Leto 1941 in čas po tem in tudi leto 2020 bosta ostali v žalostnem spominu Slovencev še dolgo časa. Kot da se zgodovina ponavlja. Razmere v vojnem letu 1941, dogodki in posledice le teh so v marsičem podobni tistim, ki smo jim v Sloveniji priče v letu 2020. Obe letnici zaznamujejo razmere, ki so značilne za vojni čas, čas zaznamovan z človeškimi žrtvami, trpljenjem, pomanjkanjem, omejevanjem svobode, čas brezpravja, laži, in zavajanja.
Leta 1941 se je začela za Slovence 2. svetovna vojna in hkrati z njo še komunistična revolucija, ki je v slovenskem narodu povzročila izjemno usoden razkol s katastrofalnimi demografskimi, materialnimi in kulturnimi izgubami. Za večino sveta se je 2. svetovna vojna končala leta 1945, le pri nas v Sloveniji pa v mislih in dejanjih naslednikov poglavitnih krivcev razkola naroda pod pepelom navideznega miru ta vojna tli še kar naprej in grozi, da razkol ponovno izbruhne s plamenom pogube.
Temu smo priča tudi danes, leta 2020 v času preizkušnje evropskih narodov in njihovih politikov. V današnjem času svet in tudi mi v Sloveniji bijemo ponovno neke vrste svetovno vojno, vendar drugačno od vseh poprejšnjih svetovnih vojn, tudi od tistih, kot je bila hladna vojna ali vojna proti terorizmu. Danes je nevidni svetovni sovražnik virus SARS-COV 2, za mnoge ljudi, predvsem starejše, je življenjsko nevaren.
Vlada preprečila najhujše
Sedaj še ne vemo, koliko bo časa trajala svetovna pandemija in koliko bo na koncu človeških žrtev. Že sedaj pol leta po izbruhu je v svetu več kot 100 tisoč žrtev pandemije. V Sloveniji k sreči zaradi odločnih ukrepov nove domoljubne vlade je teh žrtev le nekaj več kot 60, morda jih bo 100. To je še vedno preveč, če bi prejšnja vlada pravočasno zaznala nevarnost pandemije in bi bolj odločno ukrepala. Število žrtve virusa bo vseeno dva do tri reda velikosti manjše od izgub človeških življenj v 2. svetovni vojni, ki je vzela po grobi oceni v Sloveniji najmanj 100 tisoč, skoraj petino od teh po vojni v izvensodnih pobojih.
Svetovna pandemija pa povzroča tudi posredne žrtve. Soočamo se z svetovno gospodarsko krizo, saj gospodarstva v svetovnem merilu stojijo. Zaradi karanten in izolacij v državnem merilu je skoraj ustavljen in ponekod onemogočen prost pretok blaga, storitev, ljudi. Selitev posameznih sklopov proizvodnje nekega izdelka v druge države z ceneno delovno silo (outsourcing) postaja zaradi karanten zavora gospodarstva. Ustavljajo se tako celi sklopi industrijske proizvodnje, zmanjšajo se potrebe po energentih in surovinah, državam v kritičnem trenutku upadejo prihodki. Posledica je povečanje brezposelnosti in s tem revščine. Po oceni Mednarodne organizacije za delo (ILO, OZN) je tako prizadetih že sedaj na začetku pandemije skoraj 195 milijonov delavcev in njihovih družin. Svetovni družbeni proizvod (BDP) bo upadel za najmanj 6 odstotkov, za Slovenijo je napovedan 8-odstotni upad. Gospodarska kriza pa pomeni socialno krizo, veliko brezposelnost, izpad davčnih prihodkov držav, ki morajo poleg tega prvenstveno razporejati dodatna sredstva v zdravstvo za ustavljanje pandemije. Gospodarsko/socialna kriza pa pomeni potencialno grožnjo velikih nemirov, revolucij, uporov in politične nestabilnosti celih regij.
Marshallov plan obnove Evrope
Povečuje se nevarnost uničujočih vojn, tudi nove svetovne vojne, pogubne za svet v času sodobnih orožij za množično uničevanje globalnega obsega, vključno z trenutno žgočo problematiko potencialne rabe bioloških orožij. Tega se bojijo svetovni voditelji, gospodarstveniki, finančniki, razumniki. Po koncu 2. svetovne vojne je bila praktično vsa Evropa v ruševinah, v revščini, grozila je lakota in treba je bilo Evropo obnoviti, obnoviti njene gospodarske, finančne in ustvarjalne temelje. Nevarnosti politične nestabilnosti, komunističnih revolucij in vojn v osvobojeni Evropi so se zavedali državniki Zahodnih demokracij, na čelu z ZDA. Leta 1947 je bil uveljavljena Trumanova doktrina, ki je zavezala ZDA, da državam zahodne demokracije v Evropi nudijo politično, gospodarsko in vojaško pomoč pri obrambi svobode in demokracije pred avtokratskimi, totalitarnimi silami, ki bi poskušale priti na oblast bodisi od znotraj ali preko zunanje agresije. Sledil je Marshallov plan obnove demokratične Evrope, težak kakih 15 milijard takratnih dolarjev za obnovo in ki je tako postavil temelje tudi današnji EU. Jugoslavija (FLRJ) je zavrnila pomoč Marshallovega plana (umazan kapitalističen denar), par let kasneje pa je le sprejela pomoč ZDA v sporu z Informbirojem in Sovjetsko zvezo.
