Slovakist, prevajalec in nekdanji profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Andrej Rozman, ki je sodeloval pri pripravi študijskih programov za bohemistiko, polonistiko in slovakistiko na FF, je pripovedoval o svojih pogledih na slovaško zgodovino, politiko in literaturo in se ozrl po svojem prevajalskem delu.
Pod Avstro-Ogrsko Slovakom ni bilo lahko …
Po avstrijsko-ogrski nagodbi leta 1867 so se Slovaki znašli v nezavidljivem položaju. Na Ogrskem so državo vodili po načelu: en narod, en jezik, ena vera in en vladar. Leta 1870 so ogrske oblasti zaprle vse slovaške narodne ustanove. Matico slovaško, tri gimnazije in liceje. Učni jezik je bila madžarščina, Slovaki pa so se znašli v dvajsetletnem vrtincu brezkompromisne madžarizacije. Slovaški jezik so skrivaj ohranjali samo v evangeličanskih in nekaterih katoliških župniščih. V devetdesetih letih 19. stoletja je popustil pritisk madžarizacije, Slovakom so se znova odprle možnosti za sodelovanje s Čehi. Zanimivo pa je bilo tudi reševanje slovaškega knjižnega jezika.
V kakšnem smislu?
Že v 15. stoletju so slovaška svobodna kraljeva mesta sprejela češčino kot uradni jezik poleg latinščine in nemščine. Po tridesetletni krvavi vojni v 17. stoletju je iz čeških dežel na ozemlje današnje Slovaške pribežalo veliko evangeličanskih duhovnikov in učiteljev, ki so s sabo prinesli učbenike in drugo teološko literaturo. Na Ogrskem je takrat veljalo nepisano pravilo verske tolerance (“čigar zemlja, tega religija”), zato se je v primerjavi s Slovenijo ohranila Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi. Madžari pa so bili kalvinisti. Proti koncu 19. stoletja je vse glasnejša postajala ideologija čehoslovakizma, dvoedini češkoslovaški narod torej in češkoslovaški jezik z dvema različicama.
Kako je bilo po prvi svetovni vojni?
Ko se je končala prva svetovna vojna in je bila ustanovljena Češkoslovaška republika, v Slovaški ni bilo niti ene slovaške šole, zelo malo učiteljev in uradnikov, ohromljeno je bilo delo pošte, železnic in drugih ustanov. Nova država je morala v najkrajšem času urediti probleme s šolstvom. V dvajsetih letih so ustanovili mrežo slovaških šol, v Bratislavi so ustanovili univerzo in Narodno gledališče, a glej ga zlomka, večina učiteljev in igralcev je bila Čehov, ki so bili privrženci čehoslovakizma. V nasprotju s Slovenci so imeli Slovaki srečo, da so se priključili h gospodarsko, kulturno in demokratično bolj razvitemu narodu. Prvi češkoslovaški predsednik Tomaš G. Masaryk je bil po očetu slovaškega rodu.
Zanimivo …
V tridesetih letih se je število slovaških izobražencev že toliko povečalo, da so lahko začeli od Čehov prevzemati dela učiteljev, uradnikov in tudi igralcev. Obnovitev kulturnega življenja Slovakov je povzročila najprej vojno za vezaj. Vprašanje je bilo ime države ali Češko-Slovaška republika ali Češkoslovaška republika. Pod vprašaj so katoliški Slovaki postavili vprašanje slovaškega jezika, medtem ko so njihovi evangaličanski sonarodnjaki trmasto vztrajali pri češkoslovaškem jeziku.
Ste tudi prevajalec iz slovaščine – pri Celjski Mohorjevi družbi sta izšli dve knjigi Daniele Dvořakove v vašem prevodu, in sicer Pod kraljičinim žezlom in Črna kraljica Barbara Celjska. Zakaj sta ta dva prevoda pomembna? Kako to, da je o naši Barbari Celjski pisala prav Daniela Dvořakova?
