Socialistična pravljica

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

V bivši državi je preživel srečno otroštvo. Njegov oče je bil kot direktor zaposlen v največji tovarni v mestu. Očetje sošolcev so bili zmeraj umazani in v delovnih oblekah, njegov oče pa je delal v lepi pisarni, v kateri je bilo veliko rastlin in lepe nove omare. Oče mu je pravil, da dela v pisarni, ker ima rdečo knjižico. Zapovedal mu je, da se bo nekoč tudi on moral vpisati v rdečo knjižico, če bo hotel delati v lepi pisarni kot oče. Prvi se je vpisal dedek, ki je bil v zameno za revolucionarne dosežke, ko je tovarišem pomagal v jame metati slabe ljudi, deležen vseh radosti samoupravnega socializma. Pred sošolci se je hvalil, kako njegova družina vsako leto vsaj trikrat letuje na morju, v najboljših hotelih, ki jih premore jadranska riviera, kako pozimi hodijo smučat na Jahorino in kako je oče zgradil razkošno hišo na kredit, a jo potem zaradi razvrednotene valute odplačal za ceno kile črnega kruha. Ko so sošolce vozili v šolo s starimi kolesi z otroškimi sedeži na krmilu in z zarjavelimi fički, je njega oče ponosno pripeljal v novem citroenu DS. Oče mu je pripovedoval, da si je sicer želel socialistični avto, a se je zadovoljil s francoskim, saj je francoski narod že leta 1968 pokazal svojo socialistično naravo – tudi oni bi se vpisali v rdečo knjižico, če bi jo le imeli!

Medtem ko so drugi v šolo nosili babičin abak in polivinilasto vrečko, polno suhega sadja, je on uporabljal Sharpov kalkulator, se doma zabaval s Commodore 64 in zavistnim kolegom včasih prinesel veliko čokolado v vijoličnem ovitku z imenom Milka, ki je bila neopisljivo okusnejša od domačih. Vsakemu je dal pol tablice, preostanek pa je pospravil nazaj v modno italijansko peresnico, ki mu jo je oče prinesel s potovanja, ki ga je za zveste partijce priredilo njegovo podjetje. Čudil se je sošolcem, ki so mu pravili, kako doma starši negodujejo, da konec meseca ne ostane dovolj denarja niti za kak priboljšek po kosilu in da morajo po kavo in prašek čez mejo k debeli Berti v Šentilj. On je zmeraj imel vsega dovolj – od izdelkov prestižnih blagovnih znamk do gurmanskih živil. Ni vedel, od kod jih starši dobijo, a vedel je, da jih bo tudi sam lahko, če se bo le vpisal v rdečo knjižico. Sošolcem je svetoval, da so si njihovi starši sami krivi, ker se niso vpisali. Ni mu bilo jasno, zakaj bi se ljudje zavestno odpovedali takšnim privilegijem lepega življenja.

