Verodostojnost in slepi naboji

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Morda je znano, morda pozabljeno, da sem bil pisec teh vrstic okrog deset let slovenski zunanji minister, med letoma 1997 in 2000 pa tudi veleposlanik v ZDA. Med moje naloge sta v začetku spadali postavitev in ureditev ministrstva za zunanje zadeve vključno z diplomatskim osebjem. K sodelovanju sem vabil vse poznavalce mednarodnih odnosov in vse Slovence, ki so delovali v jugoslovanski diplomaciji. Nikogar nisem spraševal o članstvu v strankah, čeprav je bilo jasno, da v jugoslovanski diplomaciji ni bilo nečlanov Partije. Z relativno maloštevilno ekipo smo dosegli mednarodno priznanje, pozneje še članstvi v EU in Natu. Slovenija je bila – sodeč po komentarjih iz tujine – “najboljša učenka v razredu”. Na težave in dosežke slovenske diplomacije se skušam odzivati – kadar je priložnost za to – zadržano in če je le mogoče, konstruktivno. To – glede na to, da sta me leta 2009 in leta 2013 iz diplomacije izgnala nekdanji predsednik Danilo Türk in minister Karl Erjavec – ni lahko delo. Zunanje zadeve in diplomacija po mojem prepričanju ne bi smele biti odvisne od strankarske privrženosti.

Pred nekaj dnevi sem v odgovoru na novinarsko vprašanje o slovensko-hrvaških odnosih in o naklonjenosti Junckerjeve komisije politično sorodni hrvaški vladi navedel znan slovenski pregovor, ki ga je večkrat uporabil nekdanji predsednik vlade Janez Drnovšek: Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Drnovškov komentar bi bil nadvse primeren za današnjo situacijo. Odločitev da Hrvaška izpolnjuje “tehnične pogoje” za članstvo v schengnu, ki jo je za slovo sprejela Evropska komisija, je Junckerjeva usluga Plenkoviču. Oba sta člana desnosredinske Evropske ljudske stranke. Sistematično izključevanje in celo sodno preganjanje njenih članov iz Slovenije oz. kopičenje novih obrazov leve ali levosredinske usmeritve, ki je značilno za slovenske vlade preteklega desetletja, po pravici zbujajo začudenje med evropskimi konservativci in celo liberalci. Najmanj, kar sledi iz tega, je naraščanje simpatij za (na videz) bolj normalno Hrvaško.

Spomnil sem se še nekega drugega predsednika vlade (in finančnega ministra) Andreja Bajuka, ki je pogosto govoril: Speak softly and carry a big stick (Govori po tihem, za vsak primer pa imej pri sebi veliko palico). Ta pregovor bi si lahko zapisali za uho slovenski politiki in diplomati, ki že od leta 2009 zelo na glas govorijo, kako bodo ukrotili sosedno državo; najprej, da ji bodo preprečili članstvo v EU, nato, da je ne bodo spustili v članstvo schengenskega sporazuma. Temu se reče streljanje s slepimi naboji (angleško shooting blanks) ali s plašilno pištolo. Učinkovita politika, da ne govorim o diplomaciji, ne uporablja velikih besed in grozečih napovedi. Ko grozeče napovedi in velike besede utihnejo in ko se nič ne zgodi, je tisti, ki grozi in veliko govori, na slabšem kot kadar molči. Diplomati seveda veliko govorijo, ampak govorijo diplomatsko, po tihem, vljudno, prijazno… Henry Kissinger je v svojih tekstih večkrat ponovil, da je uspešna tista diplomacija, ki ima za sabo moč (seveda je mislil ameriško vojsko), s katero je mogoče okrepiti in zavarovati diplomatske izjave. Nekaj podobnega je v času jugoslovanske krize Drnovšek rekel ameriškemu predsedniku Clintonu: v boju proti Miloševiču je potrebna verodostojna grožnja (credible threat). Gre za verodostojnost.

