Na otoku Liberty ob ustju reke Hudson stoji Kip svobode. Kolosalna ženska figura, ki v visoko iztegnjeni desni roki drži baklo, je bila prva stvar, ki so jo priseljenci, preden so pripluli na otok Ellis, videli ob prihodu v Novi svet. Simbolizirala je tisto, kar so ZDA in vstopno mesto New York predstavljali – svobodo. Danes bi morali kip porušiti, ugriz v Veliko jabolko, kot je vzdevek “prestolnice sveta”, še nikoli ni bil tako kisel. Toliko regulacij, kot jih danes velja v skoraj 10-milijonskem velemestu, redko najdemo: od prepovedi prodaje sladkih brezalkoholnih pijač v velikih steklenicah in uporabe nasičenih maščob v restavracijah do prepovedi kajenja v vseh javnih prostorih in parkih ter na plažah.
Tokrat levičarski župan Bill de Blasio in mestni svet pripravljata nekaj bolj zloveščega, saj naj bi posegla neposredno v ameriško ustavo. Po poročanju nekaterih ameriških medijev naj bi mestni odbor za človekove pravice preučeval predlog zakona, s katerim bi prepovedali uporabo izraza “ilegalni tujec”. S tem naj bi preprečili diskriminacijo priseljencev, kršitelji bi morali globoko seči v denarnice. Pravniki že opozarjajo, da bi bil zakon neustaven, ker bi kršil prvi amandma k ameriški ustavi, a to levičarjev bržkone ne bo ustavilo.
Enako kot ne njihove želje, da bi odpravili drugi amandma, ki Američanom zagotavlja pravico do nošenja orožja. Prav ta dva amandmaja sta onstran luže zadnja branika svobode, vsak poskus spreminjanja bi utegnil povzročiti državljansko vojno, ki bi bila veliko bolj krvava kot tista pred poldrugim stoletjem. Člani ameriškega Nacionalnega združenja orožarjev (NRA) že opozarjajo, da se Američani ne bodo prostovoljno razorožili. Vsak prisilni odvzem orožja bi pomenil zlorabo oblasti, temu pa se imajo svobodni državljani pravico upreti.
Demokratične države se spreminjajo v tiranije
V Evropi je še slabše, saj je represija oblasti posameznih nacionalnih držav vse hujša. V imenu boja proti tako imenovanemu sovražnemu govoru se demokratične države spreminjajo v tiranske, pred našimi očmi poteka “velika zamenjava” (the great replacement) staroselskih Evropejcev z arabskimi in afriškimi priseljenci. Slednji imajo iz dneva v dan več pravic kot domačini, evropski davkoplačevalci so prisiljeni plačevati njihovo integracijo. Poudarjam – integracijo, saj namen ilegalnih migracij ni asimilacija. Ob hkratni vsesplošni histeriji zaradi podnebnih sprememb, ki vodi k sprejemanju ukrepov, ki so v nasprotju z zdravim razumom, predvsem pa k povečanju davčnih obremenitev. V Franciji je zaradi tega že prišlo do upora, ki je znan kot gibanje rumenih jopičev. Francozi so šli novembra lani na ceste zaradi napovedanih višjih davkov, od takrat se vsako soboto zberejo in protestirajo. Predsedniku Emmanuelu Macronu očitno popuščajo živci, zato je policija vse bolj nasilna nad protestniki. In zanimivo je, da medijski mainstream bolj zanimajo protesti v Hongkongu kot pa upor na domačem pragu. Na ceste so šli tudi nizozemski kmetje, ki zavračajo pobude politično korektnih, ki želijo zmanjšati živinorejo, saj naj bi bila živina med glavnimi krivci za dušikove izpuste.
Protesti za pravno državo, svobodo, odpravo drugorazrednosti in zaščito domačega prebivalstva bi se morali nadaljevali vsak teden
Globalistične elite so prestopile rubikon, zato se iskre upora netijo po vsej Evropi. Temu se z vseslovenskim protestom Rešimo Slovenijo pridružujejo tudi Slovenke in Slovenci po zgledu francoskih upornikov v rumenih jopičih. Država v zadnjem času tone vse globlje, levičarska elita, ki dobesedno krade in ropa državljane, odgovarja z napadi o rasizmu, ksenofobiji in fašizmu. Med ljudi sejejo strah, nihče si ne upa več povedati, kaj misli in kako bi rad živel, pravica do samoobrambe je kriminalizirana, tiranija v teh krajih dobiva domovinsko pravico. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj se bo zgodilo. In upam, da ne bo ostalo le pri enkratnem dogodku, ampak da se bodo protesti za pravno državo, svobodo, odpravo drugorazrednosti in zaščito domačega prebivalstva nadaljevali vsak teden. Še je čas, da se seme zla, ki ga je zasejal uničujoči kulturni marksizem, uniči brez državljanske vojne, ki ponekod po Evropi že divja, le elite si tega nočejo priznati. Zato si želim, srčno upam, da mi uvodnika nikoli, ampak res nikoli ne bo treba začeti z besedami: “Slovenci in Slovenke, domoljubi in domoljubke, bratje in sestre v orožju, ura je odbila.“
Jože Biščak