O Barbari Celjski kot o črni kraljici je pisal Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II.: “Črno, brezbožno kraljico so črni, brezbožni duhovniki (utrakvisti) pospremili k zadnjemu počitku.” Zgodovinarka Daniela Dvořakova raziskuje predvsem obdobje dinastije Luksemburžanov (14. in 15. stol.). Ko je pripravljala knjigo Vitez in njegov kralj (Stibor s Striboric in kralj Sigismund), se je srečala tudi z Barbaro Celjsko. Ko je prebrala o njej obstoječo literaturo, se je zgrozila zaradi njenih dejanj. Črna podoba Barbare Celjske ji ni dala miru, bolj ko je razmišljala, manj verjetne so se ji zdele negativne ocene kraljice. Začela je brskati po ogrskih, čeških, avstrijskih in nemških arhivih, iz katerih se ji je pokazala popolnoma drugačna kraljičina podoba. Barbara Celjska je bila izobražena, aktivno je znala sedem jezikov. Dvořakova je prepričana, da je bila takrat edina pismena kraljica v Evropi. Odkrila je tudi razloge za sovraštvo do Barbare.
A lahko to nekoliko pojasnite?
Ker je nasprotovala poroki edinke Elizabete z Albrehtom Habsburškim, jo je Sigismund izgnal v Oradejo. Barbara je trdila, da so Habsburžani nepismeni grobijani in tolovaji, v literaturi pa o tem lahko preberemo, da jo je Sigismund pregnal zaradi prešuštva. Rumeni tisk! Preden je Sigismund v Znojmu umrl, so Barbaro zaprli. Razlog: hotela je sama vladati v kraljevini Češki in Ogrski. Pravi razlog so bile njene jutranje posesti, ki jih je dobila po poročni noči in so bile njena trajna last. Ker je bilo teh posesti toliko, zet Albreht svoji ženi Elizabeti ni imel kaj dati. Po izpustitvi iz ječe je Barbara pobegnila na Poljsko; seveda so jo med potjo že v Ogrski oropali. Barbaro so pod zaščito vzeli češki husiti, ki so upravljali njene posesti. Med upravitelji je bil tudi poznejši husitski kralj Jiří Poděbradski. Zadnja leta je Barbara preživela v Mělniku, pokopali pa so jo v kripti katedrale sv. Vita na Hradčanih. Obe knjigi sta pomembni tudi zato, ker kažeta pomembno vlogo grofov Celjskih, poznejših knezov v Ogrski in Češki kraljevini.
Kako pa je bilo z Barbarino hčerjo?
Življenjska zgodba Barbarine edinke Elizabete je še bolj tragična. Čeprav so ji rekli Mati kraljev, se je njeno življenje tragično končalo. Od rojstva sina Ladislava Posmrtnika se je borila za njegovo pravico do ogrske in češke krone, kot dojenčka so ga v Székesféhervárju (Prestolnem Belem gradu) kronali za ogrskega kralja, pozneje so ga za svojega kralja sprejeli tudi češki stanovi. Pri vseh dogodkih je pomembno vlogo odigral Elizabetin bratranec Ulrik Celjski. Elizabeto so na željo poljskega kralja zastrupili tako, da do ji na notranjo stran krznenega plašča nanesli strup. Umrla je stara komaj 33 let, Ladislav pa je pri osemnajstih letih umrl v Pragi nekaj dni pred poroko, in sicer za levkemijo.
Ali zdaj prevajate še kakšno knjigo?
Ta čas nič ne prevajam. Nestrpno pa čakam na prva poglavja o Ulriku Celjskem. Dvořakova namerava napisati še dve knjigi o njem. Nestrpno čakam.
Koliko pravzaprav Slovenci poznamo slovaško in češko literaturo? Nekoč sem na knjižni polici knjigarne videla Slovaške pravljice, kaj več pa se ne spomnim.
Pri prevajanju slovaške in češke književnosti so bili v preteklosti vzponi in padci. V zadnjem obdobju habsburške monarhije in z razvojem slovaškega periodičnega tiska se je povečala objava prevodov slovenske književnosti. Pobude za prevajanje slovenske književnosti so prihajale iz Češke. Slovaški prevajalci so dela slovenskih pisateljev prevajali iz češčine. V ospredju so bili prevodi Cankarja, Ksaverja Meška, Zofke Kvedrove, Finžgarja idr.
