Strategija primerne podobe

1. Prepoznavanje dejstev

Kot vedno in vsepovsod je tudi za države pomembna zunanja podoba (videz, ugled, dobro ime, priljubljenost). Na podobo države vplivajo njene naravne lepote (ali pomanjkljivosti?), predvsem pa njeni dosežki na področju politike, gospodarstva, kulture, športa… Za zunanjo podobo države skrbi – med drugim(i) – zunanja politika, predvsem diplomacija.

Sprva, dokler je bila razdeljena na avstrijske dežele, pa tudi v Jugoslaviji Slovenija ni bila posebno znana ali upoštevana. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je trajala prekratek čas, navsezadnje pa je po enajstih letih tudi Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev zamenjala Jugoslavija, ki se je potem prelevila v federativno in celo socialistično Jugoslavijo, vendar je v upanju, da se bodo spojili v en sam jugoslovanski narod, Slovence in druge narode v imenu zamolčala. Slovenija je bila država samo na papirju (komunistične ustave). Ko je nastopila jugoslovanska kriza, so tujci Slovenijo in slovensko osamosvajanje gledali z nezaupanjem in ju zavračali. [1]

Slovenijo so začeli upoštevati, ko se je uprla srbski vojski. V drugi polovici leta 1991 je Slovenija postala neizogibna, v prvi polovici leta 1992 pa je postala splošno sprejemljiva. Bolj sprejemljiva od slovenske zahteve po narodni državi je bila sicer sprejemljiva ideja o liberalni demokraciji. Nato je bila Slovenija zanimiva, še malo pozneje uspešna in celo “najboljša učenka v razredu”, kar se je nanašalo na razred novih držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, nato tudi na države Srednje Evrope, ki so se drenjale pri vhodu v Evropsko unijo. Sloveniji je prvič spodrsnilo pri Natu, ko je niso upoštevali skupaj s Češko, Madžarsko in Poljsko pri prvi širitvi leta 1997. Manjši spodrsljaj je bilo tudi oblikovanje zastave, ki je spominjala na rusko in slovaško, pri čemer so nastali nekateri nesporazumi (predvsem zaradi podobnosti imena) pri Slovaški. Kaj se je zgodilo z Natom, lahko sklepamo po brezbrižnem odgovoru Milana Kučana nemškemu kanclerju Helmutu Kohlu 28. maja 1997 [2] in po pobudi Danila Türka naslednje leto, da se Slovenija namesto v Nato vključi v skupino New Agenda Coalition, ki precej spominja na Gibanje neuvrščenih.

Slovenija si je v svoji “karakteristiki” nakopičila največ pozitivnih ocen po letu 1999. Drnovškova vlada je doživela obisk Billa Clintona in njegovega naslednika Georgea Busha, ki se je na Brdu (16. junija 2001) celo srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Sledili so mnogi mednarodni sporazumi oz. “sedem zunanjepolitičnih potrditev”. [3] Sledil je preobrat leta 2009. Slovenija se je spustila v pustolovščino z Arbitražnim sporazumom, ki ji je prinesel več negativnih točk kot Hrvaški.

Prvi znaki okvare slovenske podobe so se sicer pojavili že leta 2007, ko sta novinarja Šurc in Zgaga zbrala 571 podpisov proti slovenskemu predsedovanju EU; slovenska zunanja podoba pa se je začela podirati in rušiti z afero Patria (2006) [4], s t.i. vstajami (2012) in z zaporom za šefa opozicije leta 2014. Slovenska tranzicijska/postkomunistična levica je nato – v strahu pred morebitno Janševo koalicijo in zoper predsedovanje Slovenije EU leta 2021 – sprožila serijo napadov, ki so jih podpisali tuji novinarji in ki jim je prisluhnila celo Evropska komisija. Pri tem se je potrebno vprašati, zakaj sta komisija in po vsej verjetnosti dober del vodstva EU, ki je sicer res sestavljeno iz predstavnikov “stare Evrope” (Nemčije, Francije, Španije, Italije in Belgije), brezbrižna do zadreg Slovenije in drugih srednjeevropskih držav (“nove Evrope”)? V EU sprejemajo pristranske, izmišljene, pogosto pa na glavo obrnjene informacije o Sloveniji kot dejstva. Verjamejo propagandi avtoritarnih strank in posameznikov, ki se predstavljajo kot liberalne stranke in mučeniki diktature. Velja sistem, ki ga dobro označujeta dva ljudska izreka: “ujemite tatu” in “volk v ovčji koži”. Kulturni boj, v katerem poskuša ekskluzivistična tranzicijska/postkomunistična levica, ki je prevzela že tri četrtine oblasti v Sloveniji, do konca obračunati z evropsko pluralistično, konservativno ali liberalno-demokratično miselnostjo, si razlagajo kot pritisk oblasti na medije, svobodo izražanja itn.