Aktualna slovenska vlada rada govori o neverodostojnosti hrvaške politike. Pri tem se ne moti. Slovenija se je s Hrvaško že večkrat pogajala v dobri veri, denimo leta 2001, ko je Hrvaška zavrgla sporazum Drnovšek-Račan, čeprav ga je bila pred tem že potrdila. Navsezadnje se je nekaj podobnega zgodilo tudi s sporazumom PahorKosor, pred tem pa s sporazumi o ekološko-ribolovni coni, o Ljubljanski banki, o izogibanju incidentom, o nasledstvu SFRJ, o jedrski elektrarni Krško… v davnih časih napada Jugoslovanske ljudske armade pa s sporazumom o obrambnem sodelovanju.

Slovenija ima resne težave pri varovanju zunanje meje Evropske unije
Diplomatske izjave seveda niso namenjene uživanju občinstva, ampak izražajo nacionalne interese. Glavno vprašanje pri schengenskem sporazumu je, kakšen je nacionalni interes Slovenije? Kot smo videli, ima Slovenija resne – tehnične in ideološke – težave pri varovanju zunanje meje Evropske unije. Da je tako, dokazuje ravnanje Avstrije, medtem ko je nezaupanje do mejaških sposobnosti Slovenije pokazala tudi Italija. Dokler zunanja meja EU poteka po slovensko-hrvaški meji, se bodo te težave nadaljevale ali celo stopnjevale. Slovenski ljudje si gotovo želijo probleme z migranti odriniti čim bolj daleč proč od slovenskih meja, torej je slovenski nacionalni interes povečanje razdalje med migracijskimi pritiski in slovenskimi mejami. Aktualna vlada ne upošteva takšnega nacionalnega interesa, ampak želi s podporo članstvu v schengnu od Hrvaške izsiliti upoštevanje haaške razsodbe o meji na morju. Arbitražna razsodba je za Slovenijo slaba in je že spet posledica slabe slovenske politike. Da Slovenija želi na vso silo uresničiti odločitev, ki je zanjo škodljiva, je paradoks slovenske politike in seveda slovenske diplomacije. Posebej bizarna pa je povezava dveh nepovezanih zadev: Haaga in schengna. Približno tako bizarna kot povezava ameriške finančne pomoči Ukrajini in ukrajinske preiskave poslovnih dosežkov sina demokratskega kandidata Bidena.

Ob tem pestrem dogajanju se spominjam tudi svojih lastnih težav s slovensko diplomacijo. Leta 2003, ko je Ministrstvo za zunanje zadeve hotelo ustanoviti diplomatsko akademijo, sem doživel obtožnico generalne tožilke Zdenke Cerar in leto dni nategovanja oz. premlevanja v sodnih mlinih, urednik Dela Meršol pa je na prvi strani napisal, da bi si zaslužil osem let zapora. Čeprav sem bil oproščen, si poslej nihče ni upal ustanavljati diplomatske akademije, ki bi bila sicer še kako koristna. Glede na stopnjujoče se pritiske na Novo univerzo (za katero je značilno precejšnje število predmetov s področja mednarodnih odnosov in mednarodnega prava) in glede na prizadevanja levičarskih šolskih oblasti po njeni ukinitvi, je mogoče sklepati, da v slovenski politiki še vedno vlada nezaupanje do znanja nasploh in diplomatskih veščin še posebej. Posebej škodljiva je bila leta 2008 zgodba o washingtonski depeši v začetku slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Diplomat iz MZZ je srbskim medijem posredoval depešo o ameriškem stališču do priznanja Kosovega. Po objavi so razdejali slovensko veleposlaništvo v Beogradu.

