Smrt Janeza Stanovnika in padec vlade Marjana Šarca sta skorajda sovpadala. Za nekatere ta veseli dan, za druge dan globokega žalovanja. Ob Stanovnikovi smrti smo skorajda podoživljali smrt Tita, prebirali množice slavospevov različnih pisunov, ki so o Stanovniku pisali banalnosti kot o očetu naroda. Čeprav o mrtvih vse dobro, pa bi v primeru slovesa partijskih revolucionarjev pisci in govorci morali imeti minimalno distanco, ustrezen zgodovinski spomin ali pa biti preprosto tiho.
Tovariš Stanovnik je bil eden od vidnih predstavnikov sistema, ki je v Jugoslaviji in Sloveniji kot sestavnem delu te federacije v času od konca druge vojne pa do nastanka samostojne države Slovenije temeljil na totalitarnih gradnikih. Že med vojno, posebej pa po njej je komunistični sistem “čistil” razredne sovražnike. Medvojne likvidacije in povojni množični poboji brez sojenja ali s sojenjem na revolucionarnih sodiščih, na tisoče po nedolžnem pobitih v kraških jamah ali plitko zagrebenih v več kot 600 moriščih po državi je bilanca tega režima. In seveda zapiranje v koncentracijska taborišča, prisilno delo, policijski teror, udbovski umori in preganjanja ljudi.
Državo so ugrabili leta 1945 in Stanovnik je bil zraven
Stanovnik je bil sopotnik komunističnega sistema, ki je prišel na oblast s fizičnim nasiljem. Ta režim je sistematično kradel premoženje, nacionaliziral, zaplenjal. Vse to legalno, ker je partija sprejela takšne zakone. Legalno, ne pa tudi legitimno. Sistem, ki je zlorabljal pravo in grobo kršil človekove pravice. Sistem, ki je temeljil na laži, prevari, predvsem pa strahu, ki se je med ljudi tako zalezel, da se starejše generacije tega ne zmorejo znebiti niti dandanes. To je bil sistem ideološkega nasilja, pranja možganov, medijskega enoumja in poneumljanja, prirejanja in pačenja zgodovine.
To so bili temelji Jugoslavije in političnega sistema, katerega pomemben del je bil tovariš Janez Stanovnik. Država Jugoslavija in komunistični režim je trajal, vse dokler se ni slovensko ljudstvo zbudilo, dokler se ni sprožilo gibanje za samoodločbo slovenskega naroda. Stanovnik in Kučan nista sodelovala pri oblikovanju slovenskega nacionalnega programa, ki je bil objavljen v sloviti 57. številki Nove revije. Nista bila na trgih z množico ljudi, ki je protestirala proti aretaciji Janeza Janše in četverice. Samostojna Slovenija nikoli ni bila Kučanova intimna opcija.
Namesto množičnih pobojev medijske likvidacije
Če vemo, na čem je temeljil prejšnji režim, ki je pol stoletja vladal v Sloveniji, potem tudi razumemo reakcije, ki so se sprožile na levici, ko je nenadoma odstopil predsednika vlade Marjan Šarec. Šarčev jutranji preblisk in hipna odločitev, katere posledica je bila padec vlade, je presenetil tudi globoko državo, ki je v strahu pred Janezom Janšo začela panično iskati izhod iz te zagate. Na dan so potegnili stara orodja: tako kot je komunizem vse obdobje temeljil na strahu, tako se tudi sedaj ustvarja okolje strahu, ki zaradi spomina na totalitarno preteklost še vedno pade na plodna tla. Priča smo pravi gonji in ustrahovanju poslancev in predsednikov strank. To nas vleče v preteklost, v ideološke boje, nemara si nekateri spet želijo tudi pobojev. Genski zapis pač. Merjenja javnega mnenja so že vsa leta orodja za manipulacijo z ljudstvom in za ohranjanje ali osvajanje oblasti. Medtem ko v razvitih demokracijah sploh ni več tako zelo vidne razlike in ločnice med liberalnim in konservativnim, pa pri nas nekateri izrojeni osebki, ki pa dobivajo obsežen medijski prostor, izrivajo zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev in stigmatizirajo SDS kot skrajno desno stranko. Ljudstvo strašijo s SDS predvsem zaradi tega, ker jih je same strah pred SDS − leva klepotmanska elita se boji, da bo izgubila privilegije. Koalicije za reševanje konkretnih problemov v državi, ki ponuja nove rešitve in novo politično kulturo, ki bi v slovenski prostor prinesla normalnost, se bojijo kot hudič križa.
Ne potrebujemo predčasnih volitev, potrebujemo pametno vlado.
Miro Petek