Kaj pa po prvi svetovno vojni?
Po nastanku Češko-Slovaške republike se je močno povečalo zanimanje za slovenski jezik in književnost. V katoliškem semenišču v Banski Bystrici so se seminaristi učili tudi slovenščine. Duhovnik Anton Kmeť je prevajal dela Ivana Preglja, Franceta Bevka idr. Vodilna osebnost pri prevajanju slovenske književnosti med obema vojnama je bil Čeh Vojtech Měrka (1888−1974), ki je še pred prihodom na Slovaško v češčino prevedel dela Ketteja, Murna, Cankarja idr. Ob Meškovi šestdesetletnici je o njem izdal monografijo in v slovaščino prevedel iz češčine svoje prejšnje prevode. V tridesetih letih 20. stoletja so se pojavili drugi prevajalci, med njimi je bil najproduktivnejši Koloman K. Geraldini, ki je prijateljeval s Tinetom Debeljakom. Med vojno je izdal dve antologiji Pesmi izpod Triglava (Piesne spod Triglava, 1940) in kratke proze Za križem (Za krížom, 1942). Prvi lektor za slovenski jezik na bratislavski univerzi je postal Jozef Ambruš (1914−1993), ki je tudi prevajal, po vojni pa se je ukvarjal z literarno zgodovino. Po vojni so prišla turbulentna leta. Po letu 1948, ko so z deklaracijo informbiroja Jugoslavijo izgnali iz socialističnega raja, so bili naši kulturni odnosi pretrgani deset let. Škodo, ki je nastala, smo odpravljali štirideset let. V šestdesetih letih je slovensko književnost prevajal samouk Víťazoslav Hečko (1919−1972). Med drugim je prevedel dela pisateljev in pesnikov: Kristine Brenk, Pavla Golie, Antona Ingoliča, Cirila Kosmača, Bratka Krefta, Frana Milčinskega, Ele Peroci, Žarka Petana, Franceta Prešerna, Mire Mihelič, Toneta Svetine, Igorja Torkarja, Mitje Vošnjaka idr. Hečko je bil vse do svoje prezgodnje smrti tudi lektor slovenskega jezika na FF UK v Bratislavi.
Kaj pa obratno; koliko smo se Slovenci zanimali za slovaško literaturo?
V Sloveniji je bilo vedno živo zanimanje za Slovaško in njeno književnost. V obdobju med obema vojnama je k zbliževanju obeh narodov pripomogla študijska mreža Pax Romana, ki je povezala srednjeevropske katoliške univerze (Praga, Brno, Krakov, Ljubljana in Zagreb). V študijskem letu 1933/34 je v Bratislavi študiral poznejši najpomembnejši prevajalec Viktor Smolej (1910−1992). Smolej je bil leta 1943 nekaj mesecev zaprt v tržaških zaporih, od koder ga je slovaški poslanik pri Svetem sedežu Karol Sidor pred smrtjo rešil iz Rižarne. Smolej mu je v zahvalnem pismu, ki ga je Sidor objavil v knjigi spominov Šest let pri Vatikanu, obljubil, da bo vse življenje skrbel za predstavljanje slovaške književnosti in jezika. Svojo obljubo je popolnoma izpolnil. V šestdesetih letih je objavil prevode temeljnih slovaških literarnih del: Ľudo Ondrejov: Sonce nad gorami. Del 1, Mladost na samoti, 1961; Ľudo Ondrejov: Sonce nad gorami. Del 2, Viharni svet, 1961; František Hečko: Rdeče vino, 1962; Vladimír Mináč: Smrt hodi po hostah, 1964; František Švantner: Življenje brez konca, 1964; Alfonz Bednár: Ure in minute (zbirka novel), 1971; Vincent Šikula: Mojstri, (z Avgusto Smolej), 1979 idr. Slovaško poezijo je odlično prevajala njegova žena Avgusta Smolej (1915−2002). Viktorja Smoleja je Zveza slovaških pisateljev leta 1972 nagradila s Hviezoslavovo nagrado, Avgusta Smolej pa je leta 1992 prejela nagrado Laca Novomeskega.