2. Kaj storiti?

Slovenska zunanja politika potrebuje učinkovit program za zaustavitev dezinformacij in na glavo obrnjenih ocen. Da bi bil učinkovit, mora biti takšen program resnicoljuben, premišljen in verodostojen. Namesto da zbira priče o svoji nedolžnosti, se mora vladna zunanja politika najprej otresti obsedenosti s propagando obrekljivcev, ki je – kot rečeno – na neprimerni ravni. Nastopati mora domiselno, aktivno, osredotočeno, na primerni intelektualni ravni. Izhajati mora iz evropskih dejstev in predstaviti slovenske odzive nanje. Glavnino novega zunanjepolitičnega programa/strategije bi moralo predstavljati 10 točk:

1. Slovenski prispevek/premislek o izzivih EU po brexitu – z oceno aktualnosti Junckerjeve Bele knjige in slovenskega predloga evropske ustave (Ljubljanska pobuda); gre za problematično delitev na “dve hitrosti” oz. “jedro in periferijo”; za nedokončano širitev EU oz. za nerazumevanje problemov nekdanjih komunističnih držav.
2. Premislek o subsidiarnosti in o vse tesnejši uniji (“ever closer union”). Velika problema EU sta evropska vojska in evropska diplomacija, njuna rešitev pa je nujna, če hoče EU postati enakopraven igralec na svetovnem prizorišču.
3. Premislek o vladavini prava, človekovih pravicah, demokraciji; o dediščini socializma in diskriminaciji srednje- in vzhodnoevropskih držav; v bistvu gre za evropski oz. “zahodni” koncept svetovne ureditve, ki temelji na sovpadanju dveh komponent: nacionalnih vrednot na eni in “dodatne – globalne, strukturne in pravne – kulture” na drugi strani. “Gre za koncept ureditve, ki presega perspektive in ideale katerekoli regije ali nacije” (Kissinger 2014). [5]
4. Primerna zunanja podoba Slovenije, kompetentna slovenska diplomacija, informativna služba, ki pripravlja razlage v tujih jezikih; nujno bi bilo razviti, predvsem pa strokovno podpreti izobraževanje diplomatov, ki ne bi smeli biti na milost in nemilost podvrženi monopolu FDV; ob tem bi bilo treba (z novelo zakona?) zagotoviti meritokratsko kadrovsko politiko MZZ. Skrajni čas je, da MZZ (morda skupaj z “diplomatsko akademijo”) spodbudi ustanovitev strokovne revije za mednarodne odnose, diplomacijo in zunanjo politiko.
5. Prednostne naloge slovenskega predsedovanja (pandemija, migracije, podnebne spremembe, umetna inteligenca…) bi bilo treba predstaviti širši slovenski in evropski javnosti oz. jih vgraditi v sklepe konference o prihodnosti EU.
6. Položaj EU med velikimi igralci (ZDA, Kitajska, Rusija, Indija); ob tem, da se veliko govori o reformi OZN, se molči o shizofrenosti mednarodnih formatov, kot sta G7 in G20. OZN je še vedno organizacija zmagovalcev II. svetovne vojne; v G7 (poleg ZDA, Združenega kraljestva in Francije) sodelujejo Italijani, Japonci, Kanadčani in Nemci, ne pa Indija, Kitajska in Rusija. Članice EU bi morale v OZN in v povezavi odločilnih držav, ki se danes imenuje G7, nastopati z enim glasom. Mogoča bi bila povezava G8: EU-Indija-Japonska-Kanada-Kitajska-Rusija-ZDA-Združeno kraljestvo.
