fbpx

Vojna proti resnici

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

Ne, to niso spomini preteklih desetletij, ki se občasno vrnejo kot melanholični šepet, potem ko nekaj časa ležijo na knjižnih policah. Ne, to ni opazovanje balona, dokler ni tako visoko, da ga ne vidiš več. Ne, to ni metanje kamnov v globok vodnjak in čakanje na pljusk. To je mnogo več kot spomini na knjižnih policah, kot čakanje, da čas in prostor naredita svoje, ali kot odmev iz vodnjaka. To so stvari, ki bolijo, ker nikoli niso bile zares napisane, nikoli niso zares prešle in nikoli niso bile zares naglas izrečene. Krivci niso bili nikoli kaznovani, vitriolovo olje še danes ni sprano s teles nedolžnih. Zato zločin ni ne oproščen ne odpuščen. In najbrž nikoli ne bo, ker je tako obsežen, da bo potrebnih več generacij, preden bo postal le opomba v knjigah zgodovine.

Socializem je kot najbolj smrtonosen rak: nadzoruje organizem, pleni in na koncu pobere vse. A najbolj strašljiva in osupljiva podrobnost te totalitarne ideologije je bila njegova sposobnost, da resnica in pravica nista nikoli našli svojega mesta v družbi, saj so bili državljani prisiljeni, da živijo v laži. Tisti redki, ki so znali pred lažjo okoli sebe zgraditi obrambni zid in niso bili dovolj gnetljivi za sistem, so bili bodisi izgnani ali pobiti ali prikrajšani za normalno in mirno življenje – drugim v opomin, če ne bodo poslušni partiji. Oblast je s svojo politično policijo poskrbela, da so jih dobesedno izbrisali iz zgodovinskega spomina. Bil je to popoln nadzor preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. A kot življenje vedno najde pot, jo tudi resnica. Ni ga, diktatorskega režima, v zgodovini, ki bi z lažjo lahko popolnoma uničil resnico in njene sledi.

Oglejte si še: Končna stopnja neumnosti

Slovenija je od osamosvojitve morala čakati 30 let, da sta luč belega dne ugledali dve ključni knjigi: Slovenski razkol Jožeta Možine in Vzporedni mehanizem Rada Pezdirja. Avtorja z dejstvi razkrivata naravo režima, knjigi sta opomnik najzlobnejšim odtenkom socializma in odmev grozljivo stokajočih iz preteklosti. Njuni dokazi so tako neizpodbitni, da so bili še živeči zločinci in njihovi ideološki nasledniki do tistega usodnega Utripa na nacionalni televiziji rajši tiho. A ko je Možina dregnil v Dražgoše in množičnemu televizijskemu avditoriju razkril na laži zgrajenega enega od mitov revolucije, se je tranzicijski levici povsem odpeljalo. Predvidljivo, kot je bilo predvidljivo, da niso izpodbijali prav nobenega dejstva, ki je bilo omenjeno v oddaji.

Resnice se bojijo kot hudič križa
Človek kar ne more verjeti, kako krvavoroki njihovi “ponosni nasledniki” krčevito branijo laž. Pri tem ne gre samo za nesposobnost samorefleksije, ki so jo moralna človeška bitja sposobna, ali cirkuško predstavo vedno budnih borcev, ampak gre za fanatizem, ki je bil zgrajen na utopičnih obljubah in lažeh. Zato imajo njihovi procesi razmišljanja negativen odnos do resničnosti, niso sposobni življenja (kar velja za levičarstvo nasploh) resničnih živih bitij; njihova bedna življenja so ena sama neskončna vojna proti resnici. Bogaboječi ljudje pravimo, da se resnice bojijo kot hudič križa.

Foto: STA

Boj proti komunistični ortodoksnosti bo očitno še dolg. In vedeti je treba, da tukaj šteje vsak glas poštenih in dobrih ljudi. Ni treba biti Možina ali Pezdir, ni treba napisati monumentalne knjige ali imeti medijskega dosega vplivneža. Naj bo velik ali majhen, vsak mora uporabiti svoj kanal. Tudi manjši centri vpliva, kot so zapisi na družbenih omrežjih, pisma urednikom, družinska srečanja ali pivska druščina v pubu so pomembni; mogoče še bolj, kot bi se komu dozdevalo. Zavedajte se, da je vsak lahko oseba, ki vpliva na druge in prenaša naprej do zdaj poteptano in zamolčano. Začnite ta trenutek; naj vaš glas preglasi vpitje zoprnikov, ki so vas dolga leta s kičasto komunistično ikonografijo iz Dražgoš vodili kot čredo ovac, s svojim glasom pojdite dlje kot kadarkoli doslej.

In če še niste prebrali knjig Slovenski razkol ali Vzporedni mehanizem, je zdaj pravi čas. S kavča ne boste več vstali enaki.

Jože Biščak