Obsedenost, s katero si del levice že od lanske pomladi prizadeva na vsak način odstraniti vlado Janeza Janše, je res neverjetna. Spomnimo se, da se je njeno rušenje začelo, še preden je nastopila svoj mandat (se pravi, da je šlo za nekakšno “preventivo”). Že takrat je “napredna” civilna družba organizirala proteste pred parlamentom, na katerih je pozivala poslance, naj takšne “nazadnjaške” vlade ne potrdijo. Potem pa so malodane vsak ukrep te vlade ob glasni spremljavi dominantnih medijev pričakali na nož, češ da gre za spodkopavanje demokracije in pravne države ter za kršenje kdo-ve-kakšnih pravic.
Pričakujemo lahko, da bo, če bo aprila Slovenska demokratska stranka znova dobila volitve in bodo nato stranke aktualne vladajoče koalicije s sodelovanjem še kakšne nove koalicijske partnerice znova sestavile vlado, spet kaj kmalu prišlo do razmaha protestniških aktivnosti. Znova se bo aktivirala gosto razpredena mreža podpornikov leve politične opcije, ki jo je slednja vsa ta leta skrbno gradila (seveda z uporabo davkoplačevalskega denarja). Razglašali bodo, da takšna vlada nikakor ni v interesu Slovenije in njenih državljanov. Da celo ni odraz volje slednjih. In to bodo počeli tudi v primeru, če bo zmaga desne sredine še tako prepričljiva.
Glavni razlog za takšno početje je težnja po ohranitvi pridobljenih privilegijev, ali če stvar obrnemo, strah pred njihovo izgubo. Gre predvsem za številne kanale, prek katerih se iz državnih in paradržavnih jasli napajajo številni nevladniki, univerzitetniki, medijski mnenjski voditelji in drugi pripadniki omrežja, ki v zameno za to služijo interesom postkomunistične globoke države. Kot kaže, vendarle prihaja do določenih finančnih rezov, pri čemer vsak od njih razburka javno sceno. Primer tega je napoved vodstva TV Slovenija, da bo ukinilo izplačevanje honorarjev t. i. kolumnistom v oddaji Studio City. Pri tem širši javnosti sploh ni bilo znano, da v določenih političnih oddajah nastopajoči komentatorji (pardon, kolumnisti) dobijo plačilo, medtem ko v večini drugih ne. Samo izplačevanje honorarjev nikakor ni problematično. In povsem primerno bi bilo, če bi vsi tisti, ki na povabilo medijske hiše nastopajo v vlogi komentatorjev, to dobili. Problem je plačevanje samo tistim, ki nastopajo v točno določenih – ideološko jasno profiliranih – oddajah. To je eden od načinov, kako levica vzdržuje in nagrajuje svojo klientelo.
Mislijo, da jim vse pripada
Vendar pa je poleg obrambe pridobljenih pozicij in vseh beneficij, ki so na to vezane, tukaj še en moment. Gre za formo mentis, ki v svojem bistvu izhaja iz statusa privilegirancev. To je občutek lastne večvrednosti in nekakšne izvoljenosti. Oni se imajo za “avantgardo”, kar pomeni, da jim pripada več kot drugim. Spomnimo se, kako so na protestih vzklikali: ulice so naše, šole so naše, nacionalna radiotelevizija je naša … država je naša. Njim torej pripada skoraj dobesedno vse. Predvsem pa jim pripada oblast. Tako kot nekoč Stanetu Dolancu, ki se je zaklinjal, da “smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti“.
Ni naključje, da v teh protestniških aktivnostih, usmerjenih v zrušenje aktualne vlade, igrajo glavno vlogo sinovi in hčere rdeče nomenklature. In diskurz Jaše Jenulla, Teje Jarc in njima podobnih je zelo soroden. Iz njega vejejo vzvišenost, nadutost in sveta jeza zaradi dejstva, da njihovi niso več na oblasti. Ogorčeni so nad tem, da si je nekdo sploh drznil vzeti to, kar njim “zgodovinsko” pripada. Ob tem na smrt sovražijo vse tiste, ki jim odrekajo te “pravice” ali celo, bog ne daj, podpirajo njim neljubo vlado. Argumentiran dialog z njimi tako ni mogoč.
dr. Matevž Tomšič