Videti je, da vladi Roberta Goloba nihče več “ne verjame”. Omenimo samo fantomske reforme, košarico živil, obljube v zdravstvu ali pomoči (ali vsaj prenehanju nagajanja) gospodarstvu. Njegova beseda je postala podobna intervjujem slavnega iraškega ministra za informiranje v času iraške vojne Mohameda Saeda al-Sahafa, bolj znanega pod vzdevkom Bagdhdad Bob, ki je zabaval mednarodno javnost z informacijami o tem, kako Sadamova vojska obvladuje Američane. Na enak način je Robert Golob postal karikatura. Zdaj mu je tudi Milan Kučan med vrsticami povedal, da mu ne verjame.
V nedeljo je na vprašanje depolitizirane televizije delovnega ljudstva RTV Slovenija, ali verjame, da bo vlada zdržala še dve leti in pol, odgovoril: “Eno je, kaj jaz verjamem, drugo pa je, kar jaz upam, in jaz upam, da bo vlada končala mandat.”
Predzadnji predsednik Centralnega komiteja komunistične partije, ki je Goloba tudi posredno ustoličil, mu je na nič kaj subtilen način odgovoril, da vanj ne verjame več. Zakaj pa kljub temu “upa”, da bo vlada mandat končala?
Zakaj pa ne, saj je to vendarle vlada, o kateri je Kučan sanjal že od leta 1989, ko je dejal, da je samostojna Slovenija najhujši scenarij in da se bodo komunisti vedno borili za enotno Jugoslavijo: dobil je vlado, ki je bolj “jugoslovanska” od zadnjih let SFRJ. Vlado, ki jo vodi “njegova” stranka Levica, naslednica najbolj trde različice slovenske veje balkanskih komunistov. Vlada, ki jo vodi Robert Golob, od zadaj pa v resnici stranka Levica, je tako kolektivistična, da je bila jugoslovanska vlada Anteja Markovića proti njej praktično po singapursko neoliberalna.
Kučan si torej želi nadaljevanje kaosa na praktično vseh družbenih področjih, nižanje življenjskega standarda, zalivanje javnega in nevladnega sektorja z denarjem in sledenje zelenim ciljem, a misli, da te ladje norcev Golob ni sposoben držati skupaj še dve leti in pol.
Bodo Marta Kos, Alenka Bratušek ali morda celo Jure Leben kompetentnejši pri ustvarjanju navidezne normalnosti, medtem ko slovenski avtobus neustavljivo drvi proti prepadu? Golobova težava je ravno v tem, da s svojo kaotično retoriko in impulzivnostjo ne zna zakriti dejstva, da je primarni cilj levice skok v prepad in nato državno financiranje “reševanja” ponesrečencev. Nasprotno: komaj z Golobom so postali cilji levice jasni vsem. In to Kučana skrbi.
Mitja Iršič