Na svetu je ogromno mitov in zgodb o junakih, ki so našli vrelec mladosti, pa vendar so to za nas le miti. Kar pa ne velja nujno tudi za ostalo naravo. Danski biolog Nicklas Brendborg je svoj čas posvetil staranju in v svoji knjigi Jellyfish Age Backwards z različnimi primeri prišel do osupljivih ugotovitev, med drugim tudi, na kakšen način podaljšati svoje življenje. Bistveno je, da najdete “zlato sredino”.
Od stoletnega grenlandskega morskega psa in nazaj starajoče se meduze do moškega, ki se je postil eno leto, in ženske, ki je uspešno uredila svoj DNK, ta knjiga sledi niti vsakega eksperimenta, zgodbe in mita v iskanju nesmrtnosti. Z osupljivimi odkritji in fiziološkimi darovi, ki so bližje magiji kot resničnosti, je knjiga Nicklasa Brendborga preoblikovala vse, za kar ste mislili, da veste o staranju – in ponudila skrivnosti narave za odklepanje lastne dolgoživosti.
V naravi obstaja izredno majhno bitje, meduza, ki po navedbah danskega biologa deluje “čudesno”. Ko je pod stresom zaradi lakote ali spremembe okolja, se lahko vrne v prvotno stanje in začne od začetka in to brez spomina, da je bila kadarkoli “stara”. Za nas bi to pomenilo enako, kot bi se po napornem in stresnem dnevu “odločili”, da postanemo otrok v vrtcu. To je ena od trditev v knjigi Bredberga, ki se ukvarja s staranjem in njenimi skrivnostmi. Branberg je prepričan, da bi se ljudje od njih lahko tudi kaj naučili.
Nekatere vrste podgane na primer, skoraj nikoli ne umrejo za rakom, ki je prav tako bolezen staranja po besedah Brandberga. Sodeč po analizah pa naj bi za rakom zbolelo le 6 od 1000 podgan, kar je zanemarljivo malo v primerjavi s človeško vrsto. Pa tudi če bi jutri odkrili zdravilo za raka, bi se življenjska doba ljudi podaljšala le za 3,3 leta, saj bi tako ali drugače umrli zaradi Alzheimerjeve bolezni ali srčne kapi.
Potrebno je najti “zlato sredino”
In kaj lahko potem ljudje storijo, če pa se praktično ne moremo izogniti določenim boleznim? Brandbergova teorija je, da niti z “zdravimi” stvarmi ne smemo pretiravati. Velikokrat slišimo, da moramo jesti antioksidante in res je, za naše telo so zdravi, vendar le v določenih količinah, saj v primeru, da jih je preveč, še dodatno pospešujejo staranje in izgubo moči. Ljudje si lahko privoščimo tudi kaj nezdravega, saj naj bi se takrat spodbujal tudi naš obrambni mehanizem. Enako velja za vadbo in na primer tek. Tek je seveda v osnovi dober za nas, vendar je pomembnejše tisto okrevanje po teku, ki se sproži, ko počivamo oziroma spimo. Takrat se odvija prava regeneracija našega telesa in tisti “čudež”. Takrat naše telo sprosti tisto pravo količino antioksidantov in ostalih zadev, ki regenerirajo naše mišice in seveda tudi srce, ki z vsakim takim procesom še dodatno ojača.
Kot velja za tek, tako velja tudi za ostali stres. Ni dobro, če ga je preveč, vendar tudi ne, če ga je premalo. Že naši predniki so bili veliko pod stresom, tudi ko niso jedli po dva dni ali več, pa so preživeli, hkrati pa so bili potem še bolj vzdržni in močni. Naša življenjska doba je kvečjemu ena tretjina dedna, pravijo: ostalo je odvisno od nas, od prehrane, vadbe in spanja. In ravno pravšnje količine stresa.
Tanja Brkić