Slovo Stanovnika in Šarca, med žalostjo in veseljem

Miro Petek

Smrt Janeza Stanovnika in padec vlade Marjana Šarca sta skorajda sovpadala. Za nekatere ta veseli dan, za druge dan globokega žalovanja. Ob Stanovnikovi smrti smo skorajda podoživljali smrt Tita, prebirali množice slavospevov različnih pisunov, ki so o Stanovniku pisali banalnosti kot o očetu naroda. Čeprav o mrtvih vse dobro, pa bi v primeru slovesa partijskih revolucionarjev pisci in govorci morali imeti minimalno distanco, ustrezen zgodovinski spomin ali pa biti preprosto tiho.

Tovariš Stanovnik je bil eden od vidnih predstavnikov sistema, ki je v Jugoslaviji in Sloveniji kot sestavnem delu te federacije v času od konca druge vojne pa do nastanka samostojne države Slovenije temeljil na totalitarnih gradnikih. Že med vojno, posebej pa po njej je komunistični sistem “čistil” razredne sovražnike. Medvojne likvidacije in povojni množični poboji brez sojenja ali s sojenjem na revolucionarnih sodiščih, na tisoče po nedolžnem pobitih v kraških jamah ali plitko zagrebenih v več kot 600 moriščih po državi je bilanca tega režima. In seveda zapiranje v koncentracijska taborišča, prisilno delo, policijski teror, udbovski umori in preganjanja ljudi.

Oglejte si še: Trio adijo. Adijo, pamet!

Državo so ugrabili leta 1945 in Stanovnik je bil zraven
Stanovnik je bil sopotnik komunističnega  sistema, ki je prišel na oblast s fizičnim nasiljem. Ta režim je sistematično kradel premoženje, nacionaliziral, zaplenjal. Vse to legalno, ker je partija sprejela takšne zakone. Legalno, ne pa tudi legitimno. Sistem, ki je zlorabljal pravo in grobo kršil človekove pravice. Sistem, ki je temeljil na laži, prevari, predvsem pa strahu, ki se je med ljudi tako zalezel, da se starejše generacije tega ne zmorejo znebiti niti dandanes. To je bil sistem ideološkega nasilja, pranja možganov, medijskega enoumja in poneumljanja, prirejanja in pačenja zgodovine.

Foto: Urban Cerjak

To so bili temelji Jugoslavije in političnega sistema, katerega pomemben del je bil tovariš Janez Stanovnik. Država Jugoslavija in komunistični režim je trajal, vse dokler se ni slovensko ljudstvo zbudilo, dokler se ni sprožilo gibanje za samoodločbo slovenskega naroda. Stanovnik in Kučan nista sodelovala pri oblikovanju slovenskega nacionalnega programa, ki je bil objavljen v sloviti 57. številki Nove revije. Nista bila na trgih z množico ljudi, ki je protestirala proti aretaciji Janeza Janše in četverice. Samostojna Slovenija nikoli ni bila Kučanova intimna opcija.

Namesto množičnih pobojev medijske likvidacije
Če vemo, na čem je temeljil prejšnji režim, ki je pol stoletja vladal v Sloveniji, potem tudi razumemo reakcije, ki so se sprožile na levici, ko je nenadoma odstopil predsednika vlade Marjan Šarec. Šarčev jutranji preblisk in hipna odločitev, katere posledica je bila padec vlade, je presenetil tudi globoko državo, ki je v strahu pred Janezom Janšo začela panično iskati izhod iz te zagate. Na dan so potegnili stara orodja: tako kot je komunizem vse obdobje temeljil na strahu, tako se tudi sedaj ustvarja okolje strahu, ki zaradi spomina na totalitarno preteklost še vedno pade na plodna tla. Priča smo pravi gonji in ustrahovanju poslancev in predsednikov strank. To nas vleče v preteklost, v ideološke boje, nemara si nekateri spet želijo tudi pobojev. Genski zapis pač. Merjenja javnega mnenja so že vsa leta orodja za manipulacijo z ljudstvom in za ohranjanje ali osvajanje oblasti. Medtem ko v razvitih demokracijah sploh ni več tako zelo vidne razlike in ločnice med liberalnim in konservativnim, pa pri nas nekateri izrojeni osebki, ki pa dobivajo obsežen medijski prostor, izrivajo zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev in stigmatizirajo SDS kot skrajno desno stranko. Ljudstvo strašijo s SDS predvsem zaradi tega, ker jih je same strah pred SDS − leva klepotmanska elita se boji, da bo izgubila privilegije. Koalicije za reševanje konkretnih problemov v državi, ki ponuja nove rešitve in novo politično kulturo, ki bi v slovenski prostor prinesla normalnost, se bojijo kot hudič križa.

