[Intervju] “Robert Golob in celotna ekipa okoli njega imata podobne diktatorske vzgibe kot Milošević in Putin”

Datum:

“Današnja Slovenija je raj za oligarhe, ki so to postali s poslovanjem z državo oziroma državnim podjetništvom. Oligarhinja je predsednica republike, oligarh je predsednik vlade, oligarh je župan glavnega mesta, ni da ni … in zato, ker skupaj obvladujejo večino podsistemov, nad njimi ni več ostalo veliko demokratičnega nadzora. Res je, da so bili izvoljeni na volitvah. Toda na volitvah je bil denimo izvoljen tudi Slobodan Milošević,” glede aktualnega stanja v državi pravi računalniški informatik in publicist Tomaž Štih, ki zadnja leta živi v Združenem kraljestvu Velike Britanije. 

Stanje v Sloveniji se iz dneva v dan slabša, lani postavljena vlada pod vodstvom Roberta Goloba v devetih mesecih ni naredila še ničesar v dobro državljanov in države, polni so obljub in leporečja, stvari gredo navzdol. Ker je vse očitneje, da tonemo v socializem, smo Tomaža Štiha uvodoma vprašali, kako sam spremlja to. “Vzpostavljeni so idealni pogoji za nevihto. Hladne vojne ni več in mladi nimajo več kritičnega vpogleda v socialistične družbe, kot smo ga imeli pred petdesetimi leti. Hkrati pa izkušnje s socializmom iz prve roke odhajajo z generacijo, ki ga je preživela.” Od tod po besedah Štiha konflikt med našimi mladimi amaterskimi revolucionarji in starejšimi občani. “Preprosto povedano so upokojenci vse te neumnosti že preizkusili. Mladi amaterski revolucionarji pa so prepričani, da so pametnejši od vseh preteklih generacij in se pri igranju z vžigalicami tokrat ne bodo opekli.”

Zgodovina nam zato po besedah Štiha počasi začenja vračati kolektivni spomin. “Ljudje znova ob treh zjutraj stojijo v vrstah za zdravnika. Družine ne vedo, kako bodo plačale ogrevanje. Po ulicah pa spet korakajo pravičniki. V besedah Santayane: “Kdor se iz zgodovine nič ne nauči, jo bo pa ponavljal.” Dobra novica je, da bo ta nevihta kratka. Lažne obljube, da graditev blaginje ne zahteva dela in tveganj, ampak le politične dekrete, bo trčila ob realnost že na koncu tega mandata, ko se utopija ne bo uresničila in bodo mladi še vedno brez vsega in z nizkimi plačami, le štiri leta starejši. Tako smo se tega naučili tudi v 80. letih prejšnjega stoletja.”

Slovenija je bila pod prejšnjo vlado in sploh pod vsemi dosedanjimi desnosredinskimi vladami uspešna, nazadnje smo bili na več področjih med vodilnimi tako v EU kot v okviru OECD. Če naštejemo samo reševanje koronavirusne krize, nižjo inflacijo, gospodarsko rast, višjo od povprečja, ipd. Kazalniki pod zdajšnjo vlado pa kažejo nasprotno. Kaj gre narobe?

Vidite, kako malo je treba, da se stvari izboljšajo. Le kanček zdrave pameti. Če bi ga premogli pred dvajsetimi leti in izvedli reforme, ki jih je predlagal Mićo Mrkaič, bi bili danes bogatejši od Nemčije.

Kaj gre narobe? To, da tega kančka zdrave pameti kot skupnost še ne premoremo. Da bi postali druga Švica, bomo Slovenci najprej morali postati drugi Švicarji. Politične stranke se prilagajajo nam ali pa izginejo. Vsi politiki so enaki zato, ker drugih ne bi izvolili. Dovolimo premalo prostora za drugačna razmišljanja. In vendar se že samo s tem “malo desnega” dosegajo boljši rezultati.

Preprosto še preveč plemensko volimo. Zadnje troje volitve so bile skoraj izključno izrekanje proti eni politični stranki. Nekako nas je spin doktorjem uspelo prepričati, da nas bolj od tega, ali nekdo podpira jedrsko elektrarno ali pa ima raje obnovljive fantazije, zanima, kaj si misli o Dražgošah in o skupnosti LGBT.

Ta naša izrazita plemenskost povzroči, da ljudje, ki razmišljajo povsem enako, volijo čisto druge stranke. In da danes nasprotujejo tistemu, kar so še včeraj zagovarjali. Mar ni to v nasprotju z zdravo pametjo? Zaradi naše globoke razklanosti pa na demokracijo še vedno gledamo kot na orodje, s katerim bomo tistemu iz drugega plemena preprečili blaginjo, namesto da bi razmišljali, kako jo zvišati sebi.

