Slovenski mainstream mediji vsakodnevno dokazujejo, da brez selektivnega poročanja ne gre. Še posebej to velja pri javni RTV, čeprav jo financiramo vsi slovenski davkoplačevalci in bi kot taka morala delovati v dobrobit vseh državljank in državljanov. Nacionalka je nedavno le na kratko poročala o filmu o argentinsko-slovenskem misijonarju Pedru Opeki, medtem ko se je novica o tem prebila v sloviti Osservatore Romano in Vatikan News.
Glede na to, da je izvod filma dobil tudi papež, se človek vpraša, kako je mogoče, da pri nas slovenski mediji temu posvečajo tako malo pozornosti. Nacionalka, ki jo plačujemo vsi, je o tem poročala le na kratko, in sicer pri poročilih ob 13. uri, potem pa ne več.
Namesto da bi Opekov zgled pomoči revnim preglasil hipokrizijo globalnega trgovanja z migracijami, pa mediji še naprej poročajo s izrazito svojem stilu. RTV SLO je očitno še naprej prepredena s svojevrstno cenzuro in poročanjem o tem, kar jim pač odgovarja. Seveda to ni nič presenetljivega, saj je slovenski misijonar Opeka z lanskoletno izdajo knjige v francoščini s smiselnim prevodom Zavrnimo zakone, ki jemljejo množicam in dajejo elitam potrkal na vest slovenske leve elite.
Opeka tako leta 2015 kljub svojih humanitarnim naporom ni bil deležen podpore s strani Cerarjeve vlade pri Nobelovi nagradi za mir. Ni zanemarljiv podatek, da je Pedro Opeka sin Lojzeta Opeke, ki se je čudežno rešil med partizanskim pokolom ujetnikov pri Hrastniku, kar pa pri zagovornikih revolucije vsakič znova povzroča nelagodje. Vladajočim gre očitno v nos, kako je Opeka uspešen pri vodenju smetišča Akamasoa, kjer je ta začel praktično iz nič. Vsako leto s ceste sprejme med 28 tisoč do 30 tisoč ljudi, jih nahrani, jim prisluhne in pomaga. Ni pa se ustavil le pri tem, ampak je sodeloval celo pri gradnji šol, športnih igrišč, ambulant za bolne, porodnišnic, stanovanj, vodovodov in cest.
Levim vladam bi bil lahko vzor
Če gre Opeka v nos Cerarjevi in Šarčevi vladi, pa to ni veljalo za vlado Janeza Janše, ki je leta 2012 Opeko podprla kot nominiranca za Nobelovo nagrado za mir. RTV-ju pa se očitno ne zdi na široko vredno poročati o filmu glede človeka, ki je v 25 letih več kot 15 tisoč nekdanjih smetiščarjev na Madagaskarju rešil revščine in bede. Glede na to, da je RTV javna hiša, ki je financirana s strani slovenskih davkoplačevalcev, bi se spodobilo, da bi ta več pozornosti namenila Opeki, ki je lahko nesposobnim levim vladam pravi vzor. To, da se je poročanje o filmu slovenskega misijonarja prebilo v sloviti Osservatore Romano in Vatikan News kaže, da gre za osebo, ki je vredna bolj obširnega poročanja.
Dejstvo je, da imajo mediji veliko družbeno moč, zaradi česar jih imenujemo tudi četrta veja oblasti, in prav je, da ti poročajo o dogodkih in ljudeh, ki pomembno sooblikujejo družbo kot celoto. Medtem ko je izvod filma dobil tudi papež, se človek vpraša, kako bo novica o upodobitvi slovenskega misijonarja prišla v slovensko javnost zaradi neuravnoteženega poročanja javne RTV SLO, ki se dobro zaveda, da je najbolj gledana informativna oddaja na sporedu ob 19. uri. Glede na to, da so bila leta 2000 sprejeta poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV SLO, se človek vpraša, kdaj bodo ta tudi kmalu uveljavljena v praksi, da bomo lahko dejali, da so etičnost, strokovnost, poštenost in objektivnost vodila javne televizije.
H. M.