Pred Evropsko unijo so številni izzivi. Politični voditelji, ki bodo po naslednjih volitvah prevzeli vajeti EU v svoje roke, se bodo morali soočiti z nezadovoljnimi kmeti, industrijo in vse višjimi cenami energije. Vse to v času zaostrenih varnostnih razmer. O izzivih, ki so pred nami, smo govorili s poslancem Slovenske demokratske stranke, predsednikom odbora za zadeve Evropske unije in kandidatom za evropskega poslanca Francem Breznikom.
Breznik trdi, da je razloge za nezadovoljstvo v industriji, kmetijstvu in energetiki iskati v zelenem prehodu oz. ludističnem pristopu do ekologije. Kot je napovedal že med svojim govorom na strankini obletnici, se zavzema za zeleni realizem. V pogovoru spregovorimo tudi o strateških težavah EU in o tem, zakaj so Socialni demokrati v Evropi tujek.
Kmeti protestirajo po vseh evropskih državah, tudi v Bruslju. Je njihov protest upravičen, kaj zahtevajo in kaj lahko izgubimo, če jih ne poslušamo?
Kmeti protestirajo zaradi zgrešene kmetijske politike. V Nemčiji so se protesti najprej začeli zaradi ukinjanja oz. zmanjševanja subvencij za dizel, nadaljevali pa tudi zaradi drugih perečih problemov, ki imajo svoj izvor v t. i. zelenem prehodu, ki je dosegel status dogme, o kateri debata več ni mogoča.
V tem trenutku je aktualna uredba o obnovi narave, katere bistvo je obnova 90 odstotkov naravnih habitatov do leta 2050. Ekoludisti, kot jim pravim, želijo sedaj na podlagi te uredbe podreti nekatere jeze in hidroelektrarne v Evropi, da bi pridobili nova mokrišča in dvignili biotsko raznovrstnost. Lahko bi dejal, da gre za radikalne zelene politike, ki z resničnostjo nimajo nobene zveze. Malokdo ve, da lansko leto nismo praznovali samo 30 let evropskega trga, ampak tudi 60 let skupne kmetijske politike. Vse od predzadnjega mandata naprej se ta iz mame spreminja v mačeho evropskega kmeta.
Problem se pojavlja tudi na ravni škropiv, ki jih evropski kmet ne sme več uporabljati, nova pa žal niso ekvivalent starim. Izplen poljedelcev je temu primerno manjši.
Zeleni prehod je povzročil tudi krizo v energetski politiki. Kot se je izkazalo v Nemčiji, so obnovljivi viri energije (fotovoltaika, veternice) nezanesljivi. Ob začetku vojne v Ukrajini se je njihov energetski model zlomil. Elektrika je postala izredno draga zaradi nekajkratnega povečanja cen plina, ta pa je bil ključni del njihovega energetskega modela. Plinske elektrarne so namreč zagotavljale elektriko v času, ko obnovljivi viri energije niso zadostovali. Na neki točki so bile cene tudi 1.000 evrov na megavat električne energije, kar je dvajsetkratnik povprečne cene elektrike v zadnjih desetih letih.
Obenem pa ob teh ukrepih, katerih tarča je slovenski in evropski kmet, uvažamo izredno veliko cenene in nekakovostne hrane iz držav, ki nimajo takšnih standardov. Skratka, gre za pridelke, ki v sebi vsebujejo celo vrsto aditivov, celo vrsto pesticidov, ki so v Evropi že desetletje nazaj prepovedani.
Skratka, Evropa se gre radikalno zeleno politiko, svet okrog nas pa se vrti popolnoma v drugi smeri.
Vaše predvolilno geslo je “Iz zelenega ludizma v zeleni realizem”. Če sva sedaj predstavila zeleni ludizem, kaj potem predstavlja zeleni realizem?
Zeleni realizem predstavljajo politike, ki so osnovane na tehnologijah in materialih, ki jih Evropa premore. Materialov, zaradi katerih EU geostrateško ni odvisna od Afrike, še posebej pa ne od Kitajske. Evropska unija je v zadnjih letih sprejela vrsto ciljev, kot je denimo razogličenje in podnebna nevtralnost do 2050. Šele po tem, ko so bili sprejeti številni strateški dokumenti in pravni akti na področju kmetijstva, gospodarstva, se mi začnemo spraševati, kje bomo dobili material za nove tehnologije, s katerimi bomo izpeljali zeleni prehod. Bil sem eden izmed prvih politikov, ki je začel ugotavljati in opozarjati na to veliko strateško napako Evropske komisije.