Konec koncev pa morda vseeno obstaja povezava med arbitražnim sporazumom in hrvaškim vstopom v schengen. Niti slovenski diplomati niti slovenski obveščevalci niso znali opozoriti gospoda Sekolca in gospe Drenikove, da jima prisluškujejo hrvaške službe; enako pa slovenska diplomacija ni bila sposobna pravočasno zaznati (in preprečiti) intimne povezave med Evropsko komisijo in hrvaško vlado. Če ne upoštevamo zaznavnih kompetenc komisarke Bulčeve (ki jo je v komisijo poslal bivši predsednik vlade in aktualni zunanji minister Cerar), ima Slovenija v Bruslju kar veliko in številno predstavništvo, ki mu je (s pomočjo predsednika vlade Šarca) uspelo svojega šefa katapultirati v novo Evropsko komisijo. Aktualna raven slovenske diplomacije, ki ji na svoj način sledi tudi slovenska obveščevalna skupnost, je žal nižja od ravni hrvaške diplomacije. Se je pa slovenski diplomaciji v zadnjem času posrečilo važno mednarodno podjetje: Danilo Türk leta 2016 ni postal generalni sekretar OZN, Marija Pejčinović Burič pa je letos postala generalna sekretarka Sveta Evrope.

Dimitrij Rupel

  • Janez Novak

    Smo majhna država in nihče nas ne jemlje resno, ker pač nismo credible threat nikomur. Edino sami sebi. To je štartna točka naše diplomacije.
    Kar zadeva Sekolca in Drenikove pa zadeva smrdi do neba. Noben uradni organ ni ukrenil nič zoper njiju, kar daje slutiti, da je “nekdo” iz Slovenije (globoka država?) miniral arbitražni sporazum. Zaradi nacionalnega interesa ali morda lastnega koruptnega interesa??

  • RATATA

    Bravo!
    Verodostojen je nujno biti doma in v tujini. //Nujno šolanje v tuđini!!!//
    Nekaj verodostojnega za doma in “za izven”,,,.
    V Ljubljani razglašena zveza slovenskih dežel (Cislajtanije) dne 31.10.1918, ki je imela popolnoma enako ustavno podlago kot teden dni prej (21.10.1918), na Dunaju razglašena zveza cislajtanskih dežel z nemško govorečo večino (Deutschösterreich). //Ustavna podlaga je karlov Manifest (16.10.1918)//

    Obe zvezi (ena: Avstrija še danes ponosno obstaja) sta zarisali predvideno razmejitev Štajerske in Koroške. Ker pa so kljub uradni in veljavni razglasitvi v Ljubljani vstali glasovi o Jugoslaviji, povezavi s Kraljevino Srbijo, ki je bila do 11.11.1918 v vojni z Avstrijo, vmes pa je bil teritorij druge države – Kraljevine Ogrske, je nastal na Štajerskem in posebej na Koroškem hud odpor, ki se je, soočen z Majstrovo štajersko slovensko vojsko, sprevrgel v oborožene spopade.
    Namesto, da bi Ljubljana – glavno mesto že razglašene države, zveze slovenskih dežel, ostajala na začetni ravni odnosov z Deutschösterreich, se je zapletla z njo v oborožen spopad in moledovala za pomoč Srbijo, ki je po umiritvi razmer in “Ujedinjenjem” 1. 12. 1918 končno vstopila na ozemlje slovenskih dežel (že “ujedinjenih”) in začela po svoje urejati zadev. Posledica so današnje meje RS z Avstrijo in Italijo…

    ……. v pravne arhive prišla v Ljubljani razglašena zveza slovenskih dežel, ne pa zagrebška fantomska, prevarantska tvorba Država SHS.
    Namreč kljub vsem mogočim besedovanjem in parolam, je v uradni zapis dokumenta o “ujedinjenju” prišlo, kar je narekoval srbski regent. Kot sanktpetersburški in pariški pravnik je dobro vedel, da se njegova država (Kraljevina Srbija) z nekimi “narodi” – plemeni nima kaj dogovarjati, kaj šele sklepati kako veljavno pogodbo. Zato je izbral odlično formulacijo, s katero je dal zapisati resnico, zagrebških in ljubljanskih klovnov pa ni preveč zadelo. V nasprotju z zagrebško “Spomenico”, v kateri nastopa Država SHS, je v dokument dal zapisati da se “ZEMLJE države (z malo, ne z veliko začetnico!!!) SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom”. S to na videz minimalno razliko – toda z velikanskim pomenom in učinkom – je iz neveljavne farse (ujedinjavanje nekih plemen) naredil veljaven dokument meddržavnega dogovora: Dogovora o “ujedinjenju” tistega, kar je pod imenom država SHS stalo pred njim, in je bilo resnično DRŽAVA – to pa ni bila Država SHS, marveč ZEMLJE države SHS, kar pomeni slovenske dežele, ki so bile države, subjekti internacionalnega prava.

