Verodostojnost in slepi naboji

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Morda je znano, morda pozabljeno, da sem bil pisec teh vrstic okrog deset let slovenski zunanji minister, med letoma 1997 in 2000 pa tudi veleposlanik v ZDA. Med moje naloge sta v začetku spadali postavitev in ureditev ministrstva za zunanje zadeve vključno z diplomatskim osebjem. K sodelovanju sem vabil vse poznavalce mednarodnih odnosov in vse Slovence, ki so delovali v jugoslovanski diplomaciji. Nikogar nisem spraševal o članstvu v strankah, čeprav je bilo jasno, da v jugoslovanski diplomaciji ni bilo nečlanov Partije. Z relativno maloštevilno ekipo smo dosegli mednarodno priznanje, pozneje še članstvi v EU in Natu. Slovenija je bila – sodeč po komentarjih iz tujine – “najboljša učenka v razredu”. Na težave in dosežke slovenske diplomacije se skušam odzivati – kadar je priložnost za to – zadržano in če je le mogoče, konstruktivno. To – glede na to, da sta me leta 2009 in leta 2013 iz diplomacije izgnala nekdanji predsednik Danilo Türk in minister Karl Erjavec – ni lahko delo. Zunanje zadeve in diplomacija po mojem prepričanju ne bi smele biti odvisne od strankarske privrženosti.

Pred nekaj dnevi sem v odgovoru na novinarsko vprašanje o slovensko-hrvaških odnosih in o naklonjenosti Junckerjeve komisije politično sorodni hrvaški vladi navedel znan slovenski pregovor, ki ga je večkrat uporabil nekdanji predsednik vlade Janez Drnovšek: Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Drnovškov komentar bi bil nadvse primeren za današnjo situacijo. Odločitev da Hrvaška izpolnjuje “tehnične pogoje” za članstvo v schengnu, ki jo je za slovo sprejela Evropska komisija, je Junckerjeva usluga Plenkoviču. Oba sta člana desnosredinske Evropske ljudske stranke. Sistematično izključevanje in celo sodno preganjanje njenih članov iz Slovenije oz. kopičenje novih obrazov leve ali levosredinske usmeritve, ki je značilno za slovenske vlade preteklega desetletja, po pravici zbujajo začudenje med evropskimi konservativci in celo liberalci. Najmanj, kar sledi iz tega, je naraščanje simpatij za (na videz) bolj normalno Hrvaško.

Spomnil sem se še nekega drugega predsednika vlade (in finančnega ministra) Andreja Bajuka, ki je pogosto govoril: Speak softly and carry a big stick (Govori po tihem, za vsak primer pa imej pri sebi veliko palico). Ta pregovor bi si lahko zapisali za uho slovenski politiki in diplomati, ki že od leta 2009 zelo na glas govorijo, kako bodo ukrotili sosedno državo; najprej, da ji bodo preprečili članstvo v EU, nato, da je ne bodo spustili v članstvo schengenskega sporazuma. Temu se reče streljanje s slepimi naboji (angleško shooting blanks) ali s plašilno pištolo. Učinkovita politika, da ne govorim o diplomaciji, ne uporablja velikih besed in grozečih napovedi. Ko grozeče napovedi in velike besede utihnejo in ko se nič ne zgodi, je tisti, ki grozi in veliko govori, na slabšem kot kadar molči. Diplomati seveda veliko govorijo, ampak govorijo diplomatsko, po tihem, vljudno, prijazno… Henry Kissinger je v svojih tekstih večkrat ponovil, da je uspešna tista diplomacija, ki ima za sabo moč (seveda je mislil ameriško vojsko), s katero je mogoče okrepiti in zavarovati diplomatske izjave. Nekaj podobnega je v času jugoslovanske krize Drnovšek rekel ameriškemu predsedniku Clintonu: v boju proti Miloševiču je potrebna verodostojna grožnja (credible threat). Gre za verodostojnost.

Aktualna slovenska vlada rada govori o neverodostojnosti hrvaške politike. Pri tem se ne moti. Slovenija se je s Hrvaško že večkrat pogajala v dobri veri, denimo leta 2001, ko je Hrvaška zavrgla sporazum Drnovšek-Račan, čeprav ga je bila pred tem že potrdila. Navsezadnje se je nekaj podobnega zgodilo tudi s sporazumom PahorKosor, pred tem pa s sporazumi o ekološko-ribolovni coni, o Ljubljanski banki, o izogibanju incidentom, o nasledstvu SFRJ, o jedrski elektrarni Krško… v davnih časih napada Jugoslovanske ljudske armade pa s sporazumom o obrambnem sodelovanju.