Vzporedni mehanizem oz. globoka država ima v rokah sodstvo, parlament, vlado, predsednika vlade, ulico, predsednico države, vse največje medije, državna podjetja in sindikate. Je to normalno, poznate še kakšno takšno državo?

Ne, ni normalno. Če delitev oblasti ne dosega ciljev, zaradi katerih obstaja, potem delitve oblasti ni. Se vam zdi, da v Sloveniji sodišča Zoranu Jankoviću sodijo enako, kot bi vsakemu drugemu državljanu ali državljanki? Kako pa kaj naša delitev na zakonodajno in izvršno vejo? Ali Urška Klakočar Zupančič v vlogi predsednice parlamenta kaj gleda pod prste predsedniku vlade Robertu Golobu, razen ko ta piše SMS svoji ljubici? Ali Nika Kovač v vlogi civilne družbe kritizira ministra za socialo Luko Mesca?

Današnja Slovenija je raj za oligarhe, ki so to postali s poslovanjem z državo oziroma državnim podjetništvom. Oligarhinja je predsednica republike, oligarh je predsednik vlade, oligarh je župan glavnega mesta, ni da ni … in zato, ker skupaj obvladujejo večino podsistemov, nad njimi ni več ostalo veliko demokratičnega nadzora. Res je, da so bili izvoljeni na volitvah. Toda na volitvah je bil denimo izvoljen tudi Slobodan Milošević. Koncentracija oblasti, ki se nam je zgodila, je bolj kot za demokracije značilna za diktature in s sabo prinaša tudi probleme, ki so bolj značilni za diktature kot za demokracije. Npr. visoko stopnjo korupcije, samopašnost oblasti ipd.

Foto: Demokracija

Do absolutne oblasti jim manjka samo še RTV Slovenija. Prav na tem področju se zdaj dogaja na polno. Ustavno sodišče RS je začasno zadržalo izvajanje sprememb zakona o RTV, v Slovenijo in na ustavno sodišče je sredi reševanja očitno neustavnega zakona prisopihala podpredsednica Evropske komisije Vera Jourova. Lahko to ocenimo kot nezaslišan politični pritisk na slovensko sodstvo?

Vera Jourova v Slovenijo ni prišla preverit dejstev, ampak pomagat evropski politični stranki, ki ji pripada. Obe, tako Vera Jourova kot Sophie in ‘t Veld sta članici iste evropske stranke Prenoviteljev (Renew) kot Robert Golob ter pred njim Marjan Šarec in Alenka Bratušek. Motiv bruseljskih političnih vmešavanj v Slovenijo ni nobena medijska svoboda ali človekove pravice, ampak menjava oblasti in podpora svojim. Tako je v praksi videti in deluje “politična unija” in zato nekateri opozarjamo pred tem.

Verjamem, da bodo ti pritiski delovali. Padanje podpore Golobovi vladi jasno kaže, da se režim brez popolnega nadzora medijev, vključno z nadzorom nad RTV, dolgoročno ne more obdržati na oblasti. In zato sem prepričan, da mu bo ustavno sodišče v kritičnem trenutku ugodilo.

Slovenski mediji so večinoma podložni in poslušni do vladajoče elite in njihovih botrov. V nekoč največjem Delu pa so nedavno kar na prvi strani časnika zapisali, da bo premier Golob morda še bolj kot pred volitvami v prihodnjem obdobju potreboval podporo medijev. Se vam zdi to normalno? Ste kaj podobnega zasledili kje v tujini?

Mnogo levičarskih novinarjev še vedno verjame, da zaradi svojega marksističnega prepričanja svet razumejo bolje od drugih in so zato njihove razlage objektivna realnost, drugačni pogledi pa politizacija.

V Sloveniji se ta pojav komično opazi pri RTV, kjer o ideološkosti najglasneje tarnajo največji tamkajšnji komunisti. Ker po njihovo pač niso komunisti, ampak nosilci univerzalne resnice, ki so ji nekoč rekli zgodovinski imperativ marksizma.

Levi politični pol še trideset let po imploziji socializma sanja utopične sanje in se upira sprejetju preproste resnice, da niso avantgarda delovnega ljudstva in (še huje!) da je bil njihov socializem v resnici le kapitalizem za nezaposljive, v katerem se je namesto s podjetništvom do premoženja prišlo s pomočjo politike.

