“Najprej se ne zmenijo za vas, potem se vam smejijo, potem se borijo proti vam in nato zmagate,” je rekel Mahatma Gandhi. Tako nekako je videti tudi pot medija Nova24TV. Na začetku so medij, ki je odkrito konservativen, ignorirali. Nato je prišlo obdobje, ko so iz njega brili norca. A odkar so minile parlamentarne volitve, se vrstijo vedno silovitejši napadi. Tem ni ušla niti Demokracija. Pritiski na oglaševalce, pritiski na delodajalce, pritiski na vlado, naj nekaj stori.
Priznati je treba, da smo jim stopili na žulj. In prav je tako. Predolgo so si namreč ti samooklicani pontifi javnega mnenja lastili pravico, da ljudem servirajo novice po svojem izboru, da mislijo namesto njih in oblikujejo njihovo mnenje. Nič več.
Z vzponom “medijskega imperija zla”, kakor nas imenujejo te dni, je izginil monopol. In prav je tako. Vsak se mora namreč sam pri sebi odločiti, čému bo verjel, namesto da samo sledi kot navadna ovca. Drznite si misliti zase, če parafraziram nemškega filozofa Immanuela Kanta.
Seveda samostojno mišljenje ni poceni. Cena se zdi vedno višja in vedno bolj krvava. Preden nam bo uspelo doseči normalno stanje, bo prelitega še veliko črnila. Upamo lahko, da samo črnila.
Odvzeli smo jim monopol nad resnico
Priznati je treba, da nismo popolni. Konec koncev smo tudi mi samo ljudje. Tako kot vsi drugi grešniki delamo napake. Brez tega ne gre. A iskreno verjamem, da moto “V službi resnice” pomeni nekaj več kot le frazo, ki je sama sebi namen. In prav s tem imajo naši nasprotniki največjo težavo: odvzeli smo jim monopol nad resnico.
Z vzponom televizije Nova24TV in tednika Demokracija je prišlo do resnične pluralnosti medijev. Desni mediji so bili tudi pred njima, a resnici na ljubo niso bili ne tako (pre)drzni ne tako odmevni. Na žalost je s tem prišlo tudi do polarizacije državnih medijev, kar se ne bi smelo zgoditi. Izkazalo se je namreč, da je tisto, pred čemer smo dolgo svarili, še kako res. Državna televizija, ki bi si morala prizadevati za pluralnost različnih stališč in neodvisno poročanje, se je namreč izkazala za trdnjavo levičarstva.
Oče, odpústi jim, saj ne vedó, kaj delajo
Ne preostane nam torej drugega kot nadaljevati z delom. Očitajo nam, da smo sami krivi za radikalizacijo javnega diskurza s svojo ostro retoriko in napadalnostjo, zaradi katere se te dni lahko ponašamo tudi z nazivoma “desničarski razbojniki” in “stekli psi desnice”. Temu se lahko samo nasmejem, vem namreč, da jih ne morem prepričati o nasprotnem, zato niti ne poskušam. Kakor ne pričakujem, da bodo ovce razumele, zakaj so potrebni psi čuvaji, tako tudi razumem, da bodo volkovi protestirali, ko pastirji postavijo ograjo. Prerekati se z volkovi o nujnosti ograje ali z ovcami o nujnosti čuvajev ne bo obrodilo nikakršnih sadov. Ena od skupin ne razume, kaj se dogaja okoli njih, druga vidi samo lastne interese. Diskusija s katerokoli od teh dveh nima smisla, zato naj blejajo in tulijo. Tako ostane samo nenehno opozarjanje, da je volk spet pojedel ovco, in poudarjanje, da je psom čuvajem uspelo preprečiti še en napad volkov.
Nekateri so nevedni, drugi se za ignoranco odločijo zavestno. Zameriti ne moremo ne prvi ne drugi skupini. “Oče, odpústi jim, saj ne vedó, kaj delajo,” mi pride na misel. A naj jim bo, naj živijo s to tančico čez oči, prepričani, da so nad izbiro. Mi imamo že tako polne roke s propadlimi totalitarci, ki jim njihove vedno bolj avtoritarne težnje ne dajo spati.
Kako torej “utišati steklega psa desnice”
Za dosego zmage, za dosego normalnega, pluralnega javnega diskurza bo potrebno še veliko. A nikakor ne gre popuščati. Če naši nasprotniki znorijo že samo ob omembi našega imena in nas želijo utišati, potem nekaj počnemo prav.
Utišati je postala nova fraza, ki jo tako radi uporabljajo Marko Crnkovič in ljudje njegovega kova. Stekle pse desnice je treba “utišati”. Da bodo nehali lajati enkrat za vselej. Za steklega psa ni nagobčnika, problem namreč ni njegov lajež, temveč ugriz. Kako torej “utišati steklega psa desnice” in pred njim zavarovati družbo?
Policija pa ob tem vztrajno molči …
Ivan Šokić