Kadar levica pride na oblast, celotno družbo zalije s kulturnim marksizmom. Desne vlade bi morale v odgovor na levičarski kulturni marksizem odgovoriti s klasično kulturo.
V zadnjih nekaj letih smo v zahodnem svetu priča pojavu napadov na kulturno dediščino.
“Aktivisti” nad kulturno dediščino
Ob že uveljavljenih packanjih z grafiti, bodisi “umetniškimi” bodisi “političnimi” na fasade stavb in cerkva (še posebno katoliških) se v novejšem času “aktivisti” lotevajo tudi muzejev in spomenikov. Znana je cela vrsta primerov, ko so praviloma mladi “borci za rešitev sveta” s tekočo hrano ali fekalijami posvinjali v muzejih ali galerijah razstavljena umetniška dela. V nekaterih primerih, na primer v galeriji zasebne britanske univerze, so umetniško sliko celo prerezali z rezilom. Drugje so poškodovali ornamente na fasadah stavb. Oskrunjene so notranjosti cerkva, poškodovani so spomeniki. V nekaterih takšnih primerih je škoda nepopravljiva, v drugih pa bodo renovacije poškodovanih umetniških del terjale mesece, morda leta dela in sto tisoče ali celo milijone evrov stroškov.
Storilci, kadar jih odkrijejo, svoje dejanje po navadi upravičujejo z bojem za rešitev planeta, bojem za podnebno pravičnost, bojem proti socialni neenakosti oziroma kakšno podobno floskulo. Ne znajo pa utemeljiti, kako naj bi uničenje umetniškega dela pripomoglo k podnebni pravičnosti ali rešilo planet, zato je jasno, da gre za tako imenovane koristne idiote, za zaslepljene cepce, ki delajo po navodilih oziroma sugestijah nekoga pametnejšega, ki se skriva v ozadju.
V primerih, kadar storilcev ne odkrijejo, pa mediji in policisti takšne napade navadno pripišejo objestnemu vandalizmu. To seveda ne drži. Nasekani ali zadrogirani objestni vandal bo razbil steklo na izložbi, ne bo pa šel v muzej in vrgel pločevinke barve v umetniško sliko. Vandal se bo morda pomokril na fasado v stranski ulici, ne bo pa vrgel vrečke fekalij v galerijo ali cerkev. Objestni vandal bo morda zažgal smetnjak, ne bo pa plezal na kip in ga skušal obglaviti.
Načrtovani napadi na klasično kulturo
Ti napadi, pa če storilce odkrijejo ali ne, niso delo vandalov, ampak so orkestrirani. Morda so akterji v resnici zaslepljeni nahujskani bedaki, vendar to ne spremeni dejstva, da gre za sistematičen napad na zahodno kulturo.
V ozadju teh napadov stoji levica, kulturni marksisti. Le-ti uporabljajo dognanja Frankfurtske šole, ki je pred stoletjem nastala ravno z namenom, da postane valilnica idej, s katerimi bi lahko zrušili zahodno civilizacijo. Tedaj je vrh svetovnega komunističnega gibanja spoznal, da je bil uspeh boljševiške revolucije leta 1917 predvsem posledica spleta srečnih okoliščin in niti po naključju posledica “ozaveščenega proletariata”.
Polom poskusov boljševiške revolucije v Nemčiji, Avstriji in na Madžarskem po prvi svetovni vojni je vodilnim komunistom pokazal, da se na proletariat sploh ne morejo zanesti. Zaradi tega so spremenili taktiko in sklenili, da bodo za orodje za dosego cilja − se pravi zrušenja zahodne civilizacije − namesto “delavskih množic” raje izrabili “izobraženi srednji razred”, se pravi akademike, umetnike, pravnike, novinarje … Ljudi iz svobodnih poklicev. Frankfurtska šola je torej nastala z namenom, da ta voljna ali pa zaslepljena orodja, koristne idiote, kot jih je imenoval Stalin, “oboroži” z ideološkim orožjem.
Strupena ideologija Frankfurtske šole
Max Horkheimer je postavil temelj, na katerem je zgrajeno delovanje Frankfurtske šole. Izumil je namreč koncept “kritične teorije”, ga predstavil v svoji knjigi “Tradicionalna in kritična teorija” in ga nato skupaj s Teodorjem Adornom še nadgradil v “Dialektiki razsvetljenstva”.
Po tej teoriji je treba za zgraditev novega sveta najprej postaviti pod vprašaj in kritizirati (beri: omalovaževati, zanikati, smešiti, zavračati in končno uničiti) vse, na čemer temelji naša zahodna civilizacija − od krščanstva, tradicionalne družine, družbenih norm pa do zasebne lastnine, človekovih svoboščin in umetnosti. Posamezni člani Frankfurtske šole so delovali vsak na svojem področju. Herbert Marcuse denimo na področju “osvoboditve spolnosti” in “svobodne ljubezni”, s čimer je postavil temelje za današnje blaznosti in perverzije LGBTQAI (in kar je še črk abecede). Adorno in Walter Benjamin sta se posvetila področju kulture in tako naprej. Čeprav po imenu še vedno “borci za pravice proletariata”, so frankfurtski ideologi skoraj popolnoma odpisali delavski razred – svojih idej namreč niso širili po proletarskih pivnicah in sindikalnih zborovanjih, temveč na univerzah, v redakcijah časopisov, na druženjih ob umetniških razstavah … In to počenjajo še dandanes. Današnja levica je popolnoma odpisala delavski razred, še več – večina tega, kar zagovarja in za kar se dejansko zavzema, je praktično v nasprotju z interesi delavcev. Sicer pa refleksijo takšnega stanja lahko vidimo že v Orwellovem delu “1984”. Tam vladajoča “Partija”, po imenu sicer delavska stranka, pušča 85 odstotkov prebivalstva, ki je označeno kot “proles”(raja), popolnoma vnemar. Zalaga jih z alkoholom in pogrošno zabavo, sicer pa jih sploh nima za ljudi. “Raja niso ljudje,” pravi visoki partijski funkcionar. Partija se tako posveča samo 15 odstotkom izobraženskega razreda, ki jih nadzoruje s trdo roko, saj meni, da bi se le oni, v nasprotju s “širokimi ljudskimi množicami”, lahko uprli in zrušili sistem.