    Zapisati je torej dal, kar se je dejansko zgodilo: Dne 1.12.1918 so se v Beogradu “ujedinile” slovenske dežele, že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani in Kraljevina Srbija.
    Na ta način je prišlo do priznanja dejanskega stanja – državnosti slovenskih dežel. Pri tem je seveda farsično, da nihče o tem ni imel pojma – ali pa o tem ni hotel izreči niti besede. Zelo podobna situacija se je ponovila leta 1991, ko je skupščina jugoslovanske republike Slovenije sprejela poleg drugih dokumentov, potrebnih za osamosvojitev, tudi Temeljno ustavno listino, v kateri je natančno zapisano, da se osamosvaja tisto, kar je dotedanjo zvezno državo sestavilo, pa vendar še danes ni nikogar, ki bi to razbral, kaj šele upal povedati na glas…. “”V OKVIRU””

    ……. dejstva so tu in vedno vsakomur na očeh, če jih le hoče opaziti, predvsem pa nobeno internacionalno pravno relevantno stanje, ki je bilo vzpostavljeno od oktobra 1918 naprej, do danes ni bilo razveljavljeno.
    Celo ravnanje jugopolitikov v času razpada – osamosvajanja Slovenije je nosilo v sebi sporočilo: idite (Milošević).
    Vsi so se zavedali, da je Slovenija drugačna zgodba, tudi če jim ni bilo znano, da je s Srbijo Jugoslavijo sestavila! (In torej lahko “gre”, če hoče…)
    In drugačno ravnanje Tudjmana, obešanje na Slovenijo, enako v celoti – seveda “per negatione” – pritrjuje temu izhodiščnemu dejstvu.
    Kakor je Zagreb leta 1918 zlorabil v svojo korist (v spopadanju s Srbi) legitimiteto – državnost slovenskih dežel (spravil slovenske “politike” pod svojo kiklo), enako je tričetrt stoletja kasneje na račun Slovenije igral svojo igro.
    itd.itd. … torej nujno šolanje v tujini(!!), da se bo vedelo končno tisto, kar je npr. v Sankt Peterburgu in v Parizu šolani Regent Aleksander vedel, da se njegova država, Kraljevina Srbija ne more združiti z nekimi parcelami celovite Kraljevine Ogrske brez državnosti ampak samo z državami istega ranga, kot so bile od nekdaj slovenske Dežele (Zemlje po srbsko)!!!!

    • Nata

      ” nobeno internacionalno pravno relevantno stanje, ki je bilo
      vzpostavljeno od oktobra 1918 naprej, do danes ni bilo razveljavljeno.”
      Ravno to mene najbolj čudi ! Kako je to mogoče ? Saj vse obstaja napisano črno na belem!
      Ampak seveda se s tem nihče ne ukvarja. Le zakaj bi se, ko tudi ” na črno ” – za mnoge – kar dobro deluje.

      • RATATA

        Stanje paše vsem tistim troedinoplemenskim svinjam, ki imajo starodavne slovenske Dežele in Slovence za MEH in tako s tem tudi ravnajo!!

  • IZBIRA

    Rupel, D.: “Sodeovanju sem vabil vse poznavalce mednarodnih odnosov in vse Slovence, ki so delovali v jugoslovanski diplomaciji. Nikogar nisem spraševal o članstvu v strankah, čeprav je bilo jasno, da v jugoslovanski diplomaciji ni bilo nečlanov”?

    Eden od izvirnih grehov, NAIVNOST OSAMOSVOJITELJEV za sviženo osamosvojitev, demokratizacijo in večnega kontaminiranja Slovenije s komunistično boleznijo. In revitalizacijo morilcev kot je Franta, ki zastruplja mladino in okolje.