7. Evropsko-ameriški in slovensko-ameriški odnosi, vloga zavezništva Nato. Ko se govori o odnosih Slovenije z velikimi igralci, je seveda priporočljivo skrbeti za ravnotežje, vendar ne sme biti dvoma, da imajo prednost ZDA, ki so slovenski zaveznik v Natu.
8. Skupna evropska zunanja in varnostna politika. EU bi morala uskladiti politiko v zvezi z občutljivimi zunanjepolitičnimi izzivi, kot so Belorusija, Indija, Iran, Izrael, Kitajska, Kuba, Palestina, Rusija, Severna Koreja, Turčija, Ukrajina… Nekatere članice EU imajo nacionalne interese v zvezi z ruskimi plinovodi ali kitajskimi tržišči; ki jih je treba sprejeti kot vseevropske interese ali zavrniti iz varnostnih, pravnih, konkurenčnih… ozirov.
9. Odnosi s sosednimi državami, posebej s Hrvaško (razširitev sodelovanja). Prav posebno pozornost je treba posvetiti odnosom s Hrvaško. Hrvaška je v preteklosti preskušala slovenski vpliv, slovensko potrpežljivost in moč, pri čemer je bila – predvsem po zaslugi svoje diplomacije – uspešnejša od Slovenije. Po drugi strani večina hrvaških kopenskih povezav z Zahodom poteka preko Slovenije; Slovenija je (zaenkrat) tudi gospodarsko močnejša. Glede na počitniške navade Slovencev, glede na sosedstvo, skupne energetske projekte in (potencialne) srednjeevropske povezave je potrebno slovensko-hrvaške odnose utemeljiti na subsidiarnosti (delitvi dela?) in sinergiji.
10. Širitev Evropske unije z državami Zahodnega Balkana in vzhodne soseščine. Zahodni Balkan zaradi svoje kompleksnosti in mogočih zunajevropskih povezav predstavlja enega najhujših izzivov za evropsko in slovensko politiko. Doslej Slovenija razen protokolarne in personalne podpore ni naredila veliko. Podobno kot pri pobudi za strokovno revijo bi bilo tudi pri Zahodnem Balkanu mogoče premisliti o ustanovitvi posebnega inštituta, morda v povezavi z Ifimes, še bolje samostojnega v okviru MZZ. Slovenija ima nekaj konceptualnih izkušenj in zalog na tem področju, ki jih ni vedno uresničevala na ravni zunanje politike – tudi zato, ker Balkana ni razumela kot tujine.

Dimitrij Rupel

1. Glej moj članek (Dimitrij Rupel, “Etnični prepir ali demokratično gibanje?”) v Delu, 27. februarja 2021.

2. Med srečanjem v Haagu je Kučan na Kohlovo (zvijačno) vprašanje, ali Slovenija želi v EU ali v Nato, odgovoril, da v EU. Odločitev o članstvu v EU takrat, leta 1997, ni bila aktualna, o članstvu v Natu pač.

3. Gre za dunajski sporazum o nasledstvu SFRJ (2001), referendum o EU in Natu (2003), vstop v EU in Nato (2004), predsedovanje OVSE (2005), prevzem evra (2007), vključitev v schengen (2007) in predsedovanje Evropskemu svetu (2008). Glej mojo kolumno “Trideset let realnosti?”, Nova24TV, 17. februarja 2021

4. Afera Patria je bila prvi primer izvozno-uvozne kampanje zoper t.i. desno vlado. Slovenska levičarska avantgarda je na finski TV YLE spodbudila nastanek škandaloznega prispevka o korupciji v slovenski vladi.

5. Primerjaj sklepni del knjige Henryja Kissingerja World Order (New York, 2014).