fbpx

Življenje v laži – po slovensko

France Cukjati, predsednik Zbora za republiko.

Laž je resna zadeva z usodnimi učinki. Je kot trdovraten virus, ki vztrajno razkraja organizem ne le človeka, ampak tudi naroda in države. Slovenija je jasen primer, kako je videti “življenje v laži”. Ne le mnogi novinarji in politiki, tudi druge javne osebe in “avtoritete”, vse tja do ustavnih sodnikov, se ne tako redko z lahkoto zatekajo v zavestno izrečeno laž.

Predvsem pa je slovenski medijski prostor vsak dan poln laži, prikrivanja resnice ali pa – če drugače ne gre – diskreditirajočih namigov, kot jih najdemo v naslovih, na primer: “Kaj se skriva v ozadju napada SDS na ustavno sodišče” (siol.net, 21. 10. 2019). Kot da je šlo za “napad” SDS na ustavno sodišče, in to zaradi nekih čudnih pritlehnih namenov, in ne za problem, ko sodišče sprejema odločitve na podlagi zavajajočih laži nekaterih svojih članov. Za tiste, ki medij preletijo le po naslovih, taki namigi zadoščajo. Kot večinoma zadošča, da vsakogar, ki kritično razpravlja o nezakonitih migracijah, označimo za “ksenofoba”, “rasista” ali kar “fašista”.

Še bolj otipljive posledice pa povzroča laž na nivoju poslovnih odnosov in državne politike, kjer laži in prevare hitro postanejo usodne za državljane in celotno državo. Da ne omenjam posledic uporabe laži v sodnih postopkih.

Pred kratkim je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic jasno povedal: “Še če se politik zlaže v parlamentu, je odstop neizbežen, pa če je bil v vsem drugem svojem delovanju še tako dober – če se to zgodi sodniku pri odločanju na ustavnem sodišču, še toliko bolj. Spet ne glede na vse njegove morebitne siceršnje kvalitete.” Skratka: pri zadnji aferi ustavnega sodišča je mnogo bolj kot to, ali se je ali se ni lagal posamezen sodnik, pomembna splošna ugotovitev, da človek, ki laže in zavaja, ni vreden funkcije sodnika ali politika.

Nihče ne bo odstopil
A čeprav bi bil odstop v takih primerih najbolj normalno dejanje, se v sedanjem stanju etične kulture v Sloveniji to ne more zgoditi. Naj minister, premier, sodnik ali pa župan glavnega mesta še tako laže in naj njegova laž ima še tako drastične posledice, se ne bo nič zgodilo. Režim bo storil vse, da bo tistih nekaj poslancev in novinarjev, ki premorejo pogum in sposobnost odkrivanja laži, učinkovito utišal. Če ne drugače, pa s pregonom t. i. “sovražnega govora”. Volivci pa smo tako ali tako slepi, gluhi, pohabljeni! Vsaj obnašamo se tako.

Vaclav Havel (Foto: STA)

To je “življenje v laži”, bi rekel nekdanji češki disident in poznejši predsednik Češke, Václav Havel (Živeti v resnici): “Človeku ni treba verjeti vseh teh mistifikacij (oziroma izmišljotin in laži, op. a.). Mora pa se vesti tako, kakor da bi vanje verjel, mora jih vsaj molče tolerirati ali vsaj dobro shajati s tistimi, ki s takimi mistifikacijami operirajo. Ni mu treba sprejeti laži. Dovolj je, da sprejme življenje z njo in v njej. Že samo s tem namreč potrjuje sistem, ga izpopolnjuje, ga dela – je sam sistem.

Laž je nesmrtna duša komunizma!” To ugotovitev, nikoli ovrženo in neštetokrat potrjeno, je najprej izrekel poljski analitik marksizma, Lescek Kolakowski. Če hočemo biti verodostojni, moramo danes tej trditvi dodati: “Tudi tistega komunizma, ki si je nadel bolj sodobno masko”.

Žrtve laži
Ob tem se je treba zavedati, kako laž, hinavščina in prevara škodljivo delujejo na človeka in družbene odnose. Ne le na zaupanje v medčloveške odnose in poslovne dogovore, ampak tudi na zaupanje v državno oblast in pravosodje. Z zadnjo afero laži na ustavnem sodišču se je zaupanje ljudi vanj začelo krhati in, kot je rekel vrhovni sodnik Jan Zobec, “zadnji branik ustavnosti vladavine prava je s tem klonil – je ogrožen“.

Življenje v laži pa najprej pohabi človeka samega. Že Sigmund Freud je ugotavljal, da vztrajno zanikanje ali potlačitev resnice v podzavest prispeva k razvoju duševne bolezni. Alfred Adler je vedel, da laži vodijo v bolezen. C. G. Jung je odkrival, da je mnoge težave, ki so mučile njegove paciente, povzročalo njihovo vztrajanje v laži.

Jordan B. Peterson (Foto: Facebook)

Jordan B. Peterson (12 pravil za življenje, Protistrup za kaos ) pa je še jasnejši: “Neresnica izpridi tako posameznika kot državo in ena oblika izprijenosti hrani drugo. Laži kvarijo svet. Še huje, to je njihov namen. Pekel pride, ko so laži porušile odnos med posameznikom ali državo in samo resničnostjo. Stvari razpadejo. Življenje razpade. Ostaneta samo frustracija in razočaranje.

Za Hannah Arendt (Izvori totalitarizma) pa je najbolj grozljivo to, da lahko gigantske laži in monstruozno ponarejanje na koncu postanejo neizpodbitna dejstva, in da lahko razlika med resnico in lažjo postane gola stvar moči in pretkanosti, pritiska in neskončnega ponavljanja.

Stokrat ponovljena laž postane namreč resnica! Spomnimo se afere Patria in več desetletne obsesije, da je za vse slabo v državi kriv Janez Janša. In najvišjega predvolilnega cilja sedanjih vladajočih strank, ki se glasi: “Samo, da ne bo Janša!”

Pogum za resnico
A Havel je tudi zapisal: Dokler lažna podoba ni soočena z resničnostjo, ne more biti prepoznana kot laž. Dokler “življenje v laži” ni soočeno z “življenjem v resnici”, ni videti nobene možnosti, da bi resnica to zlaganost lahko razkrinkala. Njena moč ne tiči v “fizični” sili, temveč v “luči”, s katero osvetli podstavke sistema in njegove majave temelje. Resnice se ne da izničiti. Mnogi ljudje sicer molčijo, čeprav vidijo laž in vedo za resnico. A so tudi drugi, ki ne morejo molčati in so tako rekoč v službi resnice. Zaradi njih lahko rečemo, da resnica po svoji notranji zakonitosti prej ali slej pride na dan. Zaradi takih ljudi je resnici zagotovljena končna zmaga.

Kanadska zgodovinarka Erna Paris (Long Shadows – Truth, Lies and History) je raziskovala uspešnost zapovedanih oblastnih laži pri zatiranju resnice. Raziskave je opravljala na Japonskem, v Franciji, Nemčiji, ZDA, Južni Afriki, nekdanji Jugoslaviji itn. Presenetilo jo je, kako strastno se ljudje borijo proti zlagani uradni zgodovini s tem, da zavzeto zapisujejo svojo resnično osebno in kolektivno izkušnjo.

Tudi v Sloveniji se mnogi “strastno” borijo proti lažem. So kot naravni obrambni mehanizem proti družbenemu razkroju. Ni jih veliko, a dovolj, da svetijo v temo laži in jo razgaljajo.

France Cukjati