V času ministrovanja dr. Vaska Simonitija smo s strani skrajne levice slišali mnogo hudih obtožb – češ da načrtno uničuje slovenski film, zato ker so bili režiserji kritični do Janševe vlade. Seveda je šlo še za eno od serij demagoških zavajanj – sredstva za film se v času, ko se produkcije niso mogle izvajati, pač niso izplačevala, saj se izplačujejo po tranšah, oz. po zaključku projekta. Konec koncev je ministrstvo pod vodstvom dr. Simonitija za film namenilo 1 milijon več kot pred prejšnjimi levimi vladami. Za pritožbami je bilo seveda nekaj povsem drugega – kulturna vojna.
Avantgardni režiserji se pač niso bili pripravljeni sprijazniti z dejstvom, da so strokovnjaki na ministrstvu in SFC pod Janševo vlado sredstva za filme namenjali tudi filmom, ki se niso neposredno ukvarjali s feminizmom, kritiko kapitalizma, transspolnimi temami ali poveličevanju socializma. To pa našim naprednim silam nikakor ni bilo po godu. Če bi se snemal kak film z domoljubno vsebino, bi bil to že škandal, če ne že kar rehabilitacija fašizma.
Ko je slovenska avantgarda, ki politično odlično kohabitira predvsem s skrajno stranko Levica branila svojo priborjeno pravico, da snema kulturno-bojne filme, se je sklicevala predvsem na estetiko, ki je navadni smrtniki ne razumemo, na drugi strani pa na famozno “dodano vrednost”.
Pred kratkim je uporabnik na Twitterju objavil zanimivo statistiko filmov naše filmsko ustvarjalne smetane in “dodano vrednost”, ki jo je ustvarila. Sprehodimo se torej po filmih, sponzoriranih prek ministrstva za kulturo in Slovenskega filmskega centra, poglejmo pa še, koliko so v preteklosti davkoplačevalce takšni podvigi stali in koliko “dodane vrednosti” so dobili nazaj.
Avantgardni hiti Vinka Möderndorferja, ki jih navadni smrtniki ne razumemo, jih pa financiramo:
Vinko Möderndorfer – Zastoj
Zastoj je zgodba o tragediji, ki “usodno poveže dva zakonska para z različnih polov družbene lestvice. Film odkljuka ključni del slovenske filmografije: razredni boj. Razlike med bogatimi in revnimi, privilegiranimi in neprivilegiranimi. In kako bo nekoč socializem te razlike odpravil. N1 poroča, da so na premieri filma gledalci režiserju namenili stoječe ovacije. Film je bil tudi prejemnik filmske nagrade za režijo v Mostarju. Očitno pa se je tistim s stoječimi ovacijami pridružilo bore malo drugih. Prvi vikend je film privabil 340 gledalcev, nato pa skupno 605 gledalcev in tako ustvaril 1.570 evrov plus 150 evrov za DDV. Vinku smo davkoplačevalci za socialistični hobi projekt plačali 600.000 evrov.
Vinko Möderndorfer – Inferno
Še en dolgočasni razrednobojni poskus Vinka iz leta 2013. Mlada družina z dvema otrokoma se znajde v finančni stiski. Glavni junak, tovarniški delavec Mare, vsak teden daruje kri za polovico klobase. Mama se zažge, otroci gredo v rejo, oče pa nekoga ubije z granitno kocko. Film poleg samosežiga vsebuje tudi brutalno fizično nasilje, zoglenelo truplo, eksplicitni seks, prometno nesrečo, v kateri umre na silo opiti sindikalist, in poskus operativne ostranitve ledvice v zameno za denar, ki jo preprodajalec zavrne zaradi genske napake – za kulise so uporabljene ljudske “vstaje” iz let 2012/13 proti Janševi vladi. Koliko gledalcev je prišlo? 3.096, pri izplenu 10.205 evrov DDV od vstopnic pa je znašal 970 evrov. Za ta Vinkov hobi projekt smo davkoplačevalci Vinku nakazali 750.000 evrov. Ker je več kot polovica gledalcev film protestno zapustila, je Vinko zaključil, da je naredil dober film.
Vinko Möderndorfer – Predmestje
Marjana in njegovo druščino prijateljev zmoti vselitev mladega para druge nacionalnosti v njihovo predmestje. Skozi skrivno snemanje zaljubljenega para se razkrivajo tragične usode druščine, ki za svojo lastno nesrečo vedno krivi druge. Predmestje je film o porajajoči se ksenofobiji in nacionalizmu. To je zgodba o predmestju v človeških dušah. Film o tem, kako ksenofobni smo Slovenci, je v kino privabil 4895 gledalcev, ki so za vstopnice skupaj plačali 18.092 evrov, DDV od vstopnic pa je znašal 1.718 evrov. Vložek davkoplačevalcev je bil preračunano 830.784,00 evrov.
Vinko Möderndorfer – Pokrajina št. 2
Film Pokrajina št. 2 je zgodba pobojev nacističnih sodelavcev po drugi svetovni vojni, kjer Möderndorfer relativizira poboje nedolžnih ljudi po krvavi revoluciji in predlaga, da so ti bili izključno narodni izdajalci. Pokrajina št. 2 si je ogledalo 7.236 gledalcev, ki so za ogled skupaj plačali 24.207 evrov. Film smo davkoplačevalci financirali z 646.803,00 evri.
Kot vidite, je kar nekaj “državnih” filmov nastalo pod režijsko taktirko Vinka Möderndorferja, velikega promotorja dodane vrednosti slovenskega filma. Vinku smo skozi leta plačali več milijonov evrov, nazaj pa smo dobili dobrih 10 tisoč evrov. Torej dodane vrednosti ni na pretek. Tako da nam ostane le katarza, ki jo v vsebinah z razrednobojno tematiko znajo doživeti izključno razsvetljeni.
V naslednjem prispevku si bomo ogledali, kaj se nam obeta v prihodnjem letu oz. s kakšnimi filmi, polnimi estetike, globokega socialističnega nauka in dodane vrednosti nas bodo naslednje leto razveselili z Ministrstva za kulturo in Slovenskega filmskega centra.
Andrej Žitnik