Dogajata se nam ne samo nevarna histerija in prava farsa, znašli smo se sredi največje institucionalne in politične krize po osamosvojitvi Slovenije.
Priznani strokovnjak za mednarodno pravo dr. Miha Pogačnik, ki je pogajanja glede rešitve mejnega problema s Hrvaško vodil tako v času leve vlade Janeza Drnovška kot tudi desne vlade Janeza Janše, Šarčeve histerije ne razume, poziva slovenskih oblastnikov Hrvaški, naj spoštuje pravo, pa prav tako ne, saj je Slovenija tista, ki je prva to pravo kršila.
Ob vprašanju, zakaj slovenska oblast tako vztraja pri implementaciji arbitražne sodbe, ki po mnenju številnih za Slovenijo ni dobra, je Pogačnik izpostavil, da je to edino, kar je dosegla, kar se tiče arbitraže. “Leta 2008 sem povedal, da je arbitražni sporazum oziroma izhodišče slabo. Seveda slabo zastavljen temelj za seboj potegne številne napake, ki se potem kopičijo in kopičijo. Če osnova ni dobro zastavljena, potem je težko iti v zmagovito zgodbo.” V Sloveniji se pogreva pet let staro zgodbo, zaradi nič kaj novega dejstva, da obveščevalne službe pač prisluškujejo. “Prisluškovanje je vedno bilo in vedno bo,” poudarja Pogačnik in dodaja, da je pomembno, da te pri tem ne zasačijo.
Slovenski arbiter izbran po drugačnih merilih, kot so merila stroke
Kar zadeva konkretno afero, se je najpomembneje zazreti v vprašanje, zakaj se je to prišepetavanje ujelo v prisluh oziroma zakaj je bilo to šepetanje sploh potrebno. Naš sogovornik pravi, da se mora slovenska politika zazreti v fazo, ko je izbirala arbitra in je na veliko presenečenje slovenskih pravnih krogov svojo izbiro predstavil tedanji predsednik republike Danilo Türk. “Moja osebna ocena je, da je bil slovenski arbiter izbran po drugačnih merilih, kot so merila stroke. Kajti, če bi veljala merila stroke, potem bi bil verjetno izbran nekdo, ki je usposobljen za mednarodno javno pravo, denimo dr. Ernest Petrič, predsednik komisije za mednarodno pravo Združenih narodov, vrhovnega telesa, elite 34-ih ljudi na svetu, ali nekdo drug takšnega kova.” Izbran je bil strokovnjak, ki sicer je strokovnjak za mednarodno trgovinsko pravo, a se ne ukvarja s suverenostjo držav in z državnimi mejami. Zato je bil vržen dobesedno med morske pse, opozarja Pogačnik. “Rekel bi morda, da je bil velik del potreb po tem, da se je arbitra nagovarjalo oziroma šepetalo o tem, v tem, da je bil ta arbiter v krogu elitnih strokovnjakov za mednarodno javno pravo neenako strokovno podkapacitiran, ker je strokovnjak za drugo strokovno področje.”
To je zdaj aktualno zaradi evropskih volitev
Jadranka Kosor je pogovoru za Nova24TV povedala, da je podpisala arbitražni sporazum z Borutom Pahorjem. “V tem primeru je pomembno le eno, to pa je, da smo posnetke slišali že davnega leta 2015, zaradi česar je hrvaški parlament odločil, da Hrvaška izstopi iz arbitraže. In da vse prihodnje odločitve arbitražnega sodišča razglasimo za neveljavne, česar se hrvaška službena politika drži. Zame je torej pomembno samo tisto, kar smo slišali, slišali pa smo, da so nekateri predstojniki slovenske strani skušali vplivati na sodnike in na cel proces.” Jernej Sekolec in Simona Drenik sta tista, ki nosita odgovornost, ne pa hrvaška obveščevalna služba, ki jo je samo ujela z roko v marmeladi, pravi Kosorjeva. “Meni se nekako zdi, da je to zdaj aktualno zaradi evropskih volitev, na katerih sodelujeta tudi Hrvaška in Slovenija. In da takrat vedno politiki z obeh političnih polov znajo te probleme s sosedi privleči na dan ravno v tem času, da bi si seveda izboljšali svojo politično moč. Kar se tiče slovenske afere, kdo je koga snemal in na kašen način, to je recimo tema, o kateri bi se morali pogovarjati, če imata za to sploh interes, vaš predsednik Borut Pahor in naša predsednica Kolinda Grabar-Kitarović.“
Zlobni jeziki pravijo, da je bil Sekolec nekoč povezan z Udbo. Bi lahko v resnici delal za Hrvaško? Če je to res, je potemtakem Hrvaška sploh šla iskreno v arbitražo? Kosorjeva ob tem sicer poudarja, da so v arbitražo vstopili povsem iskreno in da je popolnoma iskreno podpisala ta sporazum. “Podpisala bi ga tudi danes. Nedvomno bi podpisala sporazum, ki je bil kompromisna rešitev, saj Slovenija ni želela spora reševati na mednarodnem sodišču. Hrvaška takrat ni bila članica Evropske unije, Slovenija je bila. Slovenija je blokirala Hrvaško, naša rešitev je bila, da se dogovorimo okrog meje. Ker se sami nismo mogli dogovoriti, smo se odločili, da to naredi arbitražno sodišče. Več kot prepričana sem, da je takrat tudi slovenska stran k sporazumu pristopila iskreno. Torej Borut Pahor in njegova vlada.”
Jadranka Kosor pravi, da so tudi njo na Hrvaškem zaradi arbitraže napadali. Priznati, da je odločitev boljša za naše južne sosede, pa nekdanja premierka noče. “To, za koga je arbitražna odločitev sodišča boljša ali slabša, je, kar se tiče hrvaške strani, brezpredmetno ugibati. Čeprav sem slišala različne zgodbe o tem, kdo je koga tukaj premagal. To je, ponavljam, s strani moje države popolnoma irelevantno, saj arbitraža za nas ne obstaja. Mislim pa, da bi morali obe strani resno nadaljevati z dvostranskimi pogovori,” je prepričana Kosorjeva. Vsebinsko gledano je po prepričanju Pogačnika najboljša opcija, da se ponovno sede za mizo. Prvič zaradi tega, da bosta državi končno dosegli sporazum, ki bo za obe ugoden oziroma sprejemljiv za obe strani brez slabih čustev. Drugič, ker ne vidi razloga, zakaj bi se vztrajalo na tem izidu arbitraže, ki je za Slovenijo po njegovem prepričanju absolutno neugoden, samo zaradi potrebe, da se potrdi ta sporazum kot tak.
Glavno sporočilo naših sogovornikov je, da nikar ne smemo dopustiti, da nam nevarne politične spletke zameglijo razum. Hrvati in Slovenci smo tradicionalni prijatelji in zavezniki, politika in mediji so tisti, ki nas ves čas postavljajo na dva bregova, da se ne bi ukvarjali z resničnimi problemi. Očitno nas znova in znova zavedejo.
H. M.