Pred dnevi smo praznovali 8. marec, danes mednarodni dan žensk, sicer pa praznik antifašističnih žensk. S samim praznovanjem žensk kot takih seveda ni nič narobe, težave pa se začnejo, ko začnemo tovrstne praznike izkoriščati za ideologijo feminizma, ki s pravicami žensk dandanes nima nič skupnega. Nekoč je bil feminizem boj za enakopravnost žensk, za emancipacijo, za volilno pravico. Vse, kar bi ženske že davno morale imeti, pa se je zgodovina odločila drugače. Bil je plemenit boj, saj danes vemo, da so spolni stereotipi nekaj najbolj neumnega. Sploh kar zadeva inteligenčni kvocient, ki je pri moških in ženskah v povprečju enak.
Kljub vsemu ostajajo nekatere razlike med spoloma, ki so vezane na genetiko – od spolnih organov do nekaterih hormonov. Bolj kot sama genetika pa ostajajo zakoreninjene vloge žensk in moških, ki so bile skozi zgodovino precej enoznačne. Nekatere so zagotovo izhajale iz šovinizma, veliko teh vlog pa je bilo povezanih z enim preprostim dejstvom – samo ženska je lahko mati. Matere so otroke rodile, jih vzgojile, oblačile in nasitile. Danes se na to vlogo ženske gleda izrazito negativno. Moderni feminizem je matere “ukinil”, ker biti mati v njihovem žargonu avtomatsko pomeni podreditev moškemu in pristajanje na nekatere vloge, ki so danes zavržne. Biti mati, govoriti o materinstvu, o ljubeči materi, je danes tabu.
Zakaj? Ker moderni feminizem izhaja iz kulturnega marksizma, ki predpostavlja, da imamo zatiralce in zatirane. Zato je bilo treba ustvariti termin zahodna patriarhalna družba, ki je našo kulturo opisal kot represijo do žensk. Ta termin se je nato širil še na druge skupine “zatiranih”. Tako danes nekateri govorijo o “opresivni zahodni belski patriarhalni avtokraciji”. Moderni feminizem torej ne predstavlja več boja za pravice, predstavlja boj za oblast, za prevlado. Za prevlado žensk nad moškimi, za podreditev moških. Moderni moški dandanes nima mnenja, se ne razburja, pomiva posodo, pazi otroke, kuha kosilo – pa naštevam le najbolj banalne opravke. Moške moderni feminizem pomehkuži, podredi, jih napravi za impotentne.
Feminizem nima ničesar skupnega s pravicami žensk
In ko je moderni feminizem dosegel svoj cilj? So potem feministke zadovoljne? Kje pa. V večini primerov iščejo družbo “močnih” moških. Večinoma gre za moške, ki so nagnjeni k nasilju, podrejanju in zlorabam. Zakaj torej močne ženske, ki si podrejajo moške, nato žene v objem nasilnih moških? Zaradi narave, ki je naša uboga evolucija ni niti najmanj spremenila. Pri večini sesalcev moški velja za zaščitnika, za alfo. Tega instinkta še dolgo, če sploh kdaj, ne bomo sposobni premagati samo z razumom. Feministke zato zagovarjajo prihod arabskih priseljencev, zagovarjajo prihod afriških migrantov. Velikokrat se tovrstne zgodbe končajo z umori, s posilstvi, z zlorabami, ki jih feministke pometejo pod preprogo, ker same izpadejo dvolične. Borijo se za družbo, v kateri bodo ženske prevladale, hkrati pa podpirajo uvoz kultur, kjer so ženske manj vredne kot psi. Čudno, mar ne? Vprašajte se tudi, zakaj zahodne feministke nikoli ne protestirajo v Iranu oz. zakaj Irana nikoli niti ne omenjajo? Ker gre za ideologijo, ki ima s pravicami žensk toliko skupnega, kot riba napihovalka s človekom. Nič.
Kje je naslov kolumne, se bo marsikdo vprašal. Opis modernega feminizma je bil potreben, da boste razumeli, kako zgrešen in pokvarjen pogled na svet imajo nekateri, ki se borijo za to ali ono. V resnici pa je moderna družba prerasla spolne razlike. Da, stereotipi, da obstajajo močni moški in šibke ženske, ostajajo. Ostajajo tisti, ki ženskam preprečujejo napredovanje, in takšni, ki menijo, da so ženske manjvredne. In vedno bodo obstajali. A kot družba smo že davno prešli tovrstne delitve. Zato je čas, da se navidezna bitka med spoloma konča. Bitka, ki jo danes bijejo le še radikalne feministke. Ker društva 10. marec, ki bi zagovarjalo prevlado moških, pač nimamo in nihče javno ne govori o tem, kako bi morali moški biti kje bolj prisotni, pa imamo izjemno feminizirane poklice.
Aleksander Rant