Napad na Ukrajino. Ob koncu februarja je minilo leto dni od napada Vladimirja Putina na Ukrajino, kjer vojni ni videti konca. Kako ocenjujete ta čas, kaj je šlo narobe, da svet Putina ni ustavil?

Vzroki so isti, kot ko ste me spraševali o zmagoslavni vrnitvi socializma v Slovenijo. Nova generacija je sanjala sanje o novem svetu. Ta pa se v resnici zadnjih sto let ni čisto nič spremenil. Spali smo na lovorikah zmage v hladni vojni, misleč, da je bila ta zgodovinska nagrada za to, ker smo bili na pravi strani, in ne rezultat desetletij trdega in neizprosnega boja s Sovjeti.

V Sloveniji je čedalje več putinistov, številni opozarjajo na veliko število ruskih vohunov in zlizanost nove vladne ekipe s Putinom. Kakšni so vzgibi za to, je to denar, koga pri nas financira Putin?

Da ima Rusija pri nas vohune, vemo, ker smo po opozorilu tujih obveščevalnih služb dva prijeli. Če bi radi vedeli, koga financirajo, pa je dovolj spremljati, kdo ponavlja rusko propagando, npr., da je vojna izgubljena, da Ukrajini vladajo nacisti in da Putin želi le mir, ki ga preprečujejo dobave zahodnega obrambnega orožja.

Če pogledamo, kdo vse se je podpisal pod sramotno in izdajalsko pismo, ki Ukrajino poziva k vdaji, tam najdemo nekdanje predsednike republike, rektorje univerz idr. Če dodamo še dejstvo, da ministrico za zunanje zadeve bolj zanima nadaljevanje kariere pri Združenih narodih kot usoda Ukrajine in da temu prilagaja zunanjo politiko države, postane kristalno jasno, da ima Putin v Sloveniji nadpovprečen vpliv na vrh leve slovenske politike.

Pozitivno je, da se je del levice na pismo odzval s pristnim šokom, čeprav je prišlo z njihove strani. Zato je državotvorno, da tudi mi peščico teoretikov zarot z desne, ki so podlegli ruski propagandi, obravnavamo enako.

Interes Slovenije kot naše skupne države ne more biti svet, v katerem bodo velike države napadle in okupirale dele manjših in šibkejših.

Kako pa ocenjujete številne nevladne organizacije na čelu z Niko Kovač in njihovo spodkopavanje demokracije v državi?

V Sloveniji na levem polu že desetletja obstaja želja po oblikovanju ubogljive opozicije. Srečavali smo jo pod mnogimi imeni: generacija 68, pluralizem znotraj partije, žlahtna desnica, graditelji mostov, koordinatorji manjšinske vlade itn. Ključna lastnost takšne opozicije je, da različnost išče le znotraj okvirov levega svetovnega nazora. Npr. v prepričanju, ali je spolov 61 ali 62.

Kot je nekoč rekel pokojni srbski poet Balašević: “Princip je isti, sve su ostalo nijanse.” Nika Kovač je del te politične igre. Pod žarometi se je znašla, ker so javnomnenjski raziskovalci leve politične elite opozorili, da so ljudje naveličani njihovih obrazov, in jim priporočili, da v prve vrste raje potisnejo svoje mlade hčere.

V osnovi gre za poskus zacementiranja političnih razmerij in preprečevanja razvoja kakršnihkoli alternativ, razen nadzorovanih. Za spodkopavanje demokracije. Novokomponirani nevladniki imajo iste cilje in mislijo isto kot vlada in se od nje razlikujejo le po tem, da so bolj radikalni, da jih vlada lahko uporabi za naglas povedati tisto, česar sama ne sme. Ko se “prerekajo”, je to nekako tako, kot če bi se v državi prepirala Lenin in Trocki.

V resnici to niso nevladniki, ampak provladniki. So ulična izpostava vlade. Nevladniki pa bodo postali tisti hip, ko se bo ta zamenjala.

Znana je vaša izjava, da ima Robert Golob podobne diktatorske vzgibe kot Milošević in Putin. To ste zapisali lani jeseni. Še vedno mislite tako in v čem je podobnost največja?

Ne le Robert Golob, ampak celotna ekipa okoli njega. Gre za nezdravo obsedenost svobodnjakov in Levice z družbeno kontrolo, ki je posledica strahu pred izgubo oblasti. Zaskrbljivo pa je, da režim postaja vse agresivnejši.