Množičnih pokolov, kot so bili po vojni, danes ni, so pa zato medijske likvidacije, medijski umori, saj je večina medijev v rokah ljudi, ki so ob političnih botrih v času tranzicije bajno obogateli. Sicer ne z nacionalizacijami, zaplembami in razlastitvami, vendar z dovoljenimi in nekaznovanimi ropi. Koncentracijskih taborišč ni več, toda mnoga sojenja dandanašnji še vedno spominjajo na montirane procese.

Ne potrebujemo predčasnih volitev, potrebujemo pametno vlado.

Miro Petek

  • Ivan Ivanovič

    mnoga sojenja dandanašnji še vedno spominjajo na montirane procese.
    ****
    Spominjajo, ali so montirani procesi?

    • Simon Rožič

      .kadija sudi, kadija tuži i

  • Ryuk

    Se izkazuje, da je bil “oče” naroda pred njegovim rojstvom neploden. Ta narod ni njegov sin.

    • zaslosds

      Ta naziv so mu komunajzarji določili,to je bil oče samo komunajzarjev,da ne bo pomote.

  • zaslosds

    In tako se zločinci izognejo sojenju,da jih Matilda pokliče.

  • ZatonMesecnikov

    Dražgoše, kjer je Stanovnik stresal žveplo vsako leto so kraj nesrečnega spomina. In slovenskega razdora. Tam je bilo namreč posejano seme razdora med Slovenci in še danes se na žalost to seme tam goji. Priča je izpovedala takole. Pred nemškim napadom, je Stane Žagar, predvojni komunist in ustanovitelj komunističnega Cankarjevega bataljona v Dražgošah priredil dva mitinga. Prvega so se udeležili skoraj vsi vaščani. Na njem je Stane govoril o Sovjetih ter raju na zemlji, ki se bliža, ter da bodo Sovjeti vsak čas prišli (Rdeča armada je v tistem času potisnila Nemce izpred Moskve). Niti z besedo ni Stane omenil Slovencev. Samo Sovjete. Polovica prebivalcev je potem miting zapustila in se drugega ni več udeležila. Rekli so, da to ne more biti nič dobrega. Politični Komisar bataljona in predvojni komunist Jaka Bernard, pa je pripomnil ob prošnji vaščanov, naj se umaknejo pred Nemci, da “tako lepe farške vasi, pač ni škoda”.

    • tohuvabohu

      Majhen popravek: Jaka Bernard ni bil politkomisar, ampak poveljnik različnih partizanskih formacij vse do smrti (samomora v zasedi) februarja 1942. Politkomisar Cankarjevega bataljona je bil Ivan Bertoncelj – Johan (ki je bil kasneje kritičen do ravnanja bataljona v Dražgošah).

      • ZatonMesecnikov

        Ja, bil je vojaški svetovalec Cankarjevega bataljona. Po tem pa poveljnik selške čete.

  • pesjanar

    Iz murgl je bilo slišati da se je stanovnik obesil ko je zvedel da bo JJ kandidat za predsednika vlade,baje bo mali žvepleni shranil štrik za spomin kot je shranil šuh od odrezane zadnje tace svojega vzornika titeka.

  • Andrej

    Stanovnik je bil oče komunističnega naroda, ne pa naroda. To je ogromna razlika. Šarec je pa z odhodom naredil najpametnejše, kar je v življenju storil.

  • tramal

    Ta bandit ni nikoli bil oče Slovenskega naroda ,temveč je bil oče komunajzerskim morilcem.