Nedavno sem omenjala roman Paula Coelha Zmagovalec je sam, v katerem pisatelj prek morilskega pohoda uspešnega ruskega podjetnika na filmskem festivalu v Cannesu na poznavalski način prikaže delovanje podzemlja. Policijski inšpektor Savoy tako bralcu razkrije marsikatero podrobnost delovanja podzemlja, ki pa ni le fikcija, ampak kruta realnost.
Žrtev ruskega podjetnika v romanu je tudi drugorazredni producent v filmski industriji, s katerim se je povezal kartel, specializiran za distribucijo kokaina na ameriškem ozemlju, da bi umazani denar pretvarjal v čist denar. “Preprodajalci zaslužijo pravo bogastvo pri prodaji blaga. Ker pa ne morejo dokazati izvora, tudi ne morejo odpreti bančnih računov, kupovati stanovanj, avtomobilov ali nakita, investirati, prenašati velikih količin denarja iz države v državo saj bo vlada vprašala: Kako pa ste obogateli? Kje ste vse to zaslužili? Da bi se temu izognili, uporabljajo finančne mehanizme, ki se imenujejo ‘pranje denarja’.”
Tako bere inšpektor Savoy poročilo, ki sta ga sestavila EPCTF (Evropsko združenje policijskih šefov in Europol (evropska policija). In nadaljuje z branjem: “‘Pranja denarja’ pa niso uporabljali samo za droge, temveč tudi za mnogo drugega: politiki, ki so dobivali provizijo zaradi previsoko prikazanih računov za različna dela, teroristi, ki so morali financirati operacije po različnih koncih sveta, družbe, ki so hotele skriti svoj dobiček in izgube pred delničarji, osebe, ki se jim je zdel davek na dohodnino nesprejemljiv izum.
Nekoč je bilo dovolj, da si odprl račun v davčnem raju, vendar pa so vlade podpisale celo vrsto zakonov o vzajemnem sodelovanju, treba se je bilo prilagoditi novim časom. Nekaj pa je bilo gotovo: kriminalci so vedno kar nekaj korakov pred oblastmi in davkarijo. Kako pa to deluje zdaj? Veliko elegantneje, sofisticirano in ustvarjalno. (…) Vzameš več pomaranč, narediš oranžado in jo postrežeš, ne da bi kdo pomislil na izvor sadja.”
Težava nastane, ko kriminalci postanejo politiki.
Petra Janša