fbpx

Ujetnik lastnih misli? Kako pobegnem iz lastnega miselnega zapora in izboljšam lastno razpoloženje

Slika je simbolična (foto: pixabay)

Vsakodnevno se soočimo s 50.000 do 70.000 mislimi. Z nekaterimi na zavedni, z drugimi na nezavedni ravni. To je naš notranji dialog, pogovor s samim seboj. Lahko je pozitiven, nas spodbuja. Pogosto pa se znajdemo v primežu negativnega notranjega dialoga, ki nas hromi in ovira pri vsakodnevnem delovanju. Kar je seveda značilno tudi za situacije, ki jih preživljamo v času karantene, povezane z epidemijo COVID-19.

Po raziskavah sodeč se kar 63 odstotkov Slovenk in Slovencev svojega notranjega dialoga zaveda, ga zaznava. A tudi kadar je ta notranji proces pod pragom zaznave, sovpliva na posameznikovo vedenje in čustvovanje. Sposobnost zaznave oziroma zavedanja notranjega dialoga je prva posameznikova prehojena stopnica na poti do želene spremembe. Slediti mora oporekanje prepričanju, da smo ujetniki lastnih misli.

Preberite še: Naj Janši koza crkne

To pomeni priznati možnost izbire. Avtonomne izbire med negativnim in pozitivnim notranjem dialogom v posamezni situaciji. In ne vdanega prepuščanja trenutnemu negativnemu notranjemu dialogu, ki nas bo po vsej verjetnosti popeljalo v začaran krog vse bolj negativnega razmišljanja, posledično tudi pojavljanja nezdravih negativnih čustev in nefunkcionalnega vedenja, ali vsaj nagnjenja k le temu.

Zgoraj opisano lahko zelo enostavno ponazorimo z vsakodnevno situacijo, vezano na preživljanje karantene, ko se pretirano strašimo z mislijo, da nečesa ne zmoremo, ne bomo prenesli. Če se prepustimo tovrstnemu negativnemu notranjemu dialogu, obstaja velika verjetnost, da se bo vanj prikradlo še več miselnih napak. Naj bo to posploševanje, katastrofiziranje, napovedovanje prihodnosti, etiketiranje … Na tak način si kaj kmalu lahko ‘pričaramo’ negativno nezdravo čustvo pretiranega strahu ali anksioznosti. Le ta bo posledično začel hromiti naše vedenje. V primeru pretiranega strahu ali anksioznosti bomo po vsej verjetnosti izbrali katero od izogibalnih vedenj (beg, umik, zmrznitev), ali vsaj nagnjenja k le temu.

Vsekakor nismo upoštevali možnosti izbire in se prepustili na milost in nemilost strašenja samega sebe. Kaj in kako bi lahko naslednjič v podobni situaciji naredili drugače? Ko v dani situaciji zaznam negativen notranji dialog v smislu strašenja samega sebe, je na mestu, da se povprašam o resničnosti, racionalnosti lastnega notranjega dialoga. Res drži, da je situacija nevzdržna, da ne bom zmogel? Mar nekoliko ne pretiravam? Bi bilo morda bolj smiselno situacijo opisati kot sicer neprijetno, a še vseeno vzdržno? Torej preverjam smiselnost in uporabnost lastnih misli v konkretni situaciji. Mi takšna misel koristi, mi je v pomoč? Katera bi bila primernejša, bolj uporabna? Tako se na miselni ravni začnem osredotočati na to, kaj lahko sam storim, da se učinkovito soočim s situacijo.

V pomoč sta mi lahko tudi spominski priklic podobnih situacij, s katerimi sem se že učinkovito soočil in sem jim bil kos in vprašanje samemu sebi, kako bi v dani situaciji razmišljal in ravnal, nekdo, ki ga označujem kot sposobnega, zaupanja vrednega, samozavestnega … Tovrstnemu notranjemu dialogu bo verjetno sledilo zdravo negativno čustvo strahu. Seveda, je v redu, če se z dano situacijo tudi nekoliko strašimo, le pretiravati ni potrebno.

Strah nas ne bo ohromil, okrepil bo našo odgovornost, da izberemo najbolj učinkovit notranji dialog in posledično funkcionalno vedenje. Kar pomeni, da se situaciji ne bom skušal izogniti. Prav nasprotno, s situacijo se bom soočil, jo preživel in pridobil izkušnjo, ki me bo v naslednjih težavnih situacijah opominjala, da zmorem. Vsekakor je tu na mestu vprašanje, ali opisano drži, je koristno, učinkovito? Najbolj enostaven odgovor lahko podamo s parafrazo Aarona Becka: ‘Ne verjemite, preizkusite!’ Kako in kdaj preizkusiti?

Najbolj učinkovito lahko svoj notranji dialog ‘treniramo’, ko nismo prekomerno čustveno vzburjeni. Za optimalen rezultat bo, tako kot pri fizični vadbi, potrebnih več ponovitev, ne le ena sama. Najprej začnemo v varnem okolju, v naši domišljiji. V spomin si čimbolj natančno prikličemo dogodek, v katerem smo se zapletli v negativen notranji dialog in posledično nezdrava negativna čustva in nefunkcionalna vedenja. V tej predstavi ohranjamo nespremenjeno vse, razen notranjega dialoga.

Torej spreminjamo opise priklicane situacije in lastnih stanj iz neracionalnih v racionalna, bolj resnična, ob tem smo pozorni na spremembo čustvenega odziva. Se je ob tem nezdravo negativno čustvo pretiranega strahu po intenziteti znižalo, ali ga je nadomestilo kakšno drugo zdravo negativno čustvo? Če je temu tako, smo na dobri poti. V nasprotnem primeru ne obupajmo prehitro, saj je bila to šele prva ponovitev ‘treninga’. Ko smo se izurili v varnem okolju, je čas, da svoje nove veščine preverimo še v živo, v realni situaciji.

Ko naletim na situacijo, ki sem jo še do nedavnega opisoval kot nevzdržno. Se opomnim, da imam možnost izbire, da lahko sam izberem vrsto notranjega dialoga. Izberem pozitivnega, spodbujajočega in opazujem, kako se spreminjata moj pogled in odnos do situacije, hkrati tudi moje čustvovanje in vedenje. Vsekakor vredno lastne pohvale, torej si jo brez sramu privoščite!

doc. dr. Primož Rakovec, psihosocialni svetovalec Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici