Konec Šarčeve vlade in obdobja izgubljenih priložnosti

V ponedeljek, 27. januarja, je premier Marjan Šarec na dopoldanski izredni tiskovni konferenci javnosti sporočil, da odstopa s funkcije predsednika vlade. Ob tem je pozval tudi k predčasnim volitvam. Šarčev odstop se je zgodil tako rekoč takoj po objavi odstopa finančnega ministra Andreja Bertonclja.

Čeprav je bil “požar v vladni zgradbi” načrtovan, je Marjan Šarec kar nekoliko šokiral s svojo napovedjo, saj je znan kot trmast in oblastiželjen. A očitno je sodu izbil dno odstop finančnega ministra Andreja Bertonclja, ki je bil objavljen le malo pred tem. Realni razlogi za odstop pa se očitno skrivajo v hudih sporih znotraj koalicije. Spomnimo: ko je 14. marca 2018 odstopil prejšnji premier Miro Cerar, se je to zgodilo v večernih urah, kaplja čez rob pa je bila zanj odločitev vrhovnega sodišča o razveljavitvi referenduma o drugem tiru. Če v okviru sedanjega razmerja sil v državnem zboru ne bo prišlo do nove vladne koalicije, bodo tako že četrte zaporedne predčasne volitve, vlada Marjana Šarca, 13., pa se bo v zgodovino zapisala kot prva manjšinska vlada, katere mandat je trajal vsega skupaj 16 mesecev. Z delom je namreč uradno začela 13. septembra 2018.

Pobegi iz Šarčeve vlade
V Demokraciji smo že poročali, da so Šarca zadnje čase zapuščali številni sodelavci. Denimo Vojmir Urlep, ki je zapustil kabinet predsednika vlade, slovo pa je z ministrstva za finance napovedal tudi Metod Dragonja. V vladi, ki ima sicer 16 ministrov, so se ministri doslej zamenjali petkrat, od tega funkcijo ministra brez listnice za področje kohezije sedaj zaseda že tretja oseba, to je Angelika Mlinar, ki so ji za to priložnost omogočili izredno hitro pridobitev slovenskega državljanstva.

No, nedavno je odstop s funkcije obrambnega ministra napovedal Karl Erjavec, potem ko je izgubil boj za še en mandat predsednika DeSUS in ga je nasledila ministrska kolegica Aleksandra Pivec – kar je dobra novica za DeSUS v primeru predčasnih volitev. Toda Erjavec ni odstopil, je pa zato to potezo potegnil Andrej Bertoncelj, in to v resorju, kjer je najteže dobiti kompetentne ljudi. Že v petek, tri dni pred Šarčevo tiskovno konferenco, je v javnost pricurljala informacija, da je Bertoncelj skupaj z državnimi sekretarji opozoril na nesprejemljivost dopolnila LMŠ, s katerim bi ob ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in uvedbi obveznega pavšalnega prispevka zagotovili neomejeno kritje iz državnega proračuna v primeru primanjkljaja. Kot so navedli, ne morejo izdajati bianco menic. Skratka: nismo več v času Agrokomerca, je skozi vrstice dejal Bertoncelj.

Očitno je predlog “nadkoalicijske” Levice, ki je prva začela z vsiljevanjem odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, zelo hitro posvojila LMŠ, čeprav ji je Levica pri koalicijskem sodelovanju “dala kajlo”. LMŠ je namreč glede zdravstvenega zavarovanja želela stvari reševati tipično socialistično: najprej zvišati obvezni pavšalni zdravstveni prispevek z 29 evrov, kot zdaj določa novela, na 32 evrov mesečno, hkrati pa omogočiti, da bi državni proračun zagotavljal kritje finančnega primanjkljaja, ki lahko nastane v primeru nezadostnih prihodkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) iz prispevkov in drugih virov. Vse primanjkljaje bi torej kratko malo “narod pozlatil”. S tem se je strinjal tudi minister za zdravje Aleš Šabeder, ki sodi v kvoto LMŠ, ne pa tudi njegov ministrski kolega Andrej Bertoncelj. Kot je zapisal skupaj z državnimi sekretarji, predlog zdajšnjega dopolnila k 9. členu novele zakona, ki morebitno pokrivanje prenizkih prihodkov v zdravstveni blagajni v prihodnosti dopolnjuje s proračunskim financiranjem v neznani višini, z javnofinančnega vidika, to je z vidika ustavne fiskalne skladnosti oz. srednjeročne vzdržnosti, ni sprejemljiv. Besedilo vloženega dopolnila namreč po njihovih ocenah lahko pomeni po višini in časovno neomejeno obveznost iz državnega proračuna.

