fbpx

Vojna in mir: Trideseta obletnica brionske deklaracije

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Brionski sestanek je bil slovenski in evropski dosežek. Pozneje je Evropska unija reševanje jugoslovanske krize prepustila OZN, organizaciji, ki je poleg zahodnih držav vsebovala tudi Sovjetsko zvezo oz. Rusijo. Po Srebrenici so se morali angažirati Nato in Američani. Leta 2008 je generalni sekretar OZN predsedujočo EU Slovenijo prosil, naj mesto OZN pri pospravljanju ostankov jugoslovanske krize prevzame Evropska unija. To je bila zapletena naloga. V vsakem primeru je bila podpora neodvisnosti Kosovega rezultat evropske in ameriške politike.

30. julija 1991 se je predsednik Jugoslavije pritožil glede Rusov: Rusi gledajo samo nase, če pa bi Američanom rekli samo besedo: NJET, bi bili zaščiteni pred tujo intervencijo. Tako pa bodo, če bolj pritisnemo, priznali samostojnost Hrvaške, ta bo poklicala tuje enote in nam vsilila spopad z Evropo.[1]

Oglejte si še: Zadetki Janka Kosa

V vojni za Slovenijo (26. junija do 6. julija 1991) so imeli glavno vlogo vojaki; pri premirju/miru med slovensko in jugoslovansko vojsko (Brioni, 7. julija 1991) pa so imeli glavno vlogo diplomati. Vojaki so za vojno, diplomati so za mir. Eni in drugi so bili potrebni za vzpostavitev slovenske narodne države, pri čemer so diplomatska prizadevanja, brez katerih države ne bi bilo, trajala nekoliko dlje kot vojna. Diplomati so glavno delo opravili do 16. decembra 1991, vsa državna spričevala in potrdila pa je Slovenija zbrala ob vstopu v OZN 22. maja 1992. Slovenska državnost se je na koncu utrdila z vključitvijo v EU in Nato spomladi 2004.

Časi nastajanja slovenske države so bili nemirni in negotovi. Konec leta 1989 je bil porušen Berlinski zid, takoj zatem je predsednik Češkoslovaške postal Vaclav Havel, spomladi 1990 smo imeli v Sloveniji volitve, jeseni istega leta je prišlo do združitve Nemčij; 22. decembra 1990 je predsedniško službo nastopil Lech Wałęsa, naslednjega dne pa smo imeli plebiscit, po katerem je Jože Pučnik rekel: “Jugoslavije ni več!” Po zalivski vojni je marca 1991 pol milijona ameriških čet začelo z umikom iz Perzijskega zaliva; sredi poletja pa se je v Moskvi zgodil državni udar.

Na predvečer slovenske vojne so se ameriški predsednik Bush (starejši), državni sekretar Baker in svetovalec za nacionalno varnost Scowcroft v Beli hiši sestali z generalnim sekretarjem Nata Wörnerjem, ki je ugibal, ali bodo Srbi uporabili silo in poklicali na pomoč Sovjete. Baker se je strinjal, da bodo Jugoslovani uporabili vojsko. Par dni pozneje je Bush bavarskemu predsedniku vlade Streiblu, ki je menil, da ne bi smeli podpirati Srbov proti Slovencem in Hrvatom, rekel: “Mi smo podpirali enotnost, vendar ne na račun svobode.” V začetku julija, med slovensko vojno, so se po telefonu pogovarjali Bush, Baker in nemški kancler Kohl, ki je slovensko (in hrvaško) pravico do samoodločbe primerjal z nemško: “Pravice, ki smo jo uporabili Nemci, ne morem odreči Slovencem!” Sredi julija je Baker na sestanku G7 v Londonu – kamor so povabili tudi Gorbačova, ki je poskušal Sovjetsko zvezo preoblikovati v “zvezo suverenih republik” – trmasto vztrajal: “Slovenci so storili enostranska dejanja, nakar je JLA pretirano reagirala.”

II.

