fbpx

Zgodba o dohitevanju: Kaj imamo Slovenci povedati – tujcem?

Nekdanji zunanji minister in diplomat dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

V zadnjem času opazujemo pri Slovencih razmah športnega duha. Na prvih straneh časopisov in na ekranih televizijskih hiš hitijo, švigajo, prehitevajo in se drenjajo smučarji, košarkarji in kolesarji, ki dosegajo najvišje uvrstitve in kolajne. Bistvo slovenskega športa, poleg tega še slovenske kulinarike, navsezadnje vsega družbenega napredka je premagovanje zaostankov, skratka dohitevanje vodilnih, tistih, ki “dajejo ton”.[1] Ena od zgodb, ki jih lahko Slovenci o sebi povemo radovednim tujcem, je zgodba o dohitevanju. Gre za to, da poskušamo nadoknaditi, “noter prinesti”, kar smo bili zamudili.[2] Če verjamemo pesnikom, kot je bil France Prešeren (1800-1849), navsezadnje pa tudi zgodovinarjem, so bili naši davni predniki, tako kot mnoge druge rodovne/sorodniške skupnosti v začetku svobodni, nato pa so si jih podredile in jim zavladale druge skupnosti, ki so bile močnejše in bolj moderne. Če pustimo v oklepaju vprašanje medsebojnih odnosov med Karantanci in Bavarci, so se oboji (vsaj v 8. stoletju n. št.) podredili močnejšim organizacijam in postali kristjani, se konvertirali in modernizirali. Z drugimi besedami: dohiteli so skupnosti, ki so bile vodilne glede različnih novosti v zvezi z orožjem in vojaštvom, tupatam tudi z vero in cerkvijo. Dohitevanje je bilo na neki način povezano z izgubo prvotne svobode. Naši predniki so spet dohitevali druge srednjeevropske narode v času protestantizma, ko se je začela slovenska književnost. Primož Trubar (1508-1586) je napisal prve slovenske jezikovne in cerkvene priročnike, Jurij Dalmatin pa je leta 1583 v slovenščino prevedel Sveto pismo. Slovenci seveda niso mogli biti kos evropskim merilom in niso dohiteli velikih narodov in velikih kultur, ki so v renesansi in leta po njej ustvarjali večna umetniška in literarna dela, kot so Dantejeve pesnitve, Shakespearove drame ali Cervantesov Don Kihot.

Posebne programe dohitevanja so v času francoskih Ilirskih provinc pripravili razsvetljenski avtorji (npr. Valentin Vodnik), za petami pa so jim bili slovenski duhovniki in pisatelji sredi in v drugi polovici 19. stoletja. Šlo je za jezikovne, literarne, šolske in politične pobude, s katerimi so želeli dohiteti vladajočo nemško kulturo oz. oblast; saj so slovensko govorili preprosti ljudje, gospodarji pa so govorili večinoma nemško.[3] Razdeljeni in razpršeni v več avstrijskih deželah so si Slovenci želeli “zedinjeno Slovenijo”. Takrat in še pozneje so bili domoljubni izobraženci, predvsem pisatelji, prepričani, da bo obstoj slovenskega naroda zagotovljen, če bodo objavili čim več knjig v slovenščini. Ta tradicija sega v današnji čas. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so marksistični ideologi propagirali geslo “vsi smo ustvarjalci”, danes pa se je to geslo na poseben, od izvirnega različen način utelesilo v občudovanja vredni množični proizvodnji knjig. V Sloveniji objavimo na leto okrog pet tisoč knjig, med katerimi je slovenskih leposlovnih del okrog tisoč. (Pri slovenskih založbah izide vsako leto okrog 170 slovenskih romanov in okrog 200 slovenskih pesniških zbirk.)

Med teorijami dohitevanja sta se pojavljala ilirizem in jugoslovanstvo, tupatam pa so se naši razumniki spraševali, ali nas čaka stapljanje s “Prusi ali Rusi”. Na tej točki se programi dohitevanja zapletejo, zaostanki pa povečujejo, saj si Slovenci ne morejo predstavljati, da bi dosegli samostojno narodno državo. V stiski, ko se je širilo podcenjevanje slovenščine in ko so jo poskušali pomešati z drugimi južnoslovanskimi jeziki in jo – med drugo svetovno vojno – celo prepovedovali, so se ambicije zaustavile pri jezikovnih in kulturnih vprašanjih. Dolgo časa so vztrajali pri ločevanju naroda in države, saj so želeli narod in jezik zavarovati pred posegi neslovenske države.