Ko je odrastel in se izšolal, stare države ni bilo več, prav tako ne očetove tovarne. Socialistični produkti se niso dobro kosali s kakovostnejšo in cenejšo zahodno konkurenco, samoupravni potrošniki z juga pa so bili preveč zaposleni s streljanjem, zabadanjem in raketiranjem. Oče je bil na srečo že v zasluženem pokoju. Tudi rdeče knjižice ni bilo več. Pogledal je svojo diplomo in ugotovil, da je dobra le za kak krožek amaterskega fotografiranja – saj se je lahko z njo šel samo slikat. Tudi očeta so vsi prijatelji, vpisani v knjižico, počasi zapustili – nekateri bolj iznajdljivi od njega so z menedžerskim odkupom za 0 evrov odkupili kakšno veliko firmo, drugi so postali politični liberalni demokrati, tretji pa direktorji kakšnega zavoda ali agencije, za katero še sami niso vedeli, kaj točno počne. Le njegov oče je nekako padel vmes. Ko je včasih kakšnega bivšega kolega prosil, ali bi lahko sinu po stari slovenski šegi zrihtal službo, so le skomignili z rameni in rekli … zdaj so drugi časi – rdeča knjižica je veliko tanjša. Kar nekaj časa je preživel na kavicah in upal na boljši jutri. Služb, ki so zahtevala fizično delo, ni iskal, saj je sledil očetovim besedam, da sta rdeča knjižica in diploma edino, kar potrebuje za čudoviti svet lesenih pisalnih miz, fikusov in hidravličnih pisarniških stolov. Že tedaj je začel sovražiti ta novi svet, v katerem se je znašel – vedel je, da se mu kratijo pravice –, naredil je vse tisto, kar je njegov oče 40 let nazaj, a ni dobil tistega, kar mu je pripadalo. Na koncu mu je eden od starih očetovih tovarišev prišepnil za službo, ki se je ravnokar odpirala na enem od ministrstev, za katero so potrebovali 0 let delovnih izkušenj, znanje slovenščine in diplomo iz točno tiste brezvezne, neproduktivne veje družboslovja, kot jo je imel v žepu on. Zaposlil se je in vsak dan vestno hodil v službo. A to ni bilo to. Slabega tisočaka za 8 ur v pisarni? Saj nismo v Bangladešu. Sicer nihče ne trdi, da je branje časopisov in strmenje v zrak naporno, a lahko čez čas demoralizira. In kdo mu bo dal kredit za lepo stanovanje v središču Ljubljane, ki si ga je želel? Za 1.000 evrov nobeden. Poleg tega je želel pomembnejše, odgovornejše delovno mesto, kjer bi pokazal vse družboslovne veščine, ki se jih je naučil na faksu. Podobno kot oče si je želel biti direktor podjetja. Vedel je, da ima podjetniško žilico, a nobeno zasebno podjetje se ni odzvalo na tisoče poslanih življenjepisov. Po letih službe se mu je dokončno začelo dozdevati, da se mu dogaja krivica. Plače javnih uslužbencev od ZUJF-a naprej so kljub trdemu boju sindikatov rasle le marginalno. Na delovnem mestu se je počutil odveč. S tistim tisočakom pa je bilo življenje izobilja, kot se ga je spomnil iz prejšnje države, le še daljni spomin. Tartufe, ki jih je oče nosil iz Francije, so nadomestili Sparovi Budget izdelki, družinski izleti v hidravlično vzmetenem DS-u po idilični pokrajini so se spremenili v dnevne vožnje v službo in nazaj v hyundaiju z luknjastim podvozjem.

Časov, ki jih je poznal, je bilo za zmeraj konec. Zdaj si je ogledoval Facebook profile sošolcev, ki so mu včasih zavidali privilegije, danes pa v tujini delajo za velike megakorporacije. Ni mu bilo všeč. Nekoč bi lahko to bil on. Takrat bi bila rdeča knjižica dovolj za vstop v veliko podjetje, morda tudi v svet preko kakšne prikrito vohunske organizacije, ki podnevi nastopa kot trgovinska zbornica. Namesto tega je obtičal tukaj med plebejci. Le eden med enakimi. Pogrešal je čas, ko je bil on bolj enak od drugih.

