“Zlasti so nevarni prenosni računalniki in pametni telefoni. Ko me kakšni starši vprašajo: “Gospod doktor, a je to v redu, da sem v šestem razredu otroku kupila pametni telefon,” jim rečem: “Kdaj pa mu mislite kupiti heroin?” Starši potem onemijo,” razloži svoj pogled na odvisnosti mladih šolski zdravnik in psihoterapevt dr. Viljem Ščuka.
“Osnovna šola je samo ena izmed možnosti za razvoj otrokove osebnosti, in to na žalost pri nas v Evropski uniji kar šibka možnost. Šola mladostnika obravnava kot številko. Resnično postajamo vedno bolj brezosebni,” pudarja šolski zdravnik in psihoterapevt dr. Viljem Ščuka.
“Mladostnik, ki se razvija, ni neumno bitje, zato potrebuje čimprejšnji sistem vključevanja v svet odraslih. Tu pa ga odrasli preveč odklanjamo: pojdi stran, ne razumeš, ne veš, si premlad, si zaletav. Morali bi ga bolj odgovorno vključevati v delo, da bi lahko dokazal, kaj zmore,” je prepričan dr. Ščuka.
Če si znaš organizirati delo, si boš znal tudi prosti čas
“Od družine do družine je odvisno, kako otroka uči vzorcev. Ne govorim o fizičnem delu, ampak o dejavnostih, ki so vezane na dom in družino. Otrok ni namenjen samo šoli in učenju, ampak tudi delu doma. Je vključen, je sestavni del družine in domačih opravil. Če so ga starši pravilno vpeljali v ta opravila, bo potem tudi v prostem času znal izkoristiti ta čas ustvarjalno,” je prepričan šolski zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka.
“Po Sloveniji je kar nekaj mladinskih salezijanskih centrov; največji so v Rakovniku v Ljubljani, Celju in Mariboru. Tam lahko mladi vsako popoldne preživijo v družbi. Potekajo razni krožki, interesne skupine, športne dejavnosti,” razloži Tilen Mlakar iz salezijanske mladinske pastorale. “Imamo tudi salezijansko športno ligo, kjer tekmujejo dekleta v odbojki, fantje pa v nogometu in košarki.”
“Povej mi, kakšne prijatelje imaš, in povem ti, kdo si.”
“V najstniških letih se družina umakne in so pri otroku prijatelji na prvem mestu; govorim o otroku od 14. leta naprej. Povej mi, kakšne prijatelje imaš, in povem ti, kdo si – ta pregovor resnično drži. Je pa v sodobnem času težko najti dobro druščino – nekatere skupnosti ponujajo dobre druščine, ne pa vse – jaz sem se veliko družil z glasbeniki, ker sem bil glasbenik, tudi s taborniki, ker sem bil naravovarstvenik. Veliko je odvisno od tega, kako starši otroka usmerijo,” je poudaril dr. Ščuka.
“Mladi, ki so izrazito aktivni v športu, imajo manj možnosti, da zabredejo v drogo in računalniške odvisnosti.” (dr. Viljem Ščuka)
“Če se nekdo veliko ukvarja s športom, niti nima časa za aktivnosti v kakšnih drugih skupinah. Nekdo, ki je močno vpet v delo župnije, na primer oratorije, pevski zbor, nekaj takšnih dejavnosti, mu seveda zmanjka časa za druge stvari in tako je na vseh področjih. Zato se trudimo, da so te skupine, v katerih mladostnik raste, zanje dobro okolje,” razloži Tilen Mlakar.
Med 20 in 30 odstotkov študentov “zabušava”
“V raziskavi, ki je potekala med študenti, smo upoštevali 5 različnih življenjskih dejavnosti oz. slogov: garač (delo), uživač (počitek), kritik (moralno etična komponenta), žrtev (ubogi jaz), saboter (upornik). Pri tem so me opozorili, da manjka še ena dejavnost, namreč ‘zabušant’. In ko smo to dejavnost dodali, smo ugotovili, da je je med študenti med 20 in 30 odstotkov časa ‘zabušavanja’. Gre za čas, v katerem NIČESAR ne počnem,” je poudaril dr. Ščuka.
“‘Luzer’, ki bluzi v prazno, kadi marihuano, gleda in ne ve, kaj gleda.” (dr. Viljem Ščuka)
“‘Študente zabušante’ nikamor ne premakneš. Lahko mu pripraviš super program, ampak njemu se ne da od doma. Raje bo doma ali pa bo šel na žurko ali kaj podobnega,” pove svojo izkušnjo Tilen Mlakar.
Celoten pogovor z dr. Ščuko in Tilnom Mlakarjem si lahko ogledate tukaj:
V. V.