Padec vlade gre na roko Erjavcu
A to očitno še zdaleč ni bila edina zagata, v kateri se je znašel Šarec. Slednji je bil še nedavno zelo jezen na Erjavca, ker je premierju za hrbtom organiziral umik slovenskih vojakov iz iraškega Erbila. Šarec je sicer v javnosti dajal vtis, da mu gre za mednarodni ugled Slovenije in da se s tem ne smemo igrati, a očitno je bil na Erjavca besen zato, ker mu je slednji vzel iniciativo, tako da je Šarec zanjo izvedel, šele ko je bilo vse končano, in dejansko ni vedel, kaj se dogaja. Zato so se pojavila ugibanja, da bo Šarec Erjavca nagnal iz vlade, a je očitno taktično počakal do kongresa DeSUS, na katerem je nato Erjavec po porazu napovedal umik iz politike. Vendar je tudi Erjavec prebrisan: ni odstopil kot minister, pač pa je raje počakal na Šarčev skorajšnji konec in si tako zagotovil kratkoročno preživetje. Da bi menjali ministra za obrambo sedaj, ko je vlada v odstopu, je misija nemogoče. Razen če bo vmes izvoljena nova vlada.

No, zdaj je verjetno že jasno, da je Erjavec imel dober občutek, da bo “počilo”, zato se je potuhnil, saj je vedel, da bo imel Šarec v petek “zelo naporen dan”. Takrat se je namreč zagovarjal pred KNOVS, pred sejo pa je znova zavrnil navedbe, ki so se pojavljale v javnosti v zvezi z zaposlitvijo njegove znanke na Sovi. Še enkrat je dejal, da ne drži, da bi bila “lepa Nataša” zaposlena na Sovi zato, ker je njegova znanka. Dejal je tudi, da z njo nima stikov. Sicer pa je tako rekoč ponovil to, kar je nekaj dni prej že sugeriral njegov državni sekretar Damir Črnčec, češ da je KNOVS dejansko sodobna oblika nekdanje politične policije. Kako zmedeno je deloval Šarec, dokazuje tudi informacija, da se je z direktorji zdravstvenih ustanov sešel samoiniciativno, ministra Šabedra pa samo povabil zraven, namesto da bi se z njim prej usklajeval glede omenjenega sestanka. Je torej kaj nenavadnega, da je imel Šabeder že pripravljeno odstopno izjavo? Je mogoče, da ga je Šarec z odstopom preprosto prehitel?

Politično truplo, ki se ohlaja
Zanimivo je, kako so se mnogi politični analitiki, novinarji in spin doktorji nasmihali ob izrečenih tezah prvaka SDS Janeza Janše, da je koalicija klinično mrtva. Janša je to v oddaji Politično s Tanjo Gobec izrekel dva tedna pred Šarčevim odstopom, mnogi pa so ob tem zamahnili z roko, češ da že ves čas govori isto. “Ta koalicija je na neki način klinično mrtva že od samega začetka, umetno dihanje ji je zagotavljala stranka Levica. Tega umetnega dihanja ni več, torej gre za politično truplo, ki se ohlaja. Hitrost ohlajanja pa je odvisna predvsem od cenika Zmaga Jelinčiča,” je takrat dejal predsednik SDS, katerega nastop so stari nasprotniki, denimo Pavel Gantar, ocenili kot nenavadno mirnega, kar pomeni, da so predčasne volitve pred vrati. In izkazalo se je, da je imel Janša v svoji oceni koalicije prav.