Začel se je poklicno pritoževati. Nad hlapčevstvom slovenske politike, ki se uklanja banksterjem iz Bruslja in Washingtona. Nad potrošniško kulturo, ki sosedu, zaposlenemu v Gradcu, omogoča, da si vsako leto kupi nov iPhone, on pa si vsako leto na Bolhi išče 2 leti stare Xiaomije. Nad varnostno politiko, ki je že leta podjarmljena morilski ameriški teroristični organizaciji Nato, zaradi česar ne po svoji krivdi kolektivno provociramo našo naravno zaveznico od tovariša Džugašvilija naprej – mati Rusijo. Pisal je eseje o pomembnosti nacionalne ekonomske suverenosti in jih pošiljal v časopise. Svaril je pred kapitalističnim blitzkriegom, ki ga pritlehno skozi sredstva neoliberalizma pripravljajo tuje države. “Če bi se partizani danes sprehodili po Čopovi in Dunajski, bi bili prepričani, da so vojno izgubili – Spar, Mueller, Backwerk, Drogerie Markt … Smo se za to borili leta 1945?!” je spraševal. Ni vedel, zakaj, a nagonsko je čutil, da sta vdor tujega kapitala in sistem, ki temelji na fašističnih načelih meritokracije, kriva za vse njegove tegobe. Da ni bile več očetove firme, kjer bi bil on danes gotovo direktor. Da si je lahko Milko v supermarketu kupil že vsak plebejec in da imajo v teh časih nekateri toliko več od njega. Sicer mu ni bilo toliko do proletariata in revnih, a je z njimi čutil nekakšno tovariško povezanost – tako kot on so tudi oni gnev osebnih stisk stresli na kapitalizem. Zato je začel govoriti tudi o sindikalnem boju za pravice mezdnih delavcev, opozarjal na vse večjo neenakost in zahteval ukinitev izkoriščevalskega sistema prekarnih zaposlitev. Sicer se mu je ta del retorike upiral, saj je bil on od nekdaj elita, a strateško je razumel, da je nelagodno zavezništvo z delavsko drhaljo pomembno, če hoče še kdaj živeti tako, kot je kot otrok in najstnik. Že oče mu je pripovedoval, da je jezdenje razočaranih delavcev ključ do vsake prave kaviar socialistične revolucije, kjer rdeča knjižica postane sredstvo menjave in deljenja ugodnosti. Paradiral je po ulici z zastavo neke druge države, ki mu je dala tako veliko, in enkrat sredi ulice zažgal zastavo sedanje, ki mu je tako veliko vzela. Pisal je o tem, kako so v njegovi mladosti vsi hodili na morje, smučali v tujini, gradili hiše, kupovali dobre avtomobile in delali veliko manj kot danes. Bivše sošolce, ki so se mu oglasili, da ga spomnijo, kako je bilo njegovo otroštvo posebno in da drugi niso imeli takšnih lepih izkušenj, je blokiral. “Še zmeraj ne razumejo,” je zavzdihnil. Niso razumeli, da se bori tudi zanje. Tako glasen je bil, da so ga na koncu opazili v edini aktivnosti pod Alpami, kjer rdeča knjižica še nekaj pomeni. V politiki. Ker je bil dober govorec, se je v trendu post-2010 socialističnega vala počutil kot riba v vodi. Hobi je postal poklic. Zamudil ni več nobene partizanske spominske slovesnosti. Protestiral je s sindikati javnega sektorja. Pomagal je pri sprejanju bagra, ki je hotel porušiti skvoterski center sredi glavnega mesta – generalštaba njegovih volivcev. Boril se je za svoboščine naslednjega vala proletariata, ki ga razvita družba tako potrebuje za ohranjanje zdravega progresivno levega jedra – za ekonomske migrante iz Alžirije, Irana in Pakistana. Večkrat se je z novinarskimi aktivisti in predstavniki nevladnih organizacij podal na mejo s Hrvaško in v majici s podobo Che Guevare, na kateri je pisalo “V njih uperite ljubezen, ne pištol”, nadziral delovanje policistov, ki zajemajo skupine migrantov, jim grozil z ovadbami in snemal postopke legitimacij, posnetke pa nato po širokopasovni povezavi pošiljal na Amnesty International in Open Society Foundations. Sodeloval je na velikem protifašističem shodu, kjer je kot glavni govorec povzel glavne točke iz svojega eseja o pomembnosti nacionalnega interesa in državnega lastništva nad gospodarstvom za vsako ceno in razložil svojo tezo o tem, kako je privatizacija v neoliberalni formalizem preoblečeni fašizem. Ljudje so ploskali. Sindikati, politiki, ki so vladali še v času njegovega očeta. Študenti. Skvoterji. Partizani. Delavci. Novinarji. Našel je svojo tržno nišo. Ker ni bilo več rdeče knjižice, je izumil svojo in se vanjo kot prvi vpisal. V imenu ljudstva. S prvo plačo si je kupil nov iPhone. Z drugo je vzel lizing za BMW-jev SUV. Po 25-letnem premoru in umiranju na obroke je njegova socialistična pravljica končno dobila nadaljevanje. Tako kot oče je postal poklicni prodajalec enakosti. A kot vsi poklicni prodajalci enakosti je bil on zopet za odtenek bolj enak od drugih.

Mitja Iršič