Demos ni skrival svojih državotvornih ambicij niti doma niti v tujini. Tujim politikom in ustanovam smo predstavljali in razlagali svoje načrte že pred volitvami; ko smo prevzeli vlado, pa smo nastope zunaj Slovenije še pomnožili. Iz taktičnih razlogov smo govorili tudi o povezavah z narodi Jugoslavije, npr. o Jugoslaviji kot balkanskem Beneluksu ali kot o regionalni konferenci za varnost in sodelovanje, pri čemer smo dopuščali tesnejše povezave s Hrvaško, sicer pa smo načrtovali članstvo v Evropski skupnosti. Že januarja 1990 sem v Delu objavil članek o prihodnosti Slovenije, ćeš da bi morala vstopiti v ES kot samostojna država, nikakor ne v kakršnemkoli jugoslovanskem paketu[2]. O neodvisnosti smo se pogovarjali predvsem s Hrvati in Avstrijci, ki so – predvsem po zaslugi zunanjega ministra Mocka – podpirali slovensko pravico do samoodločbe in sploh demokratične spremembe v Jugoslaviji. Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) je recimo na Dunaju – na ladji Mozart, ki je bila zasidrana na Donavi – organizirala politično konferenco za oporečnike iz jugoslovanskih republik. Po plebiscitu in spričo pritiskov iz Beograda smo – posebej na MZZ – okrepili zunanjepolitično dejavnost. Konec leta 1990 sem se na pariški konferenci KVSE pridružil jugoslovanski delegaciji in proti njeni volji sklical tiskovno konferenco, na kateri sem razlagal slovenske načrte. Razmere so postale smrtno resne po napadu JLA na Slovenijo, prvi pomembni dosežek naše zunanje politike pa je bila Brionska deklaracija, ki je pritrdila slovenski samoodločbi pod pogojem, da počakamo tri mesece.

Sestanek slovenskega vodstva z evropsko “trojko” in predstavniki SFRJ 7. julija 1991 na otoku Brioni (kjer je nekoč pogosto bival, sprejemal tuje goste in obračunaval z neposlušnimi funkcionarji predsednik Tito) je sledil napadu JLA na Slovenijo, dvema sestankoma v Zagrebu (28. junija in 1. julija), na katerih so Evropejci skušali odvrniti predstavnike Slovenije (Kučan, Rupel, Kacin) od osamosvojitve; in – 2. julija 1991 – srečanju slovenskih zastopnikov (Kučan, Rupel) s Hansom Dietrichom Genscherjem, nemškim zunanjim ministrom, ki je takrat predsedoval KVSE.

7. julija, praktično sredi vojnega meteža, je na Brione odšla delegacija v sestavi Kučan, Bučar, Peterle, Rupel, vendar se ji je na licu mesta pridružil še Drnovšek. Na Brionih so imeli štiri sestanke. Prvi sestanek je bil med Slovenijo in EU. Na tem sestanku je bilo sproženo vprašanje civilnega nadzorstva nad JLA; predsednik Evropskega sveta van den Broek pa je napadal, češ da je Slovenija naredila kup enostranskih korakov, da je treba režim na meji vrniti v prejšnje stanje itn. Luksemburžan Poos je prodrl z nekaterimi izvirnimi idejami: naslednje tri mesece naj bodo na mejah tri zastave (EU, jugoslovanska in slovenska), carine pa naj se stekajo na poseben račun, po koncu pogajanj pa bi si denar razdelili. Glavno vprašanje je bilo nadzorstvo mejnih prehodov.

Drugi sestanek je bil med Slovenijo in Jugoslavijo, ki so jo predstavljali člani predsedstva in Marković. Drnovšek je sedel na dveh stolih, vendar je izrabil situacijo za strateški pogovor z Jovićem. Črnogorski predstavnik je izjavil, da Slovenije nima smisla zadrževati v Jugoslaviji, sicer je prevladoval splošen prepir. Rupel je parafraziral Poosa in predlagal na mejah “evropski režim”, torej varovanje s policijo, ki je bila slovenska.

Na sestanku slovenske peterice je bilo veliko pritožb proti Evropski uniji, nato je Broekova asistentka Henrietta van Notton slovenski delegaciji izročila listek s komentarjem: Vzemite ali pustite!  Listek je imel štiri točke:

  1. na mejah je treba vzpostaviti stanje kot pred 25. junijem,
  2. carine so zvezna pristojnost,
  3. slovenska vojska neha blokirati vojašnice,
  4. vojska se vrne v vojašnice.

Bučar in Kučan sta bila obupana, jaz pa sem listek razumel kot izhodišče za pogajanja. Glede carin bi predlagali evropsko kontrolo, glede stanja na mejah pa evropski režim: v EU meje varuje policija, ne vojska. Van den Broek je v bistvu sprejel naše predloge: carine naj bodo pod tujo kontrolo, meje naj varuje policija, JLA pa se bo postopoma umaknila. Na koncu je nastala Brionska deklaracija, ki je imela zapleten naslov: Nadaljnje oblike in načini uresničevanja pogajalskih priprav.

III.

