V petek bo na okrožnem sodišču v Ljubljani potekala zelo pomembna obravnava v tožbi Doris Mayer proti razvpiti ljubljanski odvetnici Tjaši Andree Prosenc za vračilo sredstev, ki naj bi jih slednja ukradla z bančnega računa tožnice z nepooblaščenim nakazilom na svoj račun v švicarski banki. Tožnica je sicer letos umrla in boj za njeno pravico nadaljuje njen sin Federico Pignatelli.
Znana odvetnica je pomembna javna oseba, ki ima izjemno veliko moč v ozadju slovenskega pravosodnega in političnega prostora. Obravnava v tem primeru pa je samo delček v mozaiku zelo zapletene zgodbe, ki kaže na vse anomalije slovenske realnosti.
Tožnica je bila hči znanega predvojnega ljubljanskega trgovca Emerika Mayerja, ki je med drugo svetovno vojno izdatno pomagal partizanom ter skrbel za njihove družine, a so ga kljub temu po osvoboditvi komunisti zverinsko mučili in ubili. Njo pa so zaprli, posilili, mučili ter sredi zime boso in golo pregnali prek Alp v Avstrijo. Čudežno je preživela in si nato ustvarila novo življenje v Italiji. Navkljub takemu odnosu slovenskih komunistov do njenega očeta je Doris Mayer s svojimi pomembnimi povezavami v času osamosvojitve prispevala k mednarodnemu priznanju Slovenije, ki jo je vedno štela za svojo domovino. Za to se ji je država oddolžila s tem, da ji je še pred začetkom postopka denacionalizacije vrnila nepremičnino na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani, ki so jo njeni družini zaplenili po vojni.
Prav v zvezi s tem objektom pa se je zanjo začela prava kalvarija s slovenskim pravnim redom in s političnimi omrežji v njegovem ozadju, kar se vleče že desetletja. Ko ji je država vrnila nepremičnino, je bila med stanovalci na tem naslovu namreč tudi Tjaša Andree Prosenc, ki je na predlog skupnega znanca postala njena odvetnica. Namesto da bi skrbela za interese svoje stranke, pa naj bi v letih, ko jo je zastopala, naredila vrsto potez, zaradi katerih proti njej poteka cela serija postopkov. Med drugim je postala lastnica velikega stanovanja, njen sin pa lastnik trgovine v pritličju na Wolfovi ulici 1, pri čemer ni nobenega dokazila o plačilu kupnine, saj je obe nepremičnini odtujila brez vednosti lastnice. Ker gre za zelo znano javno osebo, je precej presenetljivo, da potekajo vsi trenutni postopki proti njej in njenemu sinu brez takšne pozornosti, kot bi si jo obsojanja vredna dejanja, ki so ji očitana, vsekakor zaslužila. Šele potem, ko je Federico Pignatelli angažiral odvetnico Katjo Koprivšek, so se zadeve začele premikati.
Vse kaže, da je ostarela Doris Mayer padla v primež oseb, ki so spretno izkoriščale svoje položaje v tranzicijskih razmerjih moči, še posebej po padcu prve Demosove vlade. Kmalu po tem, ko ji je država vrnila nepremičnino na Wolfovi ulici, se je namreč začel postopek denacionalizacije, v okviru katerega bi morala država hčerki nekdanjega trgovca vrniti precejšnje družinsko premoženje, ki jim je bilo zaplenjeno. Ko pa so se na oblast vrnili predstavniki tranzicijske levice in se je začelo v številnih sodnih postopkih zapletati, jo je njena odvetnica v sodelovanju z njunim skupnim prijateljem Petrom Krisperjem prestrašila, da so se komunisti vrnili na oblast in da ji lahko ponovno zaplenijo že vrnjen objekt ter da se lahko obriše pod nosom za vse preostalo premoženje, ki ji pripada v postopku denacionalizacije. Družini bi namreč morali vrniti tudi precej zemlje na obrobju Ljubljane, a se postopki tudi po treh desetletjih še vedno niso zaključili.
