Marijo Omahen je dal umoriti njen lastni brat Alojz Omahen, po domače Malnarčkov, sicer lokalni komunist in ‘terenec’ OF. Marija je živela v Sadu, bila pa je zavedna Slovenka. Partizani so jo leta 1942 umorili po zverinskem mučenju.
Lokalno medvojno časopisje piše, kako krut je bil človek, ki je dal umoriti svojo lastno sestro, saj je poleg Marije pri komunistih ovadil še svoja dva brata, in sicer da ne simpatizirata s komunisti. Vendar pa njiju ni doletela tako kruta usoda kot Marijo, saj sta zbežala. “Komunisti so stalno hodili na njihov dom na Sadu in pestili mater, kje ima sinova. Njegovo sestro, ki je šla v Št. Vid pri Stični, so prijeli in odvedli v gozd, tam mučili in jo končno ubili. Mati je zaradi tega na pol zblaznela. Pribežala je v Hrastov dol in tam vpila in jokala ter prosila Boga pomoči. Malnarček se je pa smejal ter nahrulil mater, in ko ga je ta vprašala, kje je Minka, njena hči, ji je odgovoril: ‘To ima zdaj! Kar je iskala, to je dobila.'” Medvojni časopis Domoljub pa je zapisal, da objavljajo sliko Omahnove Marije, “da se svet prepriča, kako so partizanski komunisti namerno morili vse, kar je bilo poštenega in kar se je izobraževalo v poštenih društvih”.
Privezali so jo na bukev in jo s palico po ustih
Domoljub piše: “Med Žužemberkom, Radohovo vasjo in Št. Vidom, Dobrničem in Zagradcem so komunisti zlasti morili. Znano Malnarčkovo hčerko iz Sada, občina Št. Vid, so obsodili na smrt samo zato, ker je nekega dne šla v Št. Vid po kilogram soli. Ko se je nič hudega sluteč vrnila domov, sta jo že pričakovala v zasedi dva partizana, jo uklenila in kljub zatrjevanju matere, da je popolnoma nedolžna, odvedla na ‘komando’ v gozd. Tukaj so jo privezali na bukev.” Časopis navaja, da jo je politični komisar vprašal, kaj je delala v Št. Vidu, ona pa je odgovorila, da je šla le po sol, na kar jo je označil za lažnivko. “Ko je hotela še nekaj odgovoriti, jo je stražar udaril po ustih s palico. Zasliševanje je bilo s tem končano in istočasno je padla tudi smrtna obsodba. Nato so se pričeli partizani pričkati, kdo bo izvršil sodbo, ker je bilo več takih, ki bi to radi izvršili. Še celo partizanke so z divjim krikom zahtevale soudeležbe pri justifikaciji. Žreb je zadel na dva partizana, ki sta slovela po svoji krutosti pod lažnimi imeni Tiger in Ris.”
Trpinčenje – zabadanje noža v njen vrat – trajalo kar tri dni
Trpinčenje se je nato začelo – eden od njiju se ji je smejal v obraz, češ da je tri dni prost, zato ima tri dni časa za trpinčenje nje. “‘Punčara, dosegla boš rekord,’ se ji je zarežal v obraz. Odšel je nekam v grmovje in se kmalu vrnil z dolgim ozkim bodalom v rokah. Pomolil ji ga je pod nos in ji obljubil, da ga bo dobila vsake pol ure dva centimetra več ‘pod rebra’. Dekle, ki je medtem omedlelo, se je zopet zavedlo in hotelo izpregovoriti, toda zaradi poškodbe na ustnicah ni moglo. Nato jo je začel mučiti. Da dekle ne bi kričalo, ji je v usta zaril veliko kepo ilovice. Nato ji je nož spretno porinil v vrat, pri tem pa pazil, da ni prerezal glavne žile. Vmes ji je govoril: ‘Nikar ne misli, da boš kmalu poginila. Niti kapljica krvi ti ne bo pritekla skozi rano. Ko je bila že čisto onemogla, se je zrušila k tlom, v kolikor so ji vezi dopuščale. Tedaj ji je strašni ‘Tiger’ odrezal vezi in dekle se je zakotalilo po tleh. Strogo se je držal obljube in ji porival vsake pol ure nož dalje v vrat. Po nekaj urah je bodalo na sprednji strani pogledalo ven. Ko se je tako v groznih bolečinah zvijala po tleh, je z zadnjimi močmi, v kolikor so ji dopuščale vezi na rokah, skušala izpuliti bodalo iz vratu. A že jo je udaril rabelj s kopitom po roki. To trpinčenje se je ponavljalo ves tisti dan, dokler proti večeru ni popolnoma omagala in brez zavesti obležala na tleh. Umrla je po hudem mučenju šele proti poldnevu tretjega dne.”
Posledice ‘svobode’ za vas usodne
Lokalno časopisje iz časa med drugo svetovno vojno še piše, da so bile posledice “svobode” za vso vas usodne. “Vas je obubožala. Kašče in shrambe so bile prazne in ljudje so komaj čakali na novo žetev. V vasi je pričelo primanjkovati soli, vžigalic, tobaka. Bili so popolnoma obupani in predali so se v božjo voljo ter molili in prosili, da bi bil enkrat konec te ‘peklenske svobode’, ki koplje grob slovenskemu narodu.”
Marjanca Scheicher