O ameriškem vojaškem posredovanju v Iranu in o odzivu slovenske levice na posredovanje smo govorili z nekdanjim slovenskim veleposlanikom v Washingtonu Tonetom Kajzerjem. Pojasnjuje, da je dogajanje na Bližnjem vzhodu del širše geopolitične nevihte, eden izmed ciljev vojaškega posredovanja ZDA pa je bil poleg uničenja jedrskega programa tudi poslati jasno sporočilo drugim velikim akterjem – ZDA bodo zavarovale svoje globalne interese.
“Treba je pogledati celotno sliko. Situacijo na Bližnjem vzhodu vidim kot del globalne geopolitične nevihte. Kot veste, imajo nevihte očesa, v katerih je intenziteta neviht največja. Nevihtno oko se je sedaj odprlo na Bližnjem vzhodu,” v uvodu pove naš sogovornik.
Pa vendar, kaj je naposled pripeljalo do odločitve v Beli hiši, da v Iranu posreduje tudi z vojaškimi sredstvi? Pot do posredovanja je bila dolga. Da je iranski jedrski program nesprejemljiv za ZDA, je opozarjalo več zaporednih ameriških administracij in zdi se, da je bila odločitev za posredovanje sprejeta, ko so bile dokončno izčrpane diplomatske možnosti in hkrati ob oportunem trenutku, ko je Izrael do te mere degradiral iranske vojaške kapacitete, da so lahko ZDA posredovale brez večje neposredne nevarnosti za njihove oborožene sile.
“Iz izjav in komunikacije, ki je bila posredovana iz Bele hiše in ZDA, se da sklepati, da je bilo odprtih več opcij. Sklepam, da je bila odločitev za posredovanje sprejeta na podlagi obveščevalnih podatkov. Namreč ena od lokacij, ki je bila po podatkih v javnosti (v kolikor jim lahko verjamemo) eliminirana, je bila tako utrjena, da je Izrael s svojimi kapacitetami ni bil sposoben uničiti,” meni Kajzer in dodaja, da je imelo posredovanje tudi širšo geopolitično komponento, in sicer iranske hegemonistične težnje na Bližnjem vzhodu in povezavo le-tega z (kot pravi) nenačelnim zavezništvom, ki ga danes poimenujemo “Dragon/Bear” oz. prijateljskim paktom med Rusijo in Kitajsko.
Iran je namreč že od samega začetka, torej od trenutka, ko je nastopil skrajni režim iranskih ajatol, izražal in aktivno delal na tem, da postane regionalni in širši hegemon, tako da je financiral svoje regionalne podaljške, kot so denimo Hamas, Hezbolah in drugi. Računica se mu sicer ni izšla, saj so danes ti onemogočeni ali eliminirani do te mere, da ne predstavljajo več resne grožnje, dodaja.
Kakšen je eskalacijski potencial posredovanja v Iranu?
Ameriško posredovanje je spodbudilo tudi širšo javno debato o možnosti, da bi lahko le-to povzročilo širjenje konflikta v regiji. Za razliko od slovenskih analitikov so analitiki na tujem ocenjevali, da je eskalacijski potencial posredovanja majhen. Pa vendar je svetovni sistem kompleksen in nekateri analitiki so opozarjali na zakon nepredvidenih posledic. Ena izmed takšnih posledic je bila sicer predvidljiva, tj. možnost iranske blokade Hormuške ožine.
Kajzer meni, da sta se eskalacijski potencial in širjenje konflikta v nenadzorovano vojno z ameriškim posredovanjem zmanjšala oz. tega potenciala sedaj več ni. Oslabilo pa se je tudi prej omenjeno nenačelno zavezništvo “DragonBear”, katerega cilj je “vreči s tečaj” svetovni red “Pax Americana”, ki se je pod vodstvom ZDA osnoval po drugi svetovni vojni.
Napovedana blokada Hormuške ožine po njegovem mnenju ne more uspeti, saj Iran za to nima primernih zmogljivosti, ta blokada niti ne bi ustrezala iranskim zaveznikom. “Iran sicer ni njihov največji dobavitelj naftnih derivatov, je pa pomemben podatek, da Kitajska uvozi približno 80 odstotkov vseh naftnih derivatov, ki jih potrebuje, skozi Hormuško ožino. Ta eskalacija torej ne bi koristila nobeni od velikih sil in tudi ameriška stran je dala jasno vedeti iranskemu režimu, da če bo prišlo do kakšnih poskusov maščevanja oz. povračilnih udarcev ameriškim interesom v regiji, bo sledilo še resnejše posredovanje,” doda Kajzer. Po njegovi oceni je trenutni interes zavezništva “DragonBear” predvsem preprečiti padec iranskega režima.
Nevarnost iranskega kulturno-civilizacijskega modela
Kajzer v pogovoru spomni tudi na zmotno razmišljanje iz časa po koncu hladne vojne, ki ga je verjetno še najbolje ubesedil ameriški intelektualec Francis Fukuyama, ki je prerokoval “konec zgodovine”, ero, ko naj bi na svetu zavladal liberalni svetovni red in ne bo več rivalstva v smislu kulturno-civilizacijskih modelov. Da se je Fukuyama motil, kaže prav primer Irana, ki je z erozijo ameriškega vpliva na globalni ravni, kar smo spremljali med prejšnjim predsedniškim mandatom, začutil, da lahko z večjo intenzivnostjo ob pomoči “DragonBear” širil svoj kulturno-civilizacijski model.
Nenavaden odziv slovenske levice
Če je iranski kulturno-civilizacijski model nezdružljiv z evropskim, se zastavlja vprašanje, zakaj ima tamkajšnji režim toliko zaveznikov na Zahodu, med drugim tudi pri slovenski levici. Kajzer javne manifestacije v podporo Iranu pojasnjuje s “Stockholmskim sindromom”.
In odziv slovenske levice? Na zunanjem ministrstvu so pripravili izjavo, ki je hkrati obsodila vojaško posredovanje ZDA in izrazila zaskrbljenost nad velikostjo in nejasnostjo iranskega jedrskega programa. Kako si interpretirati takšne izjave? Kajzer odgovarja: “Če nimaš jasnega vrednostnega središča in cilja, identitete, potem opletaš. Potem skušaš biti vsem všečen. Ali pa skušajo ustvariti vtis kot v nekdanji nedemokratični državi, da smo neuvrščeni. Skratka, vedno smo za mir, kar pa je seveda absurd, saj doma hodimo po nepokopanih žrtvah izvensodnih pobojev. To je povsem kontradiktorno,” odgovori.
Podobno komentira stališče stranke Levica, kjer so posredovanje v Iranu enoznačno obsodili in se pri tem sklicevali na mednarodno pravo. Ob primeru ruske invazije na Ukrajino pa so pozivali k miru in enostranski razorožitvi Ukrajine. “To je ta neverodostojnost. Tega sam ne morem pojasniti. To bodo morali pojasniti sami,” zaključi in doda, da bi morali takšna stališča razkrinkati delujoči mediji.
Ž. K.