    Naslednji in prvi izvirni greh je bila večkratna izvolitev Kučana za predsednika Republike Slovenije, namesto g. Pučnika. Ta greh si lahko pripiše narod sam (Narod si je napisal usodo sam). Je pa posledica naivnosti in infiltracija komunističnih kadrov v vse novonastale stranke, ki so napadli imunski sistem temeljev osamosvojitve.

    Skratka zamuje na zgodovinska priložnost zaradi komunističnega gnoja.

    • Nata

      Vendar jaz ta komunistični gnoj še razumem. . . . . .saj so za svoje ” ideje ” pomorili slovensko inteligenco. . . . . .ne razumem pa ljudi, ki veliko vedo, pa niso povzdignili svojega glasu.

      En g. Lenarčič je – žal – premalo !

      • IZBIRA

        Saj so “izobraženi”, je pa njihovo nezavedanju bistva za uspešno dekomunizacijo indikativno, v katerem obdobju so se izobraževali, v kakem izobraževalnem sistemu in kateri pedagogi so jim prali možgane in jih izoblikovali v vzorne člane komunistične družbenopolitične skupnosti in so potem malo skrenili s tega kursa. Malo in naivno. Komunisti so jih brez veliko težav zreducirali, pa skoraj nazaj v poslušne člane neokomunizma, ki ga imamo sedaj.

  • Nata

    + + + + + se vidi, g. Rupel, da ste dipomat ! Za levake in mnoge desnake preveč ” fin ” gospod.

    Tako zelo smo se Slovenci nalezli jugo miselnosti, da nam gre vsak kultiviran človek na jetra !!
    Samo norčujemo se .

    Ampak. . . . . .salonske komunjare pa pri miru pustimo, da nam kakajo po glavi ?
    Nova komi-elita si je nagrabila v tem času milijone , mi pa se spotikamo ob kupljeno metlo g, Mete ????

  • IZBIRA

    “slovenski pregovor, ki ga je večkrat uporabil nekdanji predsednik vlade Janez Drnovšek: Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.”
    Že dolgo velja, da ni več vzgojno, niti zdravo otroke silit da pojejo vse kar se jim in kolikor se jim naloži na krožnik.
    Teh komunističnih juh, ki so čedalje bolj vroče in v čedalje večjih količinah mi je poln k….c. Žret jih mormo mi Samo Šarčeve vroče brozge v kotlih pomislim pa sem sit življenja. Bandit dela samo to in nič drugega.
    DRnovšek pa je v svoji restavraciji komunizma s petimi zvezdicami tudi skuhal župc, ki se ne bodo nikoli ohladile in imamo vsi od njih opečena usta in jih moramo požirati.

  • Vera

    Večkrat slišimo g.Rupla pri večernih omizjih na TV . Njegovi pogledi na vso dogajanje ,so veliko bolj zreli od sedanjih “novih obrazov”,saj ima on mednarodne izkušnje v diplomaciji ,kar ni zanemarljivo.Predsednik države in vlade bi morala v vse institucije nastavljati dober izobražen kader z iskušnjami ,ne glede na nazor .Nastavljanje samo strankarskih ljudi ,ne pelje nikamor .Tako nizko v EU-ju in v svetu še Slovenija ni bila nikoli .

    • Andrej

      Izkušnje pri nas nič ne veljajo. Ljudje v Bruselj raje pošlje Jovevo, ki o zadevi pojma nima. Raje izvolijo komedijanta, ki o vladanju nima pojma. Zgleda, da se tako narod identificira s sebi primernimi. Zunanja diplomacija je pa visoka politika, o kateri naši pojma nimajo. Pri nas lahko ribarijo v kalnem, v tujini se pa srečujejo z visoko izobraženimi. Le zakaj je Cerarjeva zagnala tako gonjo proti ustanovitvi diplomatske akademije? Ker je noben komunist ne bi naredil.

      • Ivan Ivanovič

        Kako da Joveva nima pojma? Ima kratka krila, katerih dolžina je sorazmerna z njenimi kompetencami. Krajše krilo, več volivcev. Pa še ženska kvota je izpolnjena.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!