Najprej je šlo le za samodrštvo pri javnih zadevah, na primer, katera vprašanja se smejo postavljati v parlamentu, katere prireditve sme televizija prenašati v živo, kdo sme voditi Dnevnik, kateri rokovski koncerti se smejo prirejati, koga lahko volimo za predsednika republike itn.

Potem so dobili občutek, da morajo nadzirati tudi vsakega prebivalca in mu nenehno prišepetovati, kaj naj misli, kako naj se izraža, kako naj se prehranjuje, kako naj se pozimi ogreva, v kateri trgovini so najcenejša jajca in mleko in kako naj troši svoj denar.

Zdaj pa smo soočeni že z brutalno ugrabitvijo Siola, s poskusom ugrabitve RTV po izrednem postopku in s spreminjanjem zakonov, ki so bili dobri šestnajst let. Hkrati ob tem pa s parlamentarnimi raziskavami napadajo edino preostalo opozicijsko televizijo z 2-odstotnim tržnim deležem in na pogojno zaporno kazen za besede obsojajo urednike.

To niso več zdrsi, to je pot v samodrštvo miloševićevskega tipa. Če jim uspe ugrabiti RTV, v državi ne bo več niti enega večjega medija, ki bi bil kritičen do vlade. Pri tem pa, kot pravi samodržci, nobenega od pravil, ki jih predpisujejo drugim, sami nikoli ne upoštevajo.

Foto: Demokracija

Robert Golob je v predkazenski preiskavi in očitno v veliki godlji, povezani z Gen-I. Velika afera o tem odmeva širše na Balkanu, slovenski »veliki« mediji poskušajo to minimizirati. Je normalno, da je Golob še vedno premier oz. je bilo sploh normalno, da je bil za to mesto izbran oz. postavljen?

Če še niste opazili, imamo v Sloveniji dve normalnosti: eno za Janeza Janšo in drugo za maziljence. Prvi odstopi in gre v zapor po nedolžnem, drugi pa gre za kazen na Dunaj s falconom.

Je kaj takšnega v razvitih zahodnih demokracijah sploh mogoče? So v tujini kakšni odzivi na Goloba in Gen-I?

Za svet je Slovenija državica pod Alpami, iz katere prihajata Melanija Trump in Luka Dončić. Poleg tega jih zanima še naša narava in naša prisrčna majhnost. Vse tisto torej, kar nam je bilo že od Boga dano in česar s svojimi briljantnimi politikami nismo spreminjali.

Golob se prodaja tudi kot veliki elektroenergetski genij, prepoznan naj bi bil po vsem svetu. Ga res tako predstavljajo?

Roberta Goloba razen na prste ene roke socialističnih novinarjev ne omenja noben tuj medij v nobenem kontekstu. Hvala bogu, samo še to nam manjka, da se začnejo pametni ljudje po vsej EU norčevati iz nas.

Je pa v Bruslju danes toliko »poznavalcev« energetike, ki prstov v vtičnico ne vtikajo le zaradi družbene nesprejemljivosti tega početja; da je energetski genij tam vsak, ki razume osnove fizike.

Vaše redne kolumne smo dolgo prebirali na portalu Siol.net, konec oktobra lani pa je zdaj že nekdanji urednik Peter Jančič dejal, da na tem portalu ne želite več objavljati, in tudi razkril, da ste se vsakokrat odrekli honorarju …

Gostujoče kolumne pišem že dvajset let. Pisal sem jih za Finance, za Reporter, za MMC RTV, za Požareport, za SIOL itn. Za nobeno doslej nisem vzel honorarja. Nanje sem gledal kot na svoj prispevek k več pluralnosti in izboljšanju države. Iz istega razloga sem nehal pisati za SIOL. Verjamem, da bi s pisanjem kolumn po Golobovi brutalni zasedbi tega medija pomagal širiti tiste vsebine s prve strani, ki manj izražajo tisto, kar je res, in bolj tisto, kar bi vlada želela, da bi bilo res. S tem bi delal škodo Sloveniji, tega pa nočem.

Vida Kocjan, Demokracija

Sorodno

Zadnji prispevki

Jankovića na ustni obravnavi ni bilo – ta se skriva za vojsko dragih odvetnikov!

"Najbolj odgovornega za zastrupljanje vode v Ljubljani ni bilo...

Golob priznal povezave med slovensko policijo in balkansko mafijo

Robert Golob se že lep čas spogleduje s tisto...

“Nujna pot” ministrice Vrečko na glamurozno zabavo v London

Pod plazom kritik se je tokrat znašla koordinatorka koalicijske...

Črni obeti za Slovenijo: OECD za več kot polovico znižala gospodarsko rast

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je Sloveniji...