Tudi danes v svetovni krizi zaradi pandemije posamezne države rešujejo svoja gospodarstva in blaginjo prizadetih ljudi z svojimi Marshallovimi plani. V ZDA govore o vsotah namenjenih reševanju krize in za po krizno obnovo nekaj tisoč dolarjev, v veliki Britaniji pripravljajo podoben paket velikosti več kot 300 milijard funtov. Tudi v EU se zavedajo, da je treba solidarnostno ukrepati in reševati tudi gospodarstva manjših držav članic, članic z šibkimi gospodarstvi, kar naj prepreči razhajanja (centrifugalne sile) znotraj EU. Marshallov plan obnove EU obsega 500 milijard evrov, ECB predvideva sveženj 750 milijard evrov pomoči v obliki kvantitativnega postopnega sproščanja. Tudi nova desnosredinska slovenska vlada si na vse kriplje prizadeva ljudem in gospodarstvu olajšati finančno breme pandemije. Konec marca je pripravila t.i. megakorona paket pomoči gospodarstvu v višini 3 milijard evrov.
Razumen je edino strah pred radikalno levico
Cilj te nove vlade je reševati življenja, biti solidaren z državljani, pomagati gospodarstvu iz krize, minimizirati škodo zaradi pandemije. Vprašanje pa je, če je bil to tudi cilj prejšnje leve vlade. Glede na prazna skladišča medicinske opreme, prepozno zapiranje mej, prepozno uvajanje izolacijskih ukrepov in prepovedi masovnih srečanj kot so mega koncerti ali športne prireditve, ne meneč se za jasna opozorila doma in soseščine, da grozi katastrofalna epidemije, da je ta že na meji države, lahko predpostavljamo, da te politične opcije ne zanima niti varnost niti blaginja državljanov. Še huje, morda vidijo v domači in svetovni pandemiji in spremljajoči krizi priložnost za obračun s političnimi nasprotniki. To so počeli že njihovi politični predniki in vzorniki leta 1941. V času fašistične okupacije, ko je bil ogrožen sam obstoj slovenskega naroda, je bil njihov primarni cilj izvesti komunistično revolucijo in šele nato boj proti okupatorju. Njihovi genski kulturno/politični nasledniki sledijo istemu vzorcu. Preprečili so pomoč slovenske vojske policiji pri varovanju južne meje, tako da bi se lahko policija posvetila kontroli ukrepov karantene prebivalstva. V državnem zboru so obtožili vlado, da vodi državo v militarizacijo, da nočejo videti tankov na ulicah.
To je bila sprevržena potvorba, strašenje državljanov. Vsakomur je jasno, da šlo tu za nujen izolacijski ukrep v krizi, da gre v resnici za časovno omejeno pomoč vojske s pooblastili za varovanje zunanje meje v določenem pasu, za varnost državljanov. Zgagarski mediji v njihovi lasti blatijo vlado, predvsem pa stranko SDS in predsednika Janeza Janšo, tako doma kot v tujini in tudi pred mednarodnimi institucijami, češ da ima diktatorske ambicije, da je skrajno desna, fašistoidna (janšist-fašist). Cilj je vzbuditi strah med državljani pred to vlado, v tujini pa jo osamiti in ji otežiti mednarodno sodelovanje v boju proti pandemiji in pri obnovi ekonomije. Ko vlada odgovarja tujim medijem in institucijam, ko pojasnjuje, da gre za agitpropovska podtikanja in laži, da je resnica drugačna, da so v resnici mediji nasploh v večinski lasti leve politične opcije in da informirajo popačeno, je ta kritika in obramba označena kot napad na “neodvisne” medije. Peticija 75 uglednih akademikov in razumnikov radikalno leve politične opcije, ki svari državljane in svet pred dozdevno radikalno desno (janšistično) novo vlado Janeza Janše, je skregana z resnico, z zdravo pametjo.
Na glavo obrnjena resnica. Če se imamo v Sloveniji koga bati, se moramo bati radikalne levice, ki zahteva povratek nazaj v rdeči raj, nazaj v čase bivanja v socialistični državi pod strogo karanteno (zaprte zunanje meje), v čase planirane in dozirane potrošnje (je kava, ni kave, bencina), čase kaznovanja besednega delikta (zapreti usta kritikom). Njihov “venezuelski” program je bil razglašen pred 3 meseci na mitingu resnice v Dražgošah- uvedli bomo “rdečo samoupravo”. Kot da državljani ne vemo več, kako je bilo pred več kot 30 leti, kako je sedaj v Venezueli, Kubi! Preseneča me, da leva politična opcija nima nobenih novih idej, kaj potrebujejo Slovenija, EU in svet 21. stoletja. Ponujajo prežvečene ideje Kardelja in leninistični nabor ukrepov zagotavljanja oblasti na osnovi zastraševanja, laži in diskvalifikacij, ki se doslej niso nikjer v svetu obnesle, ki jih je zgodovina povozila. Tu imamo opravka z zelo starim nevarnim virusom, virusom rdečega totalitarizma. Terapija so demokratične volitve. Ne samo predstavnike ljudstva, tudi medije moramo na nek način demokratično izvoliti. Obvezni prispevek RTV Sloveniji, ki ga vsi plačujemo skupaj z računom za elektriko, bi morali državljani sami določiti, kateri TV hiši pripada. Ta recidiv “rdečega” virusa mora premagati tudi vsak od nas, da se s pogumom zavzame za resnico, da ne podleže lažem in pandemiji strahu. Čas je stopimo skupaj in da skupaj premagamo oba pogubna virusa,
dr. Jožef Rant