Tudi tokrat, po odstopu Marjana Šarca, Janša ni pretiraval z evforijo, dejal pa je, da so predčasne volitve daleč najbolj verjetne, zato bodo sklicali pristojne organe in se pogovorili o situaciji. Vendar bo SDS povabila druge poslanske skupine, da sprejmejo nekatere najnujnejše zakone, denimo o pokojninsko-demografskem skladu, ki je že pripravljen in je bil v parlamentu enkrat že obravnavan, pa zakon o skrajšanju čakalnih vrst v zdravstvu, ki ga je pripravila Zdravniška zbornica Slovenije, in zakon o javnih naročilih v zdravstvu. “Mogoče bomo te zakone v tem času, ko vlade ni, laže sprejeli in se bodo tisti, ki so jih doslej bodisi zavračali ali pa so zavračali same pogovore, v tem času pripravljeni pogovarjati tudi zato, ker bodo volivci mogoče bolj senzibilni v tem času,” je komentiral Janša. Na vprašanje, ali bi vendarle v SDS bili bolj za predčasne volitve kot za rekonstrukcijo vlade, pa je predsednik SDS dejal, da so v tem državnem zboru že po volitvah leta 2018 dejali, da je v tej sestavi zelo težko sestaviti trdno razvojno koalicijo. “Situacija danes ni bistveno drugačna, kot je bila takrat, torej pri tej oceni ostajamo.” Glede Jelinčičeve pripombe, da nimamo zakona, s katerim bi bile predčasne volitve sploh ustavne, pa je predsednik SDS dejal, da kakršnekoli volitve bodo, bodo ustavne. “Ne samo zato, ker rok, ki ga je določilo Ustavno sodišče RS za spremembo volilne zakonodaje, še ni potekel, ampak tudi zato, ker če bi volitve po tem zakonu bile protiustavne, so bile protiustavne vse volitve od leta 2000 oziroma od leta 1992 naprej, zato je govoriti o tem neumno.”

Šarec ni Drnovšek, razen na Radiu Ga-Ga
No, zanimivo pa je, da je Janša očitno pričakoval takšen razplet, kot se je zgodil v ponedeljek, 27. januarja. Kot je dejal v zvezi s skorajšnjimi volitvami, “bo senzibilnost volilnega telesa v tem času nekoliko večja, kot je bila doslej, in bo to marsikoga prisililo, da bo mogoče ravnal malo bolj racionalno kot v zadnjem letu in nekaj mesecih, ko so še verjeli, da bo še veliko časa, da se bo že nekaj zgodilo in da bodo že nekaj naredili, na koncu pa je predsednik vlade odstopil zaradi tega, da ne bi odstopil čez nekaj mesecev, ko bi bilo teže prikriti lastno nesposobnost”.

Morda se ta Janševa izjava v veliki meri naslanja tudi na predsedovanje Slovenije Evropski uniji v drugi polovici leta 2021, kar bi, če bi obveljali redni roki volitev, izvajala Šarčeva vlada. Ker se je Šarec že doslej na mednarodnem parketu v glavnem sramotil, s tem pa je v nezavidljiv položaj potiskal ugled Slovenije, je morda res bolje, da je odstop razglasil že sedaj. Nedavno je na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma v švicarskem Davosu – spomnimo, tega dogodka se je zelo rad udeleževal pokojni Janez Drnovšek, ki ga skuša Šarec ves čas “imitirati” − celotni javnosti predaval o umetni inteligenci, vendar ni znano, koliko ljudi ga je sploh poslušalo.

Premalo časa za “nove obraze”
Vsekakor se zgodba Šarčeve vlade končuje in očitno je, da si Šarec v začetku ni predstavljal tako napornega vladanja. Spomnimo: od volitev leta 2018 je v parlamentu devet strank, od tega pet koalicijskih, v opoziciji pa so sedaj formalno štiri. Glede na javnomnenjske raziskave bi se število strank lahko po prihodnjih volitvah zmanjšalo, SMC bo skušala iskati možnost preživetja s predvolilnim povezovanjem z LMŠ, zelo verjetno bi iz parlamenta izpadli SAB in SNS, medtem ko se je DeSUS na račun nove predsednice Aleksandre Pivec nekoliko okrepila. Vprašanje je, ali so Šarcu odstop svetovali botri iz ozadja, češ da je zdaj LMŠ še v dobri kondiciji in lahko še enkrat pridobi premierski položaj, tokrat z več kot samo trinajstimi poslanci. Glede na koketiranje LMŠ z Levico pri zdravstvenem zavarovanju ni mogoče izključiti prihodnje koalicije, v kateri bi bila udeležena tudi skrajna levičarska stranka. Teže bo s SD, saj je njen predsednik Dejan Židan – očitno brez zavor – na račun Šarca natresel kup očitkov, češ da je najlaže oditi.