Pogajanja z nami je v imenu Evropske skupnosti vodil Nizozemec Hans van den Broek. Broek je bil odvetnik, diplomat in politik krščansko-demokratske usmeritve; nizozemski zunanji minister med letoma 1982 in 1993, nato komisar EU do leta 1999. Slovenci so ga spoznali kot člana evropske “trojke”, ki je najprej (v Zagrebu in na Brionih) nasprotoval slovenski neodvisnosti, na koncu pa jo je podpiral. Omehčal se je že na Brionih, ko je popustil pri konceptu “štirih točk” oz. odstopil od prvotne zahteve “vzemite ali pustite”. Predsednik Kučan mu je leta 1996 podelil zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Hans van den Broek je vodil evropsko zunanjo politiko v občutljivem času in je bil razdvojen med bojaznijo, da bi razpad Jugoslavije navdihnil tudi razpad Sovjetske zveze, ki bi lahko imel usodne posledice za evropsko ravnotežje, kar je skrbelo tudi Američane; in med konservativno (krščansko-demokratsko in liberalno) politiko, ki so jo v zvezi s priznavanjem Slovenije in Hrvaške oz. v zvezi z zavračanjem srbske politike vodili Nemci.

Svojo pripoved o slovenski osamosvojitvi je Hans-Dietrich Genscher začel s svojo udeležbo na “spravnem koncertu” v Potsdamu 29. junija 1991. Koncert je bil posvečen petdeseti obletnici nemškega napada na Sovjetsko zvezo. 1. julija pa ga je – kot predsednika ministrskega sveta KVSE – po telefonu poklical slovenski zunanji minister, nakar se je (Genscher) odločil, da bo odpotoval v Beograd in v Slovenijo. Menil je namreč, da je treba – v duhu helsinške in pariške listine – spoštovati pravico do samoodločbe. 2. julija je pristal v Celovcu, kjer sta ga na letališču pričakala predsednik Kučan in zunanji minister Rupel:

Pred celim svetom naj bi bilo objavljeno, da so predsedujočemu KVSE z vojaško močjo onemogočili obisk slovenskega glavnega mesta. Tudi avstrijska vlada ni ugovarjala srečanju na svojem ozemlju. Predsedniku Kučanu, ki mi je roteče opisal stisko svoje dežele, sem pojasnil, da sem kot predsedujoči KVSE, ampak tudi kot nemški zunanji minister zainteresiran za politično rešitev. Na noben način ne bi smeli dopuščati uporabe sile.[3]

Sledili so Genscherjevi pogovori z evropskimi zunanjimi ministri, tudi z Lončarjem, z nemškimi državnimi in strankarskimi voditelji, z van den Broekom, slovenskim zunanjim ministrom in Drnovškom. Evropska trojka se je (najprej pod Poosom, nato pod Broekom) močno angažirala za zaustavitev ognja, nakar je prišlo do sestanka na Brionih, na katerem so sklenili – po Genscherju –

    • prekinitev ognja,
    • uresničitev izjav o neodvisnosti po treh mesecih,
    • izvolitev Mesića za predsednika predsedstva Jugoslavije,
    • medsebojna jugoslovanska pogajanja (innerjugoslawischen Verhandlungen) o prihodnosti dežele naj bi se začela najpozneje do 1. avgusta 1991.

Genscher ocenjuje, da se je jugoslovanski napad na Slovenijo ponesrečil zaradi odpora dobro izučenih in oboroženih sil teritorialne obrambe, ki so se uprle predaji orožja Beogradu; evropski ministri pa so se strinjali, da jugoslovanske enotnosti ni mogoče doseči z vojaško intervencijo. Zanimiva je Genscherjeva opazka, da je italijanski zunanji minister (De Michelis) odločno zavrnil spreminjanje notranjih jugoslovanskih meja, pri čemer naj bi – če naj bi preprečili spreminjanje meja – nujno prišlo do mednarodnopravno neoporečno utemeljenega sistema manjšin. Genscher opisuje oblikovanje francosko-nemškega soglasja in sodelovanje z Britanci: Francozi so predlagali Badinterjevo arbitražo, Britanci pa so za predsednika mirovne konference ponudili Carringtona. Genscher se pri reševanju jugoslovanske krize predstavlja kot posrednik in oblikovalec rešitev. Glavna poanta Genscherjevega prizadevanja in nemške politike je kajpada mednarodno priznanje Slovenije in Hrvaške.

IV.

