Bled je lep tudi ponoči. Cerkvica na otočku je še bolj romantična, skozi vitraže na oknih župnijske cerkve, umeščene na visoko skalo ob robu jezera, prodira topla barvna svetloba, ki še hrani zadnje zvoke petja, ki je spremljalo praznik Marijinega rojstva. Pot od tega z navdušenimi turisti obleganega mesteca spremljajo osvetljene majhne cerkve, ki dajejo pečat eni najlepših držav na svetu – vsaj tako kažejo uvrstitve v turističnih vodnikih.
Toda ob osamosvojitvi, ko so ponoči osvetlili sleherno slovensko cerkev, turistov ni bilo, ker so vsi pobegnili iz strahu pred vojno, slovenski levičarji pa so zagnali vik in krik, češ, a zdaj bomo pa cerkve osvetljevali. Taisti levičarji, ki so vsaj tedensko lezli na Šmarno goro in se potem s flancati in vinom martinčkali na prvem pomladanskem soncu, naslanjajoč se na obzidje cerkvice. Nič jih ni špikalo v hrbtih ob tem osovraženem, ponoči osvetljenem zidu. Prav nič jih ni špikalo niti v grlih, ko so jedli velikonočno šunko in potico, potem ko so veselo pobarvali jajca in lepili nalepke nanje. Ne vem, ali so to delali zgolj zaradi strahu, da jih bodo “ta črni” slej ko prej za ušesa in jih povprašali po njihovih privilegiranih vikendih po slovenski obali ali po zapisih na portalu udba.net ali pa zato, ker so mislili, da oni pa lahko počnejo vse, od mahanja z rdečimi zastavami do ležernega užitka božične, pardon, sovjetsko dedkomrazne večerje. Zgodovino in sedanjost znajo zviti kot žvečilni in ju prilagoditi svojim dnevnim potrebam.
Prejšnji teden so odprli novo osnovno šolo v Sloveniji. Župan je ponosno povabil občane in vse, ki v regiji kaj pomenijo ter dal blagosloviti stavbo. Krajani so sijali od zadovoljstva, otroci so se veselili novih prostorov. Šolska inšpekcija pa je dobila jezno prijavo, češ, da je kršena avtonomija šole, zagotovljena z zakonom, da je naša javna šola laična in da župnik tam nima kaj iskati.
Zaradi peščice muslimanov ukinili svinjino
Prav isti levičarji pa niso nič protestirali, ko so v neki šoli nehali pripravljati svinjino za kosilo, ker je bilo tam nekaj muslimanskih otrok. To je povsem nerazumljivo, saj je vendar to živilo standardni del kosil, ki jih pripravljajo gospodinjstva in gostišča v Sloveniji. Zagotovo bodo vsi otroci preživeli prav enako dobro, če v šoli ne bodo jedli svinjine, gre pa za načelo: Zakaj neki bi se morali vsi prilagajati peščici? Saj ne gre za prilagoditev, ki je vedno nujna, kadar se hoče obvarovati ranljivo skupino. Gre za ljudi, ki iz verskih razlogov ne jedo svinjine. Prav imajo, pa naj ga ne jedo. Toda, zakaj bi kratili možnost drugim, da bi ga jedli?
Zakonodaja, ki ne dovoljuje verouka v šolski stavbi, zunaj pouka, je bolna in barbarska
Slovenija je krščanska dežela, to pa ne pomeni le, da se večina njenih prebivalcev opredeljuje za kristjane, religija zaznamuje celotno kulturo v pomenu umetnosti in socialnih razmerij. Meni se zdi preganjanje krščanstva zlobno in bolno. Tudi zakonodaja, ki ne dovoljuje verouka v šolski stavbi, zunaj pouka, se mi zdi bolna in barbarska. Avstrijci, narod, ki ga že celo večnost vodi velika, levo–desna koalicija, imajo to v šolah urejeno na kulturen način – v šolski uri, ki je namenjena verouku, so udeleženi le učenci, ki so tam po svoji izbiri oziroma po izbiri staršev. In seveda so, v nekaterih šolah le po ena skupina, krščanska, v drugih, kjer so takšne potrebe, po dve skupini – krščanska in muslimanska. Krščanski katehet in muslimanski učitelj islama se napotita vsak s svojo skupino v svojo učilnico, otroci, katerih starši so ateisti, pa gredo k interesni dejavnosti ali izbirnemu predmetu. Tako se stvari delajo na kulturen način.
Toda upanje še ostaja na mladih, ki jim ta ideološki boj in delitve res nista prva stvar v življenju. Mladih, ki si želijo sproščene, varne in spodbudne Slovenije, dežele svojih prednikov. K temu lahko dodamo še množice zgaranih ljudi, ki so ustvarili Slovenijo, utrujenih osamosvojiteljev, vseh, ki so stali in protestirali proti krivicam nekoč jugoslovanskega, danes pa slovenskega pravosodja in dobite veliko množico, ki se sprašuje: Pa kdo še rabi te levake?
Mojca Škrinjar