Kdaj ste iz slovaščine začeli prevajati vi?
Leta 1980 sem z drugimi prevajalci (Drago Bajt, Viktor Smolej) pripravil pregled slovaške književnosti iz sedemdesetih let. Ker sem v pregled uvrstil tudi prepovedane pisatelje, so mi prepovedali vstop v zgradbo Zveze slovaških pisateljev. Med letoma 1987 in 2002 sem bil član žirije Mednarodnega pisateljskega srečanja, za zbornik sem prevedel vsa dela povabljenih slovaških pesnikov in pisateljev ter nekaj prevodov iz ruščine iz litovske, latvijske in estonske književnosti. Leta 1997 je nagrado vilenica prejel slovaški pisatelj Pavel Vilikovský, naslednje leto pa je izšla njegova zbirka kratke proze Kruti strojevodja. V slovenščino sta še prevedeni njegovi zbirki kratke proze Čarobni papagaj in ostali kič ter Kriza srednjih let. Sam sem prevedel še roman Petra Pišťaneka Rivers of Babylon, roman o slovaški tranziciji, pozneje sem prevedel še Slovaško zgodovino (2005) in že omenjeni deli Daniele Dvořakove. Vesel sem, da raste in se razvija mlada generacija prevajalcev − Andrej Pleterski in Diana Pungeršič.
Pomembno ste sodelovali pri mednarodni širitvi fakultetnega prostora na področju slovenistike, zlasti na univerzah v Bratislavi, Pragi in Vilni. Za promocijo slovenske književnosti v tujini ste prejeli tudi Pretnarjevo nagrado. Ali lahko, prosim, poveste kaj več o tem?
V devetdesetih letih so se odprle možnosti za širitev sodelovanja s slovaškimi in češkimi univerzami, ker sem imel dobre odnose v Bratislavi. Dekan filozofske fakultete je bil dr. Ivan Slimak, ki je podpisal dekret o ustanovitvi lektorata slovenskega jezika, ta pa je pozneje z našimi študenti prerastel v študijsko smer. Z referentko Sokolovo na ministrstvu za zunanje zadeve sva pripravila dvostranski sporazum na kulturnem in izobraževalnem področju, vanj sva vnesla tudi obveznosti obeh držav do lektorjev v Bratislavi in Ljubljani. Sporazum sta podpisala predsednika Milan Kučan in Michal Kováč. Velik prispevek pri razvoju naših kulturnih odnosov so odigrali tudi slovaška veleposlanika Milan Tokár in Roman Paldan ter slovenska Ada Filip Slivnik in Jože Drofenik. Na pisateljskem srečanju v Vilenici sem se srečal s pesnikom Kornelijusom Platelisom, ki je bil v letih 2000−2004 minister za šolstvo in znanost v Vilni. Nekega dne me je Platelis poklical v kabinet na FF in me vprašal, ali se strinjamo z ustanovitvijo slovenistične študijske smeri na Filološki fakulteti Univerze v Vilni. Brez pomisleka sem bil za. V Vilni je odlična slovenistka Jelena Konicka, ki je vzgojila že nekaj odličnih prevajalk.
Kako pa gledate npr. na politiko na Slovaškem in tudi na Češkem? Je tudi tam dediščina socializma tolikšna cokla kot pri nas?
Nežna revolucija 16. in 17. novembra 1989 je prisilila partijsko vodstvo, da je že 24. novembra 1989 odstopilo, predsednik Gustav Husák je 10. 12. 1989 imenoval večstrankarsko vlado s komunistično manjšino. Še isti dan je odstopil s položaja predsednika republike. Najbrž je bil sam tudi notranje zadovoljen, da se je diktatura po enainštiridesetih letih končala. Vse to pa ne bi bilo mogoče, če bi bila SZ, ki jo je čakal poraz v hladni vojni, močna. Razpad socializma pa je pričakovala tudi velika večina državljanov ČSSR.
