da demokracija obstaja samo takrat, ko so na oblasti “naši”. Oblast bi torej morala postati spet KUL.
dr. Matevž Tomšič