Povprečen državljan, ki spremlja delo preiskovalnih komisij državnega zbora (DZ), se verjetno sprašuje, čemu so preiskovalne komisije namenjene, kaj je rezultat njihovega dela in podobno. Preiskovalne komisije DZ seveda niso preiskovalni organi, kot sta policija ali tožilstvo, ki se ukvarjajo z osumljenci kaznivih dejanj, dokazi, s pričami in še čim. Preiskovalne komisije DZ so po črki zakona namenjene ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij.
Naravna logika nas torej vodi k ugotovitvi, da DZ te komisije ustanavlja na predlog opozicije in ne koalicije, čeprav slednje ni prepovedano. Koalicija ima v svojih rokah vse vzvode oblasti in vse službe za odkrivanje in preganjanje sumov storitve kaznivih dejanj, česar opozicija nima. Toda ni vedno tako.
Že na začetku vlade “Golobnjaka” leta 2022 so veliko govorili o političnih vplivih na delo policije. Kar tekmovali so v naštevanju domnevnih političnih vplivov in pritiskov na njeno delo. Na prvi seji vade “Golobnjaka” so odstavili prejšnjega generalnega direktorja policije dr. Antona Olaja in ga zamenjali s sebi lojalnim in poslušnim, tako so takrat mislili, Boštjanom Lindavom. S tem so vzpostavili vse možnosti, da novi generalni direktor policije s svojimi službami ob pomoči tožilstva preuči vse sume kaznivih dejanj in vplivanja nosilcev prejšnje oblasti na delo policije.
Toda vedeli so, da ni bilo tako, zato so začeli javno blatiti tako imenovane janšiste. Za spuščanje megle pa so sami že 22. februarja 2023 ustanovili preiskovalno komisijo, ki naj bi preučevala politične vplive na delo policije. Za vodjo so postavili člana “Golobnjaka” Miho Lamuta, zato to komisijo imenujmo Lamutova komisija. To je bil seveda še čas velike politične ljubezni med šefom “Golobnjaka” in takratno notranjo ministrico Tatjano Bobnar.
Komisiji niso določili časovnih okvirjev preiskovanja, zato se ne more izogniti aktualnim domnevnim vplivom na delo policije, tudi ne očitkom o vplivu šefa “Golobnjaka” na delo policije.
Kot je znano, je pred dobrim letom dni pošteno počilo med šefom “Golobnjaka” in takratno notranjo ministrico Tatjano Bobnar. Ta je v javnosti naštela vrsto primerov, ki v praksi pomenijo politično vplivanje šefa “Golobnjaka” na delo policije. Še najhujši pa je bil očitek, da je vplival na datum aretacije ruskih vohunov v Sloveniji.
Komisija za ščitenje Roberta Goloba
Še preden je pred Lamutovo komisijo stopil šef Sove Kadivnik, mu je Lamut omogočil vpogled v zapisnik pričanja Bobnarjeve in Lindava, kar je nedopustno, saj se je Kadivnik tako lahko pripravil na pričanje in ga prilagodil trditvam Bobnarjeve in Lindava. Šef Sove Kadivnik je tako pred Lamutovo komisijo zatrdil, da njegov neposredni šef, to je šef “Golobnjaka” Golob, ni vplival na datum aretacije ruskih vohunov. To je tudi pričakovano, saj če bi to potrdil, bi bil šef Sove le še kak dan.
To, da je Lamut omogočil Kadivniku vpogled v zapisnik pričanja Bobnarjeve in Lindava, ga je odneslo z mesta šefa komisije, kjer pa ga je nadomestil Aleš Rezar, pred tem mandatom zaposlen nikjer drugje kot pri GEN-I, ki ga je takrat vodil sam Golob. Komisijo lahko od tistega časa naprej imenujemo Rezarjeva komisija.
Pred nekaj dnevi pa smo bili priča temu, da je Rezarjeva komisija sprejela tako imenovano vmesno poročilo, seveda brez poslancev opozicije, v katerem jasno piše, da šef “Golobnjaka” ni vplival na delo policije, niti ni vplival na datum aretacije ruskih vohunov. Rezar je to zapisal, ne da bi svojega nekdanjega in sedanjega šefa Goloba sploh povabil na pričanje pred svojo komisijo. Tako ali tako pa je Rezar verjetno edini preiskovalec na svetu, ki preiskuje svojega šefa. Gladko je torej zapisal to, kar je dejal šef Sove Kadivnik, in ne tega, kar sta povedala Bobnarjeva in Lindav. Omenjeno komisijo lahko zato imenujemo komisija za zaščito lika in dela Roberta Goloba.
Dr. Vinko Gorenak