V tem prispevku nameravam pisati o zadnji odločitvi ustavnega sodišča (US), da parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo vodi poslanec Žan Mahnič, ne sme zasliševati in preiskovati tožilcev. Naj pa že takoj na začetku povem, da moje pisanje ne bo oprto na člene Ustave RS ali člene zakonov, ampak bom skušal na preprost, večini ljudi razumljiv način povedati, kaj si o odločitvi US mislim in seveda, zakaj. Če želite to, kar bom pisal, prebrati v strokovnem tekstu, potem si preberite ločeno mnenje ustavnih sodnikov ddr. Klemna Jakliča in Marka Šorlija, ki očitno mislita tako, kot mislim sam.
Zoper Franca Kanglerja je bilo vloženih, mislim, da 23 ali 24 kazenskih ovadb. Vložila jih je kriminalistična policija v Mariboru, pred sodišče pa so zadeve spravili tožilci iz Maribora, ki jih je vodil Drago Šketa, zdaj generalni državni tožilec. Kar 22 kazenskih zadev zoper Franca Kanglerja je že zaključenih, in to z oprostilno sodbo, ne glede na to, na kateri stopnji je bila taka odločitev sprejeta.
Več kot dovolj dokazov torej, da je nekdo na relaciji od kriminalistične policije do tožilstva pa tudi sodstva na okrajnem, okrožnem in višjem sodišču v Mariboru zlorabil položaj. To še posebej potrjuje odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je odločilo, da vsa ta sodišča niso nepristranska do Franca Kanglerja in mu zato v nobenem primeru ne morejo več soditi.
Odločitvi US
US je najprej odločilo, da Mahničeva komisija ne sme zasliševati in preiskovati sodnikov. To bi še nekako razumel z vidika delitve oblasti med tri neodvisne veje (parlament, vlada, sodstvo). Konec koncev, sodna veja oblasti je zadeve postavila na svoje mesto in jasno sporočila, da Franc Kangler ni kriv. Zanemarimo pač zlorabe na okrajnem, okrožnem in višjem sodišču v Mariboru, najmanj kar je, je dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS stvari postavilo na svoje mesto – torej ni kriv.
Toda odločitev US, da iz zasliševanj in preiskovanj izločijo še tožilce, je pa več kot zloraba, ki jo je Žan Mahnič imenoval “mafija ščiti mafijo”. Zakaj trdim, da je to zloraba s strani US? To isto US je že tam nekje sredi 90. let odločilo, da tožilci niso del zakonodajne veje oblasti, ampak sodijo v izvršno vejo oblasti. Če bi sedanja sestava US spoštovala to, kar je ta institucija odločila že pred četrt stoletja, potem se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Konec koncev, tudi leta 2013 je US odločilo, da je tožilstvo sicer samostojna državna služba, da pa sploh ni nujno, da sodi pod pravosodno ministrstvo. Takrat je sodilo pod notranje ministrstvo in kljub petelinjenju takratnega skrajno pokvarjenega prvega tožilca Zvonka Fišerja je bila odločitev US jasna. Za tožilstvo ni nujno, da sodi pod pravosodno, lahko sodi tudi pod kako drugo ministrstvo.
Pojdimo v skrajnosti
Če bi odločitev US, da so tožilci del izvršne, ne sodne veje oblasti, vzeli za dejstvo in resnico, potem lahko jutri pričakujemo odločitev US, da na povsem enak način zaščiti kogarkoli. Recimo inšpekcijske službe, finančno upravo, kriminalistično policijo ali vojsko. Zakaj pa ne, tudi te službe so enako kot tožilci del izvršne veje oblasti.
Če stvari pripeljemo do absurda in do skrajnosti razmejimo zakonodajno, izvršno in sodno vejo oblasti, potem lahko poslanci kadarkoli odločijo, da nihče od poslancev ne bo odgovarjal za kakršnokoli kaznivo dejanje. Zakaj pa bi, tudi zakonodajna veja oblasti je povsem samostojna, tako kot sodna veja oblasti. To je seveda absurd, tako kot je absurdna odločitev US, da zakonodajna veja oblasti (parlament) ne sme preiskovati nepravilnosti med tožilci in sodniki.
Sklep
Za konec naj jasno zapišem, da je po moji oceni odločitev US, da preprečijo preiskovanje nepravilnosti in zlorab znotraj sodstva in tožilstva, ne le napaka, ampak velika zloraba sodne veje oblasti, ki naravnost kliče po drastičnih zakonskih spremembah, kakršne je uvedla Poljska. Seveda gre za reformo sodstva, ki je pri njih na smetišče zgodovine poslala vse tiste sodnike, ki so zlorabljali položaj ali kršili človekove pravice v sodnih postopkih. Več kot očitno je, da Slovenijo to še čaka.