V knjigi z naslovom “Narod Sodi” avtorice Mateje Čoh Kladnik najdemo primere prisilne razlastitve bogatih po koncu 2. svetovne vojne. Svoje podlo ravnanje je komunistična partija opravičevala s “kolaboracijo”. Tako so se revolucionarji dokopali do bajnega “državnega” premoženja. Zgodba je pomembna za razumevanje izvora nepremičnin Socialnih demokratov in njihovih histeričnih poskusov, da bi prek sebi uslužnega sodstva krivdo prevalili na druge, zlasti na tiste, ki s prstom kažejo na njihovo sporno premoženje. Tako se ponavlja zgodba izpred desetletij – torej, o zlorabi sodstva. Obenem se odvrača pozornost od dejstva, da je z nacionalizacijo močno utrpela judovska skupnost. Tokrat predstavljamo, kako so se komunisti polastili denarnih zavodov.
“Drugi večji proces zaradi gospodarskega sodelovanja z okupatorji je bil 21. avgusta 1945, prav tako pred senatom sodišča narodne časti v Ljubljani. Na njem so obsojeni predstavniki dveh velikih denarnih zavodov, in sicer Ljudske posojilnice ter Prometne banke.” Na zatožni klopi so se znašle naslednje osebe: dekan Matija Škrbec iz Kranja, župan Ježice Franc Sever, profesor Karel Dermastija, ravnatelj Ljudske posojilnice dr. Franc Kržan, posestnik Franc Leskovic, profesor Vojteh Hybašek, profesor dr. Alfonz Levičnik.
Preostale žrtve procesa pa so bili še: ravnatelj gimnazije Josip Osana, nekdanji okrajni glavar Franc Maršič, profesor dr. Pavel Simončič, posestnik Ivan Keber, posestnik in univerzitetni profesor dr. Andrej Snoj, ravnatelj muzeja dr. Josip Mal in dr. Valentin Meršol. Zgoraj navedeni so bili obtoženi, da so med letoma 1941 in 1943 kot zastopniki Ljudske posojilnice ter Prometne banke naložili denar posojilnice na račun denarnega zavoda v okupatorjevi lasti, torej “banke di Italia” oziroma naj bi naložbo odobrili in izvršili.
Obenem so bili obtoženi odobritve podpisa italijanskih zakladnih bonov, ki naj bi bili namenjeni zgolj oboroževanju italijanske vojske. Ravno tako so jih povojne oblasti obdolžile, da so pri že omenjeni banki najeli kredit, ki naj bi ga zvečine porabili ter da naj bi si privoščili živahno denarno poslovanje z bankama di Italia in di Roma, hkrati pa jima omogočili posle vredne več milijonov lir. Obtožili pa so jih še tega, da naj bi nekaj tisoč lir podarili “škofijski dobrodelni pisarni v Ljubljani, Škrbcu Matiji”.
Izguba narodne časti, prisilno težaško delo in zaplemba premoženja
Škrbcu naj bi prav tako izplačali več tisoč lir iz tajnih rezervnih fondov in mu odobrili visok kredit z zelo nizko obrestno mero. Prav tako se je zgoraj navedene še obtoževalo, da naj bi “v letih 1942 in 1945 vršili posojilniško in blagajniško službo pod krinko Škofijske dobrodelne pisarne za organizacijo domačih izdajalcev”. Škrbec je bil obsojen na osemletno izgubo narodne časti, šest let težaškega prisilnega dela ter zaplembo njegovega celotnega premoženja v dobro države.
Sever je bil kaznovan s šestletnim obdobjem izgube narodne časti, petimi leti težaškega fizičnega dela in na zaplembo premoženja. Dermastija pa je bil obsojen na triletno izgubo narodne časti, dve leti lažjega prisilnega dela in na zaplembo vseh deležev, ki jih je imel pri podjetjih. ITD. Sodišče je obsodilo še Kržana, Leskovica, Hybaška, Levičnika in Osano, preostale pa oprostilo. “Najpomembnejša posledica procesa je bila, da sta bili v korist države zaplenjeni Ljudska posojilnica in Prometna banka.”
Avtorica Čoh Kladnikova pa v svojem delu še pojasnjuje, kako so nastala t. i. “sodišča slovenske narodne časti”: “Revolucionarnemu prevzemu oblasti je sledilo obdobje hude represije, ki je trajala do začetka 50. let prejšnjega stoletja.” V tistem času je KPS z vsakovrstnimi represivnimi ukrepi, s katerimi so bile grobo in sistematično kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, utrjevala svojo oblast ter politični monopol. Skupaj z Jugoslovansko armado, Ozno in Knojem se je lotila t. i. čiščenja.
“Obstajala so koncentracijska in delovna taborišča, zvrstili so se številni politično motivirani sodni procesi proti (domnevnim) nasprotnikom novega sistema, prišlo je do številnih odvzemov premoženja v korist države (zaplemb, agrarne reforme, nacionalizacije), mnogi pa so bili pregnani iz domačega kraja.” V procesu “čiščenja” in utrjevanja oblasti je imelo ključno vlogo sodstvo, ki ga je partija zlorabljala za obračunavanje z resničnimi, pogosto pa le domnevnimi sovražniki. Posledično so se zvrstili številni procesi s političnim ozadjem.
Domen Mezeg