“Od leta 1942 je v Švici dovoljena pomoč pri samomoru, če motivi niso sebični,” je zapisano na spletni strani Kampanje za dostojanstvo v umiranju. Kar bode v oči, je besedna zveza: “če razlogi niso sebični”, in sicer zato, ker gre za izredno subjektivno trditev, ki si jo vsak lahko razlaga po svoje. Kako je lahko “nesebično” končati svoje življenje in za seboj pustiti v žalosti ljudi okrog sebe? Je res nesebično končati življenje, ki je najvišja človekova vrednota? Tudi, če se nehamo spraševati o moralnem ali etičnem vidiku evtanazije oziroma asistence pri samomoru, je s pravnega vidika to “potencialno kaznivo dejanje in odločanje o tem, kdaj je pravno legitimno nekomu skrajšati življenje, procesni postopek in zelo kompleksna zadeva,” meni dolgoletni sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice Boštjan M. Zupančič.
Aktualna tema, ki buri duhove v slovenski javnosti je uzakonitev pomoči pri samomoru oziroma evtanazije. Precej ironično je, da to forsira oseba, ki naj bi zagovarjala upokojence in njihovo dostojno življenje, vendar vse kaže na to, da je Biserki Meden Marolt bolj v interesu skrajšanje življenja in prihranek na račun oskrbe pomoči potrebnim. Vse to podpira tudi vladni vrh, kar kaže na njihovo absolutno nerazumevanje poslanstva medicine in zdravnikov pa tudi zanikanje vrednote — življenja. Po drugi strani pa njihova podpora namernemu dokončanju življenja ni presenečenje, saj s tem prihranijo denar v državnem proračunu, hkrati pa opravičijo nesposobnost postavitve učinkovitega zdravstvenega sistema — če ni ljudi, tudi dober zdravstveni sistem ni potreben.
Že sama javna razprava oziroma misel na evtanazijo je dovolj, da se v ljudeh posadi “seme” in razvije debata o nečem, kar bi se pred tem zdelo nesprejemljivo in nedopustno. Pomoč pri samomoru oziroma evtanazija je nesprejemljiva tako z etičnega kot s pravnega vidika. “Če se evtanazija pravno reglementira, s tem dobi pečat legitimnosti, ki pod določenimi pogoji pomoč pri samomoru uveljavi kot nekaj sprejemljivega, kar je problematično,” meni Boštjan M. Zupančič in dodaja, da gre pravno gledano za potencialno kaznivo dejanje. Boštjan M. Zupančič je pri tem izpostavil tudi etični vidik zdravnikov, “če gledamo z etičnega vidika, je pomoč pri samomoru za zdravnike izrazito neskladna s Hipokratovo prisego in ko se zdravnikom to možnost umora, ker to je umor, predstavi, se bo to razširilo in iz izjeme bo to postalo pravilo. To se je že zgodilo na Nizozemskem in v Belgiji,” opozarja pravni strokovnjak in dodaja, da je šlo na Nizozemskem celo tako daleč, da starejši pristajajo na prostovoljen samomor, ker svojim potomcem ne želijo biti v breme in največ teh zahtev je prav v času počitnic, saj takrat ljudje odhajajo na dopust. “To je srhljivo,” je dejal.
Gre za eno od umetno ustvarjenih narativ v kulturni vojni
BMZ meni, da je evtanazija le ena od “narativ, ki je umetno ustvarjena, umetno lansirana v tej kulturni vojni, gre samo za progo, po kateri z družbenim inženiringom prihajajo nove ideje. Nobena od teh stvari ni podvržena nekemu racionalnemu diskurzu.” Po njegovem mnenju je pri asistiranem samomoru problem “priprtih vrat”, saj če so ta s pravnega vidika le malo priprta, se bo zgodilo enako kot pri splavu, ki je postal pravilo, opozarja. Slovensko zdravniško društvo zakona, ki omogoča evtanazijo in zdravnikovo pomoč pri samomoru, ne podpira. Navajajo, da so zdravniki zavezani ohranjanju človekovega zdravja in življenja, kar je tudi njihovo osnovno poslanstvo. Nedopustno je, da predlagani zakon zdravnikom nalaga izvedbo evtanazije, večinsko so proti in ne želijo prevzeti vloge izvajalca zakona in prav tako opozarjajo na možnost zlorab.
Mlakar: taki pogovori so nemoralni dokler vam ljudje, ki hočejo živeti, umirajo na pragih bolnišnic
Kljub temu da Švico večkrat uporabljamo kot nek sinonim za državo, kjer so zadeve najbolj urejene, je prav Švica tista, kjer je evtanazija implementirana. To potrjuje trditev Vida Mlakarja, tam živečega raziskovalca na Medicinski fakulteti. Ta je na Twitterju komentiral prav to, o čemer smo govorili – o subjektivnosti odločitve. “Človek se za tak korak odloči na podlagi informiranosti, da je stanje terminalno,” je zapisal Mlakar, pri čemer meni, da je prav to tisto “problematično”, saj bi moral biti zdravstveni sistem za tako procesno odločitev urejen do potankosti, “kar pa slovenski ni. Kako boste vedeli, da se ljudje ne odločajo za samomor, ker jih je sistem pustil na cedilu in ne zato, ker resnično ni več opcij,” se upravičeno sprašuje Mlakar in dodaja, da so “taki pogovori nemoralni dokler vam ljudje, ki hočejo živeti, umirajo na pragih bolnišnic. Dokler imate čakalne dobe, dolge leta in leta. Dokler ZZZS in državno zdravstvo mirno ignorira bolečine in trpljenje bolnikov, ki si želijo živeti”.
Vprašanje na mestu
V Sloveniji smo zadnje obdobje namreč priča razpadu zdravstvenega sistema. Če pojasnimo, človek, ki je depresiven in ga mučijo duševne motnje, je največkrat prav tisti, ki si želi skrajšati svoje življenje. Pomoč mu lahko nudijo psihologi ali psihoterapevti, za kar pa moraš v Sloveniji čakati vsaj leto dni, da prideš na vrsto. Torej, ne le da ljudje enostavno ne morejo priti do potrebne zdravniške oskrbe, ko to potrebujejo, v Sloveniji so ljudje ostali celo brez osebnih, splošnih zdravnikov, kar kaže ne le na nezadostno urejenost, ampak popoln zlom zdravstva. In po vsem tem je absolutno na mestu Mlakarjevo vprašanje “Kako veste, da vam potrebe po asistiranih samomorih ne generira pravzaprav tudi vaš razpadajoči državni zdravstveni sistem? Hudo samozavesten moraš biti, da v taki debati s tako lahkoto zavzameš pozicijo ZA. Jaz podpiram, ampak ko dobro razmisliš …,” zaključuje Mlakar.
Če dodamo še dejstvo, da vladni vrh podpira »umor«, kot je evtanazijo označil tudi pravni strokovnjak M. Zupančič, je očitno, da je vladi v interesu ne poskrbeti za kakovostno in čim daljše življenje svojih državljanov, ampak načrtno depopulacijo in s tem prikrivanje svoje lastne nesposobnosti ljudem zagotoviti pravo in učinkovito oskrbo. Tako zdravstveno kot oskrbo na vseh ostalih področjih.
Tanja Brkić