Naj naveden zgolj primer. Kitajska se je že pred dvajsetimi leti odpravila v Kongo, kjer je v tem trenutku 70 odstotkov svetovnih zalog kobalta, ki je nujno potreben za izdelavo akumulatorjev. Po drugi strani se je Evropa odpovedala celi vrsti tehnologij. Denimo motorjem z notranjim izgorevanjem. Ti motorji so “state of the art”, torej so ponos inženirskega znanja. Ob védenju, da je Slovenija močno vezana na nemško gospodarstvo, imamo celoten grozd slovenskih podjetij, ki delujejo v nemški avtomobilski industriji, bi rekel, da je v naslednjih letih pred nami gospodarska katastrofa, iz katere bomo izšli šele po več letih.
Skratka, govorite, da smo se skušali po eni strani oddaljiti od Rusije, po drugi strani pa se vede ali nevede približujemo njeni zaveznici Kitajski. Smo šli torej iz dežja po kap. Pri tem pa se kaže še nekaj drugega, te industrije so state of the art, niso pa na samem človeške inovativnosti. Največji preboji se v tem trenutku odvijajo na področju razvoja umetne inteligence, kvantnih računalnikov itd. Očitno EU tudi na tem področju ne počne dovolj?
Kot veste, sem bil skupaj s predsednikom SDS in nekaterimi drugimi strokovnjaki soavtor resolucije o digitalni preobrazbi Slovenije, ki pa v parlamentu zaradi levih strank ni bila sprejeta. Premike smo lahko začeli uvajati v času tretje Janševe vlade, ko je denimo Slovenija dobila ene najbolj sofisticiranih osebnih izkaznic. Poskušali smo pokazati, kako bi morala potekati digitalizacija.
Slovenija potrebuje preboj predvsem na področju šolstva. Denimo, še vedno nimamo dodiplomskega študija umetne inteligence. Preboj Slovenije je pogojen z znanjem, a se žal leva politika zateka k družboslovju. Če bomo želeli obdržati korak s tekmeci, bomo morali uvesti reformo šolskega sistema, ne samo v Sloveniji. Razmerje med naravoslovnimi izobraževanji in družboslovnimi bi moralo biti 70 proti 30.
Po drugi strani se pomembnosti naravoslovnih ved zavedajo na Kitajskem, kjer na dva tisoč univerzah 70 odstotkov študentov študira naravoslovje, torej fiziko, elektrotehniko, strojništvo, predvsem pa IT-tehnologije. Posledično se Kitajska ne ukvarja več zgolj samo s posnemanjem tehnologij, temveč vse bolj postaja tudi tehnološki “trendsetter”. Vse to bi se lahko v prihodnje rezultiralo v evropski krizi tehnološke nekonkurenčnosti, ta pa bi zadnja bilka, na kateri gradimo svojo dodano vrednost.
Kako ocenjujete zunanjo politiko Slovenije? Tanja Fajon je ob prevzemu zunanjega ministrstva napovedala povratek med jedrne države, a glede na njena zadnja prizadevanje se je bolj kot tem približala Arabski ligi. Sedaj se nakazuje, da bi lahko Socialne demokrate prevzel Milan Brgelz. Quo vadis Slovenija?
Zaskrbljen sem, če bi do tega resnično prišlo. Brglez je velik radikalec. Glede na svoje izjave niti v Evropski parlament ne sodi. Nenazadnje gre za nekoga, ki je v moje okolje, v Lenart še kot predsednik državnega zbora hotel pripeljati migrantski center, v takratni Črni les. Na srečo mi je z mojo ekipo uspelo, da je na lokaciji, kjer je želel imeti migrantski center, danes dom starostnikov.
Tanja Fajon pa se je v vrnila nazaj v objem “Gibanja neuvrščenih”, katerega duh se je prenesel na novo generacijo slovenskih politikov. Politika SD oz. politika sedanje Levice ni bila nikoli del jedrne Evrope. Spomnim naj le na število odhodov vidnih članov SD v Moskvo skupaj z Erjavcem. Razen ene političarke, ki je vrnila Putinova odlikovanja, se vsi drugi istovetijo z imperijem zla, ki ima svoje korenine v Rusiji in fundamentalističnem islamu. Naj omenim le dopis iranskega veleposlaništva, ki sem ga prejel kot predsednik odbora za zadeve Evropske unije, ob katerem sem se zgrozil. Zakaj? Nevladne organizacije, ki so skupaj s Palestinci pripravljale propalestinske proteste v Sloveniji, so uporabljale isti jezik.
Skratka, slovenska levica je daleč od jedrne Evrope, katere duhovna dediščina je zasidrana v judeokrščanskem izročilu. SD ne spada v to duhovno dediščino Evrope. S svojim vrednostim konceptom so v Evropi tujek.
Žiga Korsika