Marsikaj zanimivega odkrijemo, če ameriške in nemške vire primerjamo z jugoslovanskimi, npr. s poročilom predsednika jugoslovanskega predsedstva Borisava Jovića. V zapisniku njegovih pogovorov z evropsko trojko najdemo zahvalo van den Broeka (Joviću) za podporo pri postavitvi predsednika Mesića in strinjanje z izjavo Slobodana Miloševića, da ne nasprotuje načelu o pravici do samoodločbe. Broek se strinja z Miloševićem. Jović se Broeku pritožuje, da so Evropejci slabo informirani o položaju v Jugoslaviji:

Če niste dovolj obveščeni o tem, da Jugoslovanska ljudska armada sploh ni napadla slovenske teritorialne obrambe, niti slovenske oblasti, pač pa je – obratno – slovenska teritorialna obramba po ukazu slovenske oblasti ostro in zahrbtno napadla Jugoslovansko ljudsko armado, potem ne boste prišli do pravih sklepov…

V pogovoru med najvišjimi predstavniki Slovenije in Srbije pred nekaj meseci v Beogradu naj bi bilo jasno rečeno, da Srbija nima nič proti temu, da Slovenija svoja prizadevanja po osamosvojitvi uresniči na miren in demokratičen način ter da se Srbija temu ne bo upirala…

Ne glede na to, da je zdaj premirje glede streljanja, se še zmeraj izvaja obsežna vojna proti Jugoslaviji in Jugoslovanski ljudski armadi, od ustavitve oskrbe z vodo, elektriko, hrano do onemogočanja uporabe komunikacij – vse, kar oskrbuje jugoslovanske institucije in jim omogoča preživetje…

…Lahko vam rečem, da jugoslovanska ljudska armada samo v Sloveniji razpolaga z močjo, ki jih lahko porazi in uniči v 24 urah, vendar imamo to za nesmiselno.[4]

Jović pravi, da “nam” preostane zelo majhna izbira: “ali da se vojskujemo ali pa da se od tam umaknemo”. Evropa bi morala razumeti “srbski problem” oziroma srbsko-hrvaško vprašanje”. Naši cilji, pravi Jović, se morajo “osredotočiti na besedo mir in ne na besedo celovitost”, s čimer hoče reči, da ohranjanje Jugoslavije navsezadnje sploh ni več aktualno. Pač pa Srbi nasprotujejo izjavi slovenskega predsednika, ki naj bi bil dejal, “da obstaja možnost neodvisnosti ali skupnosti držav”:

Če gre za države, potem se postavlja vprašanje meje med Srbijo in Hrvaško. Mi ne smemo sprejeti tega, da bi Srbi živeli v tuji državi, saj potem ne bi več imeli vpliva na zagotavljanje državljanskih in narodnih pravic.

Če smo ena država in če zvezna država zagotavlja človekove pravice, lahko sprejmemo vse…

Mi hrvaškemu narodu priznavamo pravico do samoodločbe in zahtevamo isto za srbski narod.

Morate razumeti, da so Srbi dali tri milijone žrtev v dveh svetovnih vojnah, da bi ustvarili državo, v kateri bodo živeli skupaj. Zdaj bi prišlo do tega, da bi na nekakšen nemogoč in neumen način izgubili svojo državo, ki jim jo na silo odvzemajo.[5]

Jović v zapisu na dan 9. julija poroča o Kadijevićevem pogovoru s sovjetskim obrambnim ministrom Jazovom, ki je rekel, da “nam” ZSSR ne more pomagati niti “nam” ne morejo prodati orožja. Ta del pripovedi se končuje z ugotovitvijo, da “največje svetovne sile kakor noji porivajo glavo v pesek in mislijo, da to, kar se je že zgodilo ali kar se dogaja na veliko, ni resnica”. Zanimivo je tudi Jovićevo poročilo o umika JLA iz Slovenije. Odločitev naj bi dozorela 15. julija, Srbi so se strinjali z Drnovškom, Tupurkovski se “nam” je “komajda pridružil”, Bogičević se je vzdržal, Mesić pa je bil “ostro proti”, ker ga je bilo strah, “da ne bi vseh sil iz Slovenije premestili v Hrvaško in jih uporabili za borbo proti HDZ-ju”. Mesićev strah je bil kljub proti-slovenski poanti seveda upravičen.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Prav tam, str. 359.

[2] Dimitrij Rupel, “V Evropo prek Beograda ali Ljubljane?”, Delo, 13. januarja 1990.

[3] Hans-Dietrich Genscher, Erinnerungen, Berlin 1995, str. 939.

[4] Borisav Jović, Zadnji dnevi SFRJ, Ljubljana 1996, str. 345.

[5] Prav tam, str. 349-350.