Postavlja se tudi vprašanje, ali bi SDS sploh tvegala s sestavo vlade. Odnosi z NSi so se spet poslabšali zaradi nastopa Ljudmile Novak, nekoliko bolje pa kaže odnos s prilagodljivimi strankami, kot so SMC, SNS in DeSUS (brez Erjavca). A morda je celo bolje, da so predčasne volitve sedaj kot pa v času predsedovanja EU, čeprav ni mogoče izključiti niti tehnične vlade. Vsekakor se zdi, da bo, če stranke privolijo v nove predčasne volitve, manj časa za formiranje kakšne nove prevare z “novimi obrazi”. Ob tem naj spomnimo, da je med vsemi dosedanjimi vladami, ki so sledile Demosovi, samo prva Janševa vlada zdržala polni mandat brez izstopov koalicijskih partnerjev.

Šarec je torej rekel “zbogom”, kar pa ne pomeni, da bo takoj odšel. Vsekakor pa se je pokazalo, da nima dovolj kondicije, da bi kot konj (z belimi lisami) vlekel naprej preobtežen voz, ki zaradi prepirov med tistimi, ki se peljejo na njem, močno poskakuje in grozi, da se bo prevrnil. Bitka za premierski stolček je tako odprta. Nič pa ni za zdaj slišati o imenih, prav tako je negotovo ravnanje Milana Kučana. Zato pa je toliko bolj verjetno, da bodo poskušali botri v prihodnjih tednih lansirati nov škandal, ki bi omadeževal pomladno stran. No, zdaj je vsaj jasno, zakaj Ljudmila Novak stopnjuje svojo konfliktno držo do SDS …

Kako do nove vlade?
Ena od poti do nove vlade so kajpak predčasne volitve, te pa seveda niso nujne, saj se lahko nova vlada oblikuje tudi brez njih. Postopek je tak: 30 dni od takrat, ko se je parlament seznanil z odstopno izjavo Marjana Šarca, mora predsednik države Borut Pahor predlagati kandidata za novega mandatarja. Prej seveda opravi posvetovanja s poslanskimi skupinami, da bi ugotovil, ali bo imel predlagani kandidat potrebno večino. Če kandidat ne dobi potrebne večine glasov, lahko predsednik republike v skladu z ustavo po vnovičnih posvetovanjih v 14 dneh predloži drugega ali znova istega kandidata, prav tako pa lahko predlagajo kandidate poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Če še ta rok ni uspešen, sledi še tretji, 48-urni rok, v katerem lahko poslanci odločijo o tem, ali bodo šli v tretji krog volitev mandatarja. Če ni izvoljen noben kandidat, predsednik republike v skladu z ustavo razpusti državni zbor in razpiše nove volitve. Kot določa ustava, predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh poslancev, glasovanje pa je tajno.

Na dolgi rok smo vsi mrtvi
Marjan Šarec je stopil v politiko kot župan, vendar tudi z nahrbtnikom preteklega tretjerazrednega komedijantstva, ko je slovel kot ceneni zabavljač, čigar repertoar se je napajal predvsem iz norčevanja in žalitev na račun žensk. Za osvežitev spomina le nekaj njegovih izrekov iz časov, ko je nastopal na vaških veselicah: “Baba je kot alkohol. Najprej te opije, nato pa ti gre na jetra.” – “Baba, to je tako k ploščice, če boš dobro položu, bo za 30 let dobro.” – “Baba je kot žoga – ko je enkrat preluknjana, jo je treba kar naprej pumpat!”

