fbpx

Zakaj se Slovenija tako hitro segreva?

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Ob dnevu zemlje, ki ga obhajamo te dni, smo lahko v naših medijih prebrali trditev, da se Slovenija ogreva še enkrat hitreje od svetovnega povprečja. Naj takoj poudarim, da se s to trditvijo strinjam, je preprosto dejstvo. Mednarodne in domače meritve kažejo, da se je v zadnjih desetletjih globalna temperatura dvignila za 0,8°C, med tem ko se je temperatura v Sloveniji dvignila za 1,7°C. Iz podtona v slovenskih osrednjih medijih npr. Dnevnik RTV SLO, bi se dalo razbrati, da smo za to odstopanje od svetovnega povprečja krivi Slovenci s svojim neekološkim obnašanjem in navadami. S to tezo se nikakor ne morem strinjati in sem prepričan, da je potrebno resnične vzroke za tako hitro segrevanje naše države racionalno poiskati in o njih tudi odkrito in vsem razumljivo spregovoriti. Prav temu namenjam to kolumno. Seveda pa na drugi strani ne mislim trditi, da smo se Slovenci v zadnjih desetletjih obnašali dovolj ekološko. Že sama gradnja TEŠ6 dokazuje ravno nasprotno. Od samega osnutka tega energetskega objekta naprej je bilo jasno, da bo njegova izgradnja pomenila jasno kršenje mednarodno danih obveznosti konkretno Kyotskega sporazuma. Vendar so na žalost prevladali strankarski in lokalni interesi in upanje, da bo stroške emisijskih kuponov pokrila država.

Ko raziskujemo vzroke za bistveno hitrejši dvig temperature v Sloveniji od svetovnega povprečja, ne moremo mimo dejstva, da približno iste številke veljajo za vse pokrajine in države južno od glavnega grebena Alp in Pirenejev. To dejstvo pa jasno kaže na pravi vzrok več kot še enkrat hitrejšega ogrevanja Slovenije od svetovnega povprečka – to je širjenje Sahare. Zaradi te širitve se krepi Saharski anticiklon, ki potem odločilno vpliva na vreme in gibanje zračnih mas tudi v sosednjih pokrajinah. Rešitev problema prekomernega segrevanja južne Evrope bi torej morali iskati vsaj po mojem mnenju tudi v omejevanju širjenja Sahare. To razmišljanje pa me vrača v leto 2000 nazaj.

Oglejte si še: Politični ekstremizem

Islamske države ustavile pogozdovanje severne Afrike
Leta 2000 sem bil v vladi dr. Andreja Bajuka minister za okolje in prostor. Že takrat sem se dobro zavedal nenormalno hitrega ogrevanja Slovenije. Zato sem pripravil energetsko strategijo Slovenije, ki je predvidevala zapiranje vseh termoelektrarn po izteku njihove življenjske dobe, boljšo izrabo hidroenergetskega potenciala in gradnjo drugega bloka NEK. To mojo strategijo so kasnejše vlade v celoti zavrgle tako, da ni v resnici nikoli zaživela. Kot drugi ukrep za zmanjševanje ogrevanja Slovenije sem predvidel omejevanje širjenja Sahare. To naj bi dosegli z pogozdovanjem južne obale Sredozemskega morja. Dobro sem se zavedal, da te točke svojega programa ne morem realizirati sam niti je ne more Slovenija. Zato sem s svojo zamislijo seznanil takratno komisarko za okolje Švedinjo Margot Waldstoem. Ta je mojo pobudo z zanimanjem sprejela in imenovala komisijo, ki bo sodelovala pri pripravi tega projekta. Če je moja energetska strategija bila opuščena takoj po imenovanju nove vlade jeseni 2000, je moja evropska pobuda živela nekoliko dlje, vendar ne dosti. Pred parlamentarnimi počitnicami leta 2001 je bil načrt za zaustavitev širjenja Sahare pripravljen vsaj do take mere, da ga je gospa komisarka dala v presojo evropski komisiji na eni strani in prizadetim državam v severni Afriki na drugi strani. Takoj po parlamentarnih počitnicah sem bil poklican v Bruselj in gospa komisarka me je seznanila, da države severne Afrike temu projektu nasprotujejo in da zato tudi ona odstopa od njega. Seveda sem ta argument hočeš nočeš moral  sprejeti. Rečeno pa mi je bilo tudi, da so države severne Afrike zavračanje moje zamisli utemeljevale z besedami, da nočejo, da bi se križarji vrnili. To me je seveda spomnilo na dejstvo, da je arabska osvojitev dežel od Izraela do Maroka za sabo prinesla tudi obsežno deforestacijo. Tako je že npr. sultan Saladin potem, ko je premagal križarje in osvojil Palestino dal tam posekati vse oljke. Podobna zgodba se je dogajala tudi v Libiji.

Očitno pa je, da je projekt omejevanja širjenja Sahare zanimiv tako za dežele severno kot tudi južno od nje. Tako je v preteklih letih nastal projekt za pogozdovanje južnega roba Sahare. Ta očitno ni naletel na tako absurdne ugovore in odklonilna stališča kot projekt za pogozdovanje severnega roba Sahare. Velika verjetnost je, da se bo ta projekt ob ustrezni mednarodni pomoči začel izvajati še letos. Mogoče pa so se in upam da so se s tem projektom spremenili tudi pogledi na pogozdovanje severnega roba Sahare. Mogoče je prav slovensko predsedovanje EU pravi trenutek, da se ta pobuda obnovi. Tak projekt je nedvomno v interesu vseh južnih članic EU od Grčije na vzhodu do Portugalske na zahodu vključno seveda Slovenije. Le tako lahko zmanjšamo hitrost ogrevanja Slovenije in ga približamo svetovnemu povprečju.

dr. Andrej Umek