Izključevalna afera Boris Pahor, ki si jo je v opoju malodane plebiscitarnega povolilnega zmagoslavja privoščila nepotistična škvadrica kuloarskih nastavljencev na Javni agenciji za knjigo pod režijo nekompetentne Aste Vrečko, počasi zadobiva svoj pričakovani (in od spletne revije KDO? že napovedani) epilog.
Za vsakega poznavalca realkomunističnega modusa operandi so ospredja in ozadja komedije, ki jo je uprizorilo kondukatorstvo slovenske kulture (o vzponu kulturokratov kdaj drugič), povsem na dlani: kulturo in umetnost uporabiti kot orožje za likvidacijo političnih nasprotnikov. Scenarij, ki so ga v tem primeru sestavili, je približno takle: v namen popolne uveljavitve neopartizanske pravovernosti je bilo treba iz Frankfurtskega knjižnega sejma nujno pomesti s preostanki, ki jih je nanj uvrstilo minulo vodstvo Javne agencije za knjigo; v ta namen pa je bilo treba zmanipulirati sledečo igro: prejšnje vodstvo je seveda nameravalo Pahorja predstaviti kot živečega pisatelja, saj je bil Pahor še živ. Preminutje Borisa Pahorja pa je novemu vodstvu, ki se uteleša v brezidentitetni lutki ministrice Aste Vrečko, neizraziti in dolgočasni ter očitno nesposobni Katji Stergar, serviralo odličen izgovor, da bo najprej z odstranitvijo poprej zasnovane vsebine živega Pahorja ter njihove snovalce nadomestilo z nanovo zasnovanimi vsebinami ter politično korektnimi snovalci, to pot preminulega Borisa Pahorja.
Soočeni smo potemtakem s tipično komunistično umazano ozadjarsko igro, ki se ravna po načelu: vse je dovoljeno, če le služi partiji.
Spričo vsega povedanega kajpada ne kaže zamolčati trpkega priokusa, ki ga te nečednosti puščajo v vseh, ki so nam slovenska kultura, slovenski narod in – zakaj pa ne? – tudi slovenska država nekaj svetega. Namen tovrstnih priskutnih manipulacij je prek posiljevanja in zlorabe kulture doseči izgon iz slovenskega javnega življenja vseh tistih, ki se ne prepoznavajo le v metodah, ampak tudi v ideologiji minresnice Aste Vrečko in njenih ničvrednih hoplitov na Javni agenciji za knjigo.
Vse namreč kaže, da sta se po prevzemu zahodnomodnih kulturološko destruktivnih praks Slovenija in njena kultura znašli v primežu kulturne vojne. Pri čemer je naša specifika, da se slovenska kulturna vojna, v nasprotju z ameriško denimo, neprestano povezuje z največjo tragedijo v naši zgodovini. Sam kulturne vojne ne zavračam vnaprej, še posebej v naši preteklosti je slednja marsikdaj pripomogla k izkristaliziranju in učvrščevanju stališč, izostrovanju veščin ter sprožanju skritih talentov, ki so bili vitalnega pomena za naš narod.
Takojšen odstop Mihe Kovača, Katje Stergar in Aste Vrečko
Ravno stanje kulturne vojne, katere namen je seveda doseči zmago, za katero menimo, da mora služiti dobrobiti slovenske kulture in s tem (z zmago naših stališč) vzpostaviti najboljše možne razmere za njeno delovanje, rast in razmah, nas potemtakem opolnomočuje, da ponovno, ravno spričo manipulativne zlorabe slovenske kulture za konsolidiranje nekega partikularnega pogleda na svet, zahtevamo takojšnji odstop Mihe Kovača, Katje Stergar in Aste Vrečko, saj vse omenjene osebe delujejo proti interesom slovenske kulture, slovenskega naroda in slovenske države. Kar seveda ni nič nenavadnega, saj to počne vsak revolucionar: njegov namen ni delovati v prid entitete, ki jo namerava nasilno razrušiti in nato nadomestiti z neko tvorbo, ki črpa svoj življenjski zagon iz svoje radikalne novosti glede na vse dotlej obstoječe. Če bi tako ne razmišljal in ravnal, bi revolucionar preprosto ne bil revolucionar, ampak šlevasti simulaker samega sebe.
V zvezi z vsem omenjenim vsekakor kaže poudariti, da je na slovenskih kulturnikih (s tem mislim na celotni razpon slovenske kulture – od prekarcev do akademikov), ali želijo biti (trpni ali dejavni) soustvarjalci »krasnega novega sveta«, ki ga snujejo šentjurska minresnica in njeni zvesti (a intelektualno ter značajsko neizraziti) pribočniki in ki se z vso razvidnostjo kaže v delovanju dveh izmed njenih pretorijancev, Mihi Kovaču in Katji Stergar. Pot, ki jo slovenski kulturi utirajo omenjene osebe, vodi naravnost v nesvobodo avtomatizacije in mehanskega odzivanja na dražljaje, ki smo jim bili priče že v vodeni kulturi tik po drugi svetovni vojni. Posledice tiste duhovne pohabe so v našem kolektivnem nezavednem otipljivo navzoče še dandanes.
Le prislovična mlačnost in značilna poznomoderna oportunistična družbena brezbrižnost nam onemogočata, da posežemo po protiukrepih, ki so še na voljo in ki lahko še vedno zaustavijo uničevalni pohod degradacije. Usoda slovenske kulture je na kocki, a še zdaleč ni dokončno zapečatena. Na nas je, da v kulturni vojni, ki je sami nismo začeli, zmagamo in pometemo s samozvanci, ki so se brez sleherne kvalifikacije povzpeli na njen vrh.