Slovenija ima resne težave pri varovanju zunanje meje Evropske unije
Diplomatske izjave seveda niso namenjene uživanju občinstva, ampak izražajo nacionalne interese. Glavno vprašanje pri schengenskem sporazumu je, kakšen je nacionalni interes Slovenije? Kot smo videli, ima Slovenija resne – tehnične in ideološke – težave pri varovanju zunanje meje Evropske unije. Da je tako, dokazuje ravnanje Avstrije, medtem ko je nezaupanje do mejaških sposobnosti Slovenije pokazala tudi Italija. Dokler zunanja meja EU poteka po slovensko-hrvaški meji, se bodo te težave nadaljevale ali celo stopnjevale. Slovenski ljudje si gotovo želijo probleme z migranti odriniti čim bolj daleč proč od slovenskih meja, torej je slovenski nacionalni interes povečanje razdalje med migracijskimi pritiski in slovenskimi mejami. Aktualna vlada ne upošteva takšnega nacionalnega interesa, ampak želi s podporo članstvu v schengnu od Hrvaške izsiliti upoštevanje haaške razsodbe o meji na morju. Arbitražna razsodba je za Slovenijo slaba in je že spet posledica slabe slovenske politike. Da Slovenija želi na vso silo uresničiti odločitev, ki je zanjo škodljiva, je paradoks slovenske politike in seveda slovenske diplomacije. Posebej bizarna pa je povezava dveh nepovezanih zadev: Haaga in schengna. Približno tako bizarna kot povezava ameriške finančne pomoči Ukrajini in ukrajinske preiskave poslovnih dosežkov sina demokratskega kandidata Bidena.

Ob tem pestrem dogajanju se spominjam tudi svojih lastnih težav s slovensko diplomacijo. Leta 2003, ko je Ministrstvo za zunanje zadeve hotelo ustanoviti diplomatsko akademijo, sem doživel obtožnico generalne tožilke Zdenke Cerar in leto dni nategovanja oz. premlevanja v sodnih mlinih, urednik Dela Meršol pa je na prvi strani napisal, da bi si zaslužil osem let zapora. Čeprav sem bil oproščen, si poslej nihče ni upal ustanavljati diplomatske akademije, ki bi bila sicer še kako koristna. Glede na stopnjujoče se pritiske na Novo univerzo (za katero je značilno precejšnje število predmetov s področja mednarodnih odnosov in mednarodnega prava) in glede na prizadevanja levičarskih šolskih oblasti po njeni ukinitvi, je mogoče sklepati, da v slovenski politiki še vedno vlada nezaupanje do znanja nasploh in diplomatskih veščin še posebej. Posebej škodljiva je bila leta 2008 zgodba o washingtonski depeši v začetku slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Diplomat iz MZZ je srbskim medijem posredoval depešo o ameriškem stališču do priznanja Kosovega. Po objavi so razdejali slovensko veleposlaništvo v Beogradu.

Konec koncev pa morda vseeno obstaja povezava med arbitražnim sporazumom in hrvaškim vstopom v schengen. Niti slovenski diplomati niti slovenski obveščevalci niso znali opozoriti gospoda Sekolca in gospe Drenikove, da jima prisluškujejo hrvaške službe; enako pa slovenska diplomacija ni bila sposobna pravočasno zaznati (in preprečiti) intimne povezave med Evropsko komisijo in hrvaško vlado. Če ne upoštevamo zaznavnih kompetenc komisarke Bulčeve (ki jo je v komisijo poslal bivši predsednik vlade in aktualni zunanji minister Cerar), ima Slovenija v Bruslju kar veliko in številno predstavništvo, ki mu je (s pomočjo predsednika vlade Šarca) uspelo svojega šefa katapultirati v novo Evropsko komisijo. Aktualna raven slovenske diplomacije, ki ji na svoj način sledi tudi slovenska obveščevalna skupnost, je žal nižja od ravni hrvaške diplomacije. Se je pa slovenski diplomaciji v zadnjem času posrečilo važno mednarodno podjetje: Danilo Türk leta 2016 ni postal generalni sekretar OZN, Marija Pejčinović Burič pa je letos postala generalna sekretarka Sveta Evrope.

Dimitrij Rupel