Podoben odnos kot v fiktivnem romanu “1984” ima v realnosti tudi današnja levica. Posveča se izobraženskemu srednjemu razredu in ga uporablja kot orodje rušenja naše civilizacije.
Premišljen projekt levice
Alejandro Peña Esclusa je inženir, pisatelj in politični analitik. Kot nasprotniku levičarskega režima, ki mu v rodni Venezueli grozi zapor in celo smrt, že dolga leta živi v izgnanstvu. Esclusa se posveča preučevanju vpliva strupene ideologije kulturnega marksizma, o čemer je napisal več knjig. Njegova zadnja knjiga “Klasična umetnost in kulturni marksizem”, ki je v slovenskem prevodu izšla tudi v naši založbi, se posveča ne samo uničujočemu delovanju kulturnega marksizma, pač pa tudi odgovoru nanj.
Esclusa pravilno trdi, da v trenutku, ko levica pride na oblast v neki državi, celotno družbo nemudoma “zalije” s kulturnim marksizmom. Knjige, šolski kurikulum, študijske programe in štipendije, zakonodajo, uredbe, prireditve, vse. Desnica tega ne počne predvsem zato, ker se skoraj izključno ukvarja z gospodarstvom in infrastrukturo. Zatorej nima nobene prave alternative kulturnemu marksizmu. Ne predstavi niti ne izvede nobene prave alternative izrojenemu prebujenstvu, multikulturalizmu. Zaradi tega v kulturnem boju levica zmaguje, meni Esclusa, in zaradi tega je treba to spremeniti, podati rešitve.
V intervjuju, ki ga je imel Esclusa z odličnim španskim novinarjem Álvarom Peñasom, je dejal:
Adorno v svoji knjigi o teorijah nove glasbe pravi, da je atonalna glasba Arnolda Schönberga primerljiva z Beethovnovo. Samo prisluhniti mu je treba in vidimo, da ni ritma, harmonije, lepote in primerjave z Beethovnom. Iz Schönberga je nastala šola, iz katere so izšli glasbeniki in arhitekti, ki so razvili iracionalno umetnost. Eden najjasnejših primerov te umetnosti je “pisoar” Marcela Duchampa. Gre za straniščni pisoar, nič več in nič manj, ki ga 500 umetnikov ocenjuje za najpomembnejše delo prejšnjega stoletja. Ta grdota je orodje za degradacijo vrednot in vnašanje pesimizma ter iracionalnosti v družbo, kajti če človeka prepričaš, da je pisoar umetniško delo, ga lahko prepričaš tudi, da obstaja sto spolov. Če umetnost izgubi koherentnost in postane iracionalna, izgubi tudi filozofska misel.”
Klasična kultura kot odgovor na kulturni marksizem
Alternativa obstaja, meni Esclusa. Desne vlade bi morale v odgovor na levičarski kulturni marksizem odgovoriti s klasično kulturo:
Te vrednote so prežete s klasično umetnostjo in to je treba poudariti, saj progresivizem izhaja iz antivrednot, ki so ravno nasprotne: Bog ne obstaja, ljudje smo inteligentne živali brez nesmrtne duše in resnice ne obstajajo, ampak so relativne. Na podlagi teh antivrednot, ki so tudi lažne, se zgradi ideološka zgradba, katere vrh so ideologija spola in druge aktualne aberacije. Škoda in zmeda zaradi teh antivrednot sta tako veliki, da so družbo preplavili s črnogledostjo in vidimo, kako ljudje nočejo več imeti otrok ali kako se mladi bojijo podnebne katastrofe in živijo samo v sedanjosti. Izgubili smo veselje do tistega optimizma, tiste lepote, tistega upanja v prihodnost, ki je obstajalo prej. Jaz trdim, da so vsa ta zmeda in številni problemi, s katerimi se sooča človeštvo, produkt kulturnega marksizma, in da bi se temu zoperstavili, se moramo vrniti h klasičnim umetnikom.”
Spodkopavanje evropske kulture
Očitno se tega zavedajo tudi ideologi kulturnega marksizma in zato prek opranoglavih koristnih idiotov vodijo vse bolj divjo kampanjo proti klasični evropski kulturi. Zaradi tega klasična filmska dela skrivajo v bunkerje ali pa izdelujejo politično korektne “remake”. Zaradi tega pozivi knjižnicam po odstranitvi del z iz trte izvitimi obtožbami, da so “problematična” in tako ali drugače -istična ali -fobna. Zato pozivi za umik gledaliških predstav ali izvajanj klasičnih glasbenih del, češ da so preveč “evropocentrična”. In zato svinjanje po umetniških delih v galerijah in muzejih. Gre za teroristična dejanja, katerih namen je spodkopati našo kulturo, enega od temeljev naše civilizacije. Zato bi morali tako ideologe kulturnega marksizma kot tudi koristne idiote, ki jim sledijo, obravnavati kot teroriste.
Bogdan Sajovic