Z agresijo zdravijo svoj manjvrednostni kompleks

Foto: Aleksander Rant.

Ne, naslov te kolumne ne opisuje domnevne diktature, v kateri smo se znašli po zamenjavi vlade, pač pa drugo stran. Mirovniško, humanitarno, miroljubno, ki se zavzema za spoštovanje vseh različnosti v družbi. Opisuje modus operandi prikritih fašistov, socialistov in samodržcev, ki so s prodajanjem lepo zvenečih floskul in nazivov Sloveniji kljub jasni kontinuiteti z nedemokratičnim režimom vladali zadnjih 25 let.

Brutalnosti kruhoborcev leve provenience se ne zavedamo, dokler so na oblasti, saj ljudi držijo v šahu z obvladovanjem medijev, s propagando, z davki in od časa do časa z grobo zlorabo pravosodja, ki se znebi politične in civilne konkurence. Ko pa pride do zamenjave oblasti, se zgodi kataklizma. Na ulice drejo gruče nezadovoljnih, neurejenih, nekulturnih posameznikov, ki vsem, ki niso njihovi, grozijo s smrtjo in z nasiljem. Nobene razlike ni v delovanju nacional-socialističnega SA ali pa petkovih kolesarjev. Gre za doseganje političnih ciljev z ustrahovanjem javnosti, kazanjem svoje nasilne superiornosti.

Sam sem demokrat z izdelanimi političnimi stališči. Čeprav se z marsikom ne strinjam, verjamem, da je izražanje stališč, pa naj bodo še tako radikalna, človekova pravica. Verjamem tudi v to, da bo družba, ki temelji na svobodi in demokraciji, takšne ekstreme sama odstranila iz javnega življenja in jih odrinila na rob javne diskusije. Nasproti meni in mnogim drugim stojijo ljudje, ki so prepričani, da vedo več. Da so poklicani ljudem dopovedovati, kaj naj delajo, kako naj živijo, česa naj ne govorijo. Ti ljudje, ki jim moralno superiornost v njihovih glavah daje dejstvo, da so dokončali neko fakulteto, so prepričani, da so ljudje butasti in da jih je treba peljati žejne čez vodo, če tako veli skupno dobro.

Petkovi protesti. Foto: Politikis.

Socializem kot rešitev vseh težav
Žal ti ljudje, s katerimi sem se imel možnost velikokrat pogovarjati, verjamejo tudi v skrajne in nasilne rešitve za probleme, ki jih vidijo v družbi. Prenaseljenost planeta bi reševali z vnašanjem sterilizacijskih sredstev v vodotoke. Na Zahodu bi predpisali politiko enega otroka. Iz Afrike bi pripeljali na milijone ljudi, da se razgradi zahodna civilizacija, ki je po njihovem mnenju zlo na tem planetu. Za vse, kar je v družbi slabega, krivijo belce, za vse, kar je ustvarila naša civilizacija hvalijo »izkoriščana ljudstva«. Skoraj vsi brez izjeme pa prodajajo socializem kot rešitev vseh težav. Ironično, če ne že idiotsko je, da ti to govorijo oblečeni v leviske, nosijo majico Le Coq, tipkajo po ipadu in se pogovarjajo po iphonu.

Ko mnogi govorijo o kulturnem marksizmu, govorijo o prav tem problemu. O ljudeh, ki jim nikoli ni bilo treba resno delati. Ki so, ko je v življenju nastopila kriza, za streho nad glavo in hrano v želodcu šli enostavno nazaj k maminemu hladilniku. O ljudeh, ki so tako naduti, da mislijo, da lahko ljudem govorijo kaj in kako. Ki verjamejo, da bi država bolje zagotavljala surovine in življenjske potrebščine kot kapitalistična iznajdljivost in človeški pohlep. Gre za podpovprečne posameznike s podpovprečnimi idejami in podpovprečnim doprinosom k skupnosti, ki bi radi druge, uspešnejše od sebe, učili živeti.

Nasilje
Ko se to ne zgodi, ko gre svet mimo njih naprej, oni tega ne vidijo kot klica k razumu, pač pa kot akcijo njim sovražnega sistema. Pravilo mikroagresije v moderni levičarski doktrini veleva, da se lahko na besedo, gesto, kretnjo, ki jo sam percipiraš kot agresijo, odzoveš s fizično silo. Ker levičarji praktično vse jemljejo kot mikroagresijo, sledi nasilje. Nasilje v besedah (Ubi Janšu), nasilje v dejanjih (rezanje pnevmatik rešilcem), nasilje v dialogu (ultimati in absoluti).

Dokler bo na svetu kopica razvajenih ljudi, ki niso ničesar prispevali k družbi, domišljajo pa si, da lahko to družbo vodijo, tako dolgo bomo imeli nasilne proteste, goreče avtomobile, prerezane pnevmatike itd. Kajti levičarji svojo nadutost in podpovprečnost upravičujejo z nasilnim bojem za lepši svet. Pa tudi če je ta svet totalitaristična distopija. Le da so oni na oblasti.

Aleksander Rant