fbpx

Z javnim razpisom in žrebom bi našli boljšo vlado od Cerarjeve

Razplet interpelacije zoper Anjo Kopač Mrak je bil več ali manj pričakovan. Interpelacija se bo vpisala v parlamentarno statistiko, za aktualno politično dogajanje pa je bolj zanimivo obračunavanje znotraj koalicije. Kopač Mrakova je te dni sicer kar malo zlezla na kup, saj do samega konca ni bila prepričana, ali bo interpelacija izglasovana ali ne. Dogajanje ob robu interpelacije pa je jasno pokazalo, da so razpoke v koaliciji takšne, da jih bo težko sanirati in se bodo le še poglabljale. Vlada, ki ima v koaliciji Erjavca, ne potrebuje opozicije.

V koaliciji in okrog nje je zavladal strah, da se bodo razleteli in bodo namesto njih prišli drugi. Za vplivna ozadja je Cerar zaenkrat še sprejemljiv: bolj sposobnega predsednika vlade bi sicer z lahkoto našli, ne pa tudi bolj vodljivega. Res pa je, da bi z javnim razpisom in kasneje z žrebanjem lažje prišli do bolj sposobne oblasti, kot jo imamo sedaj. Priznam, nikoli si ne bi mislil, da ima Alenka Bratušek še kaj možnosti, da ne ostane najslabša predsednica vlade v zgodovini samostojne Slovenije.

Kruta in mešetarska tehnika vladanja
Kopač Mrakova je le najbolj svež primer, ki kaže na to, da je tehnika vladanja in politična praksa te koalicije tako kruta, da so celo z otroki, kot je to primer koroških fantov, pripravljeni mešetariti kot na arabski tržnici. Kopač Mrakova je zaradi koalicijske aritmetike sicer preživela dobro utemeljeno interpelacijo, vendar ni uspela dokazati, da je bila kraja dveh fantkov iz Slovenj Gradca upravičena in pravična. In tega tudi ne more, kajti kdaj pa je kraja lahko upravičena in pravična?

Ta oblast si ni postavila meje vladanja, kar je nujno v vsaki demokraciji, ampak vlada na premici od brezobzirne arogance do opojne razuzdanosti in dosledne ignorance zakonodaje. To se je še najbolj pokazalo v primeru Janeza Janše, ko se je koalicija v parlamentu enostavno odločila, da mu bodo odvzeli poslanski mandat, ki ga je dobil na volitvah. Kaže se tudi v tem, da so ga po nedolžnem in po krivici obsodili in zaprli, ne da bi kdo kasneje rekel le eno samo besedo v opravičilo. Ker je aktualna oblast sposobna tako eklatantnih kršitev zakonodaje, ustave in človekovih pravic, nas ne sme prav nič presenetiti. Zato se tudi ne gre čuditi, da dnevno sprejemajo odločitve, ki so v nasprotju z demokratičnimi standardi ali človekovimi pravicami.

Lepi in prijazni, v resnici lepi in – prazni
Zaradi medijske impotence in novinarske servilnosti politična praksa te koalicije ni dovolj razgaljena. Ministre in vladajočo koalicijo prikazujejo v nadvse lepi in prijazni luči, v resnici pa imamo opravka s precej izprijeno in pokvarjeno politiko, in to v jubilejnem letu, ko praznujemo 25. obletnico osamosvojitve. Formalno in iz ozadja nam vladajo ljudje, pri katerih samostojna Slovenija ni bila nikoli intimna želja in izbira. Te politične prevarante skušajo mediji prikazovati kot svetnike, da ne bi dejstva in realnost ogrozili njihovo javno podobo. Ti novi obrazi, novi politiki, ki sedijo v vladi in parlamentu, še zdaleč niso kader, s katerim bi lahko gradili prihodnost Slovenije.

Tako pa smo priča absurdni in hkrati žalostni situaciji, da oblast živi le še za nenehno iskanje priložnosti, da zadovolji svoj pohlep. Ti državni sekretarčki, ki kradejo paštete in »dihtunge«, so še najmanjši problem, so se pa v medijih znašli vsaj nekje na skrajnem robu pozornosti, vrhovi roparske politike pa imajo zagotovljeno imuniteto. Pravila igre, ki jih postavlja država, za njih ne veljajo. Zapiranje ljudi, jemanje mandatov, kraja otrok, roparski pohodi po podjetjih z zamenjavami nadzornih svetov in uprav, telefonski klici ministra, katerega direktorja je potrebno zamenjati, vse to jemljejo kot naravno stanje njihove človeške vrste, če parafraziramo Hobbsa. To jim pripada.

V teh dneh, ko se spominjamo nastanka samostojne države Slovenije, pa ob medijski podpori še z večjo vnemo monopolizirajo svojo laž in izkrivljajo dejstva. Kot da bi Dostojevski prav za njih zapisal misel, da kdor stalno laže sam sebi in posluša svojo laž, nazadnje ne more več razbrati nobene resnice, ne v sebi in ne okrog nas. Če sta se v tej misli prepoznala Kučan in njegov biograf Božo Repe, potem imata res velik problem. Dostojevski pa je s to mislijo zaobjel premnoge ljudi v naši dragi domovini, ki danes v javnosti organizirano in kolektivno manipulirajo z dejstvi. Ne z dejstvi, z mnenji, zapakiranimi v celofan laži.

Miro Petek