Kakšne so bile prve spremembe?
Na mejnih prehodih se je spremenil režim pri vstopu v državo in izstopu iz nje. S pročelij mestnih blokov so izginili propagandni napisi na dolgih rdečih trakovih: Sovjetska zveza naša učiteljica, Molznice sovjetskih krav so vzornice našim molznicam. Iskrena hvala rdeči armadi – osvoboditeljici za svobodo in mirno življenje. Nikoli ne bomo skrenili z Leninove poti. Izpolnili bomo vse sklepe XVII. kongresa KPČ idr. Celotna republika je bila okrašena s temi parolami. Jaz sem jih znal na pamet, ko sem družino vozil v Bansko Bystrico. Ko smo se januarja 1990 peljali na obisk k ženinim staršem, sem ženi rekel: “Mislim, da smo se izgubili, po tej poti brez parol se še nismo peljali.” Vsi smo se zasmejali.
So se Čehi in Slovaki hitreje otresli komunizma kot mi?
Tako Čehi kot Slovaki so se hitro otresli komunizma, ki v nasprotju Jugoslavijo ni zrastel iz njihove krvi, ampak je bil uvožen iz Sovjetske zveze. Kmalu so začeli z lustracijo vseh, ki so kakor koli zvesto služili partiji. Država je spremenila ime: Češko-Slovaška federativna republika, prvi zvezni predsednik je postal disident in pisatelj Vaclav Havel, slovaški Narodni svet pa je za svojega predsednika izvolil Michala Kováča. Slovaško vlado je vodil kontroverzni politik in populist Vladimir Mečiar. Leta 1992 sta se Mečiar in češki predsednik vlade Vaclav Klaus dogovorila o mirni razdružitvi. 1. januarja 1993 sta se na evropskem zemljevidu pojavili dve novi državi. Mlado slovaško državo so čakali številni izzivi: naj jugu je madžarska manjšina zahtevala revizijo trianonskega sporazuma iz leta 1920 in vrnitev v naročje matične države. Privatizacija državnega premoženja je potekala zelo netransparentno. Mečiar je iskal podporo pri nacionalistih in mafiji, kar je tudi prineslo njegov padec leta 1998. Razmere v Slovaški so se počasi umirile, kar je pomagalo na njeni poti v EU in NATO. Danes slovaške politike kritizirajo zaradi neodločne podpore Ukrajini, a naj povem, da ima tudi to zgodovinske korenine. V 19. stoletju, v času najhujše madžarizacije, je ruska carska vlada finančno podprla izdajanje slovaškega periodičnega tiska.
Andrej Rozman, rojen 1947 v Slovenj Gradcu, po maturi na Ravnah na Koroškem 1967 je eno študijsko leto študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani slovenščino in ruščino, od leta 1968 do 1973 je na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi študiral slovaščino in ruščino. Po vrnitvi v Slovenijo je bil zaposlen kot lektor korektor v tiskarni REK Velenje, od leta 1977 do 1991 je na Rudarskem šolskem centru učil slovenščino in ruščino, leta 1986 je bil habilitiran za lektorja slovaškega jezika na FF UL, od poletnega semestra 1987 do 1991 je honorarno vodil lektorat slovaškega jezika, leta 1991 je bil zaposlen za nedoločen čas kot lektor na FF UL. Leta 1999 je na FF UK v Bratislavi doktoriral, leta 2002 je bil izvoljen za docenta za slovaško književnost, 2007 je postal izredni profesor in leta 2012 redni profesor. Sodeloval je pri pripravi študijskih programov za bohemistiko, polonistiko in slovakistiko. Leta 2018 se je upokojil. Prevaja slovaško književnost. Za svoje delo je leta 2001 prejel Hviezdoslavovo nagrado, ki jo podeljujejo društva slovaških pisateljev, 2009 pa Pretnarjevo nagrado za prispevek pri širjenju slovenske književnosti in jezika v srednjeevropski kulturni prostor.
Lucija Kavčič