Zaostanek je posledica komunizma
V obdobju med obema vojnama se pojavljajo pozivi k svetovljanstvu pa tudi ideje o slovenskem kulturnem rezervatu. Tako je Josip Vidmar v Kulturnem problemu slovenstva (1932) propagiral idejo, da so Slovenci poklicani predvsem za proizvodnjo kulture in umetnosti, in napovedal, da bo Slovenija postala hram lepote in duha, Atene in Florenca skupaj. Marksisti in komunisti so v nasprotju s kulturniki zagovarjali začasnost narodov oz. njihovo spajanje. Vendar je bilo ustanavljanje jugoslovanskega naroda, nazadnje sta to poskušala Tito in Kardelj, v primerjavi z drugimi evropskimi državami prepozno in zamujeno. K njegovemu neuspehu je odločilno prispevala jugoslovanska kriza, do katere je prišlo ob koncu hladne vojne, skoraj istočasno pa sta propadla tudi Sovjetska zveza in komunizem. Leta 1991 je Slovenija postala samostojna država, leta 2004 pa je vstopila tudi v Evropsko unijo, kjer je slovenščina eden uradnih jezikov.

 Foto: Wikipedia

Navsezadnje je bila nekakšen poskus dohitevanja tudi socialistična revolucija, ki pa je v vseh socialističnih državah, tudi v Jugoslaviji oz. v Sloveniji povzročila zaostajanje, medtem ko je bilo dohitevanje mogoče le z odporom zoper komunistični sistem. Slovenski komunizem so najbolj prepričljivo opisovali slovenski pisatelji. Iz njihovih del, recimo iz dnevnikov Edvarda Kocbeka, Izidorja Cankarja, Jožeta Udoviča ali Dušana Pirjevca je mogoče sestaviti prepričljivo zgodbo o slovenskem dohitevanju, ki je bilo kajpada zaostajanje. Če beremo Kocbekovo Tovarišijo, bomo razumeli, kako se je veliko zaostajanje za moderno Evropo začelo z Dolomitsko izjavo (1943), nadaljevanje pa bomo našli v Londonskem dnevniku (1944) Izidorja Cankarja, ki opisuje spodleteli poskus kohabitacije meščanske in komunistične oblasti v Jugoslaviji. Simbolični dogodek povojnega zaostajanja je bil pogrom nad zbirko Kocbekovih novel Strah in pogum (1951), ki je previdno ubesedila nekatere mračne in tragične plati partizanstva; še večji škandal je bil Kocbekov intervju v tržaški reviji Zaliv (1975), ki je razkril resnico o povojnih zunajsodnih pobojih političnih nasprotnikov (domobrancev). “Svinčena” sedemdeseta leta so opisana v dnevnikih kontroverznega literarnega zgodovinarja Dušana Pirjevca.

Najbolj prepričljiva in pretresljiva literarna poročila o slovenskem socializmu, tj. o vsestranski in predvsem moralni zaostalosti prihajajo spod peres avtorjev, kot so Vitomil Zupan, Dominik Smole, Lojze Kovačič, Dane Zajc ali Drago Jančar. Središča državljanske neposlušnosti, od koder so prihajale glavne pobude za modernizacijo, so bile literarne revije kot Beseda, Revija 57, Perspektive, Problemi in Nova revija. V 57. številki Nove revije (z naslovom Prispevki za slovenski nacionalni program) se je istočasno s češkoslovaškimi in poljskimi oporečniškimi dogodki pojavila najbolj radikalna pobuda za slovensko dohitevanje. Slovenska opozicijska politika je ob ugašanju hladne vojne dohitela srednjeevropsko reformistično politiko in prekinila tradicijo slovenskega zaostajanja.

Zapletenost in protislovnost slovenske zgodbe je povezana s protesti zoper politiko, ki je dosegla slovensko državnost in dohitela moderno Evropo. Ti protesti zajemajo navdih iz socialistične in jugoslovanske dediščine in na neki način ogrožajo evropska merila. Zapletenost in protislovnost najnovejše, aktualne slovenske zgodbe se kaže v retoriki, ki upoštevanje evropskih meril razglaša za njihove kršitve in ki se vrača k definicijam “dohitevanja” – dejansko pa zaostajanja – iz komunističnih časov.

dr. Dimitrij Rupel

[1] Dajati ton je dobeseden prevod nemškega tonangebend, ki pomeni tudi vodilni.

[2] V angleščini bi dohitevanju rekli catching up, v nemščini pa einholen ali nachholen. Slovenci pogosto rečemo, da je treba nekaj “noter prinesti”, kar je dobeseden prevod nemške besede einholen.

[3] France Prešeren v pesmi Warum sie, wert, daß nger aller Zungen piše: Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande/ Die Herrinnen und Herren, die befehlen,/ Slowenisch die, so von dem Dienerstande.