Večerja z biciklisti

Jože Biščak. Zapisi avtorja ne zastopajo nujno stališč uredništva Nove24TV.

Ah, protesti. In biciklisti. Pa tisti s skiroji in tisti, ki brusijo podplate na asfaltu. In malo plakatov, sem in tja megafon za motivacijo. Vmes Rajko Kenda. Na kolesu. Z rumeno piščalko. S čelado barve granitnih kock. Kot predstavnik smetane proti vladi. Kot karikatura in patetični krik borcev za demokracijo. Človek, ki je uničil pediatrijo in otroško kardiologijo in se kot nekoč Mišo Alkalaj spozna na vse, bi moral poganjati pedale na sobnem kolesu na Dobu. Zdaj biciklira po Ljubljani, zahteva odstop vlade. A je namesto vlade postal zgodovina Dejan Židan. Ta ga je, ko je bil še koalicijski partner v levih vladah, ščitil. Kenda si najbrž ni želel, da bi odstopala leva opozicija. Ampak, saj veste, kako gre: človek obrača, Bog obrne.

Da ne bo pomote. Frontman protestov Jaša Jenull, raper Zlatko, Rajko Kenda in kdorkoli imajo pravico protestirati. Proti čemurkoli. Tudi proti nosnim kocinam ali pomfriju v McDonaldu. V demokratičnih državah ni tabu teme. Oblast tega ne sme preprečiti, pa naj bodo izražena stališča za večino še tako bukova. Da imajo to pravico, sta večkrat poudarila minister za notranje zadeve Aleš Hojs in predsednik vlade Janez Janša. Gre za uresničevanje temeljne človekove svoboščine – svobode govora. Protest je ena od oblik. Težava nastane pri razumevanju človekovih svoboščin.

Veliko škodo je naredila Splošna deklaracija o človekovih pravicah. Tja je nametano marsikaj, med drugim pravica do blaginje. To je pripeljalo do tega, da sta se pojma pravica in svoboščina povsem pomešala. In posledično do tega, da je danes človekova pravica tudi pravica do stanovanja, umetniškega ustvarjanja in še česa. To je izmišljija progresivnih elit in skupin, ki zase zahtevajo posebne pravice. To so že tako imenovane pozitivne pravice, ki so skregane s pojmovanjem človekovih svoboščin, saj se slednje nanašajo izključno na posameznika. Kolektivne svoboščine ne obstajajo. In zdaj pridemo do protestov na Trgu republike. Biciklisti pridejo na protest kot posamezniki. Kot skupina ne glede na to, koliko jih je, nimajo posebnih svoboščin (ali pravic).

Prva težava nastane pri dovoljenju za protest. Tega nimajo. Pridejo in protestirajo. To je napačno razumevanje pravne države. Dovoljenje za shod ni namenjeno temu, da bi oblast preverjala vsebino, ampak da ve, kdo skrbi za varnost ter kje in do kdaj bo protest. Določi se lokacija, da protestniki ne ovirajo življenja drugih. Ker ob petkih vsega tega ni, zasedejo nekaj ulic, policija pa hočeš-nočeš mora poskrbeti za varnost, da ne bi prišlo do kaosa: izda nekaj plačilnih nalogov, ugotovi nekaj identitet.

Pomislite, kaj bi se zgodilo, ko bi se zbralo nas deset in bi protestirali tako, da bi vozili po sredini Slovenske ceste. Polovili bi nas kot zajce, ker nas je samo deset. To bi pomenilo, da se uveljavlja zakon močnejšega. Če jih je tisoč, lahko kršijo regulativo, deseterica ne sme. To je že neenaka obravnava pred zakonom. Na tej točki se konča pravna država. Ko je Aleš Primc leta 2014 organiziral shode pred vrhovnim sodiščem v podporo Janezu Janši in za reforme v sodstvu, je imel dovoljenje. Policija je bila tako natančna, da je takoj priskočila, če je kdo od »vztrajnikov« stopil s pločnika na cestišče Tavčarjeve ulice. Če so odšli kdaj drugam (denimo pred stavbo POP TV), so spoštovali predpise, upoštevali prometno signalizacijo in hodili po pločnikih.

Policija za zdaj dokaj modro pusti petkovim biciklistom svojo pot. Do neke meje. Toda prej ali slej bo morala zahtevati, da organizatorji pridobijo dovoljenje. Naj bodo brez skrbi, dobili ga bodo, v Sloveniji ni nikakršne diktature, ki bi komurkoli preprečevala proteste in izražanje stališč. Bo pa tako personalizirana odgovornost, določene bodo lokacije, kar bodo morali upoštevati. In ne bodo ovirali življenja v prestolnici in tistih 99 odstotkov Ljubljančanov, ki niso na shodu.

Jože Biščak