Kot glede tega dogajanja priča tudi Federico Pignatelli, naj bi odvetnica njegovo mamo prepričala, da je Slovenija zelo korumpirana država in da bo pravico lahko dosegla samo s pomočjo izjemnih osebnih vez, ki naj bi jih odvetnica po njenem zagotavljanju imela v omrežjih oblasti. Tudi na podlagi vseh zgodb o slovenski korupciji naj bi tožnica svojo odvetnico, seveda na njeno vztrajanje, plačevala v gotovini, ne da bi za to dobivala ustrezne račune. Vse dokler ni bil tej praksi priča njen sin, ki se je nato vključil v reševanje zadeve. Prav on je naknadno ugotovil, da je bila njegova mati žrtev serije prevar.
Ko se je po številnih zapletih vključil v reševanje težav svoje matere, je namreč zgrožen ugotovil, da so poleg številnih plačil v gotovini njegovo mamo okradli tudi z nepooblaščenim nakazovanjem sredstev iz njenih bančnih računov. Med številnimi primeri so z njenega računa v avstrijski banki visok znesek nakazali na račun Tjaše Andree Prosenc v švicarski banki, ki naj ga razvpita odvetnica ne bi prijavila slovenskim davčnim organom. Seveda ne obstaja noben dokument ali izdan račun, ki bi bil podlaga za tisto sporno nakazilo.
Šele ko se je v Avstriji začel najprej kazenski postopek, nato pa civilna tožba s tem v zvezi, je odvetnica začela zatrjevati, da so bila nakazana sredstva plačilo za njene storitve skozi leta. To pa naj bi bila čista laž, saj je Doris Mayer tudi po pričevanju njenega sina, ki je bil v kasnejših letih večkrat prisoten na srečanjih z odvetnico, vse odvetniške storitve plačevala sproti in ji zato ni bila nič dolžna, kar je vsakič znova na eksplicitno vprašanje, ali je še kakšna obveznost ostala odprta, obema zatrdila tudi sama odvetnica. Šele potem, ko so se proti Tjaši Andree Prosenc začeli vrstiti različni postopki, so se pojavili domnevni računi za njene storitve, zaradi česar pa obstaja sum, da so bili naknadno ponarejeni, kar je predmet ločene preiskave. Za številne od teh računov je bilo sicer v dokumentih celo pripisano, da so bili plačani z gotovino, kar je za odvetnico vsekakor zelo sporna praksa, saj gre lahko za davčno utajo.
Zlorabe je seveda olajšala očitna naivnost ostarele tožnice, ki je vsem vpletenim brezpogojno zaupala. Pa vendar je razlog za tak odnos tudi v življenjski zgodbi Doris Mayer, saj je odvetnici z vsemi zgodbami očitno uspelo ponovno zbuditi strah, ki ga je tožnica doživela ob krutih dejanjih povojne oblasti. Tožnica je namreč v tekstu vložene tožbe sama priznala, da je bila čustveno povsem podrejena svoji odvetnici “tudi zaradi strahu, da bi ponovno izgubila vse po tem, ko je že kot dekle vse izgubila po vojni”. Zaradi priporočil skupnega znanca Petra Krisperja, ki je bil sicer njen prijatelj iz otroštva, naj bi povsem zaupala odvetnici Tjaši Andree Prosenc, ki jo je “vedno opominjala, da bi brez nje izgubila vse in nikoli ne bi dobila nazaj tega, kar ji po pravici pripada, ker je ona poznala sodnike in je vedela, kako jih obračati”.
Postopek, ki poteka pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, pa je pomemben tudi simbolno. Saj bi poleg tega, da bi materialno nadoknadili ukradeno, hkrati lahko pomenil tudi veliko prelomnico v odnosu do vseh, ki so bili v preteklosti žrtev krivic in zlorab zaradi privilegiranega položaja, ki so ga v našem prostoru imeli nekateri posamezniki. Ker pa je v postopek vključen tudi Federico Pignatelli, ki ima zelo pomembno pozicijo v italijanskem in ameriškem poslovnem prostoru, zna razplet te zgodbe pomembno vplivati tudi na ugled, ki ga bo naša država uživala v očeh mednarodne javnosti. Pri tem ne gre zanemariti niti dejstva, da je bil prav on tisti, ki je ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu pred leti predstavil Melanijo. Tudi zaradi tega oči mednarodne javnosti s pozornostjo spremljajo na videz povsem marginalen postopek pred našimi sodišči.
Sara Kovač