Ker nikoli ni stopil iz kože komedijanta izpod vaškega kozolca, je s ceneno retoriko nadaljeval tudi v karieri predsednika vlade, ko je vulgarnosti sicer skušal nadomestiti s prispodobami, vendar so se te navadno končale v banalnostih. Avgusta lani je na shodu LMŠ v Volčjem potoku govoril o vodi v bazenu in psu, ki laja. “Treba se je nehati spraševati, ali je voda v bazenu in kako topla je, ampak je treba preprosto skočiti. Če imaš končni cilj in če imaš svojo pot, se ne oziraj na vsakega psa, ki laja nate.” Še prej, na kongresu LMŠ v Trbovljah je govoril o hrčku. “Kdor ima stare vzorce, bo vedno kot hrček krožil v svojem kolesu, na koncu bo upehan, prišel pa ni nikamor.” Ob sporu z Levico je posegel po kulinariki: “Veste, to je tako kot pri cvrtju krofov – ne smeš ves čas odpirati vrat in ne smeš spustiti nikogar v kuhinjo, sicer ne uspejo.” Na komentar Janeza Janše, da njegova vlada ne bo dolgo zdržala, se je oglasil z besedami: “Na dolgi rok smo vsi mrtvi.”
Drži, eden prej, drugi kasneje.

Ne le Serpentinšek, tudi novinar
Marjan Šarec je bil pred izvolitvijo za predsednika vlade dva mandata župan občine Kamnik, pred tem pa predvsem imitator, ki je imitiral znane Slovence, največ iz politike. Ljudi je zabaval z izmišljenimi liki, kot je Serpentinšek. Čeprav je diplomirani igralec, pa kakšne resne vloge v slovenskih gledališčih ali filmu v njegovem življenjepisu ni mogoče zaslediti. Sam se je imel tudi za novinarja in je bil med podpisniki peticije F 571 levičarskega novinarskega društva.

Njegova pot v državno politiko se je začrtala na volitvah za predsednika Republike Slovenije pred dvema letoma, kjer je v drugem krogu izgubil proti Borutu Pahorju. Kljub porazu na državnozborskih volitvah leta 2018, kjer je skupaj z levimi strankami gradil svojo politiko na protijanševski retoriki, pa je bil dovolj drzen, da je sestavil prvo manjšinsko vlado v zgodovini Slovenije, za katero je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo razletela. Slovenija je zaradi tega izgubila poldrugo leto priložnosti, da bi lovila korak za razvitimi državami Evropske unije. Kot 11. predsednik vlade Republike Slovenije se je zapisal na temno stran naše politične zgodovine, saj vlada v času njegovega vodenja ni bila sposobna reševati žgočih problemov države. Ob normalnem delovanju medijske krajine bi bila njegova kariera predsednika vlade še bistveno krajša.

Napuh, aroganca, nekompetentnost
V kabinetu Marjana Šarca pravijo, da se je predsednik vlade nadvse bal poslanskih vprašanj iz opozicijskih vrst, saj so mu stalno nalivali čistega vina. Zvone Černač v poslanskem vprašanju Marjanu Šarcu maja lani: “Ljudje so vas pogrešali prejšnjo soboto v Črnomlju, premier, kajti bili ste povabljeni. Tam je bilo povedano s strani organizatorjev, Civilne iniciative Bela krajina, da so bili povabljeni vsi predstavniki vseh političnih strank, zastopanih v parlamentu, posebej pa še predsednik vlade, predsednik države in tako naprej. Ni vas bilo. Iz vaših ust so želeli slišati, kaj boste storili za zagotovitev njihove varnosti.”

Podpredsednik državnega zbora Jože Tanko je učno uro vladavine prava Marjanu Šarcu pripravil na slavnostni seji parlamenta ob dnevu samostojnosti in enotnosti decembra lani. “Načrtno neizvajanje odločb ustavnega sodišča, s katerimi bi se popravile krivice, ali načrtno sprejemanje zakonov, pri katerih vsi pristojni opozarjajo, da gre za kršitev ustave, pri čemer vladni predstavniki ustavno spornost celo javno priznajo, vladne blokade nadzora nad obveščevalnimi službami, sklicevanje Sveta za nacionalno varnost brez predstavnika največje opozicijske stranke kažejo napuh, aroganco in nekompetentnost. Pa tudi, da se pravna država sistematično ruši. Tako se ohranja temeljni postulat razdvajanja na naše, privilegirane, kasto in druge, ki s(m)o potrebni samo za plačevanje davkov.” Šarec njegovemu govoru ni ploskal.

Gašper Blažič, Miro Petek