Če je večina Slovencev podpirala osamosvojitev Slovenije, pa žal ne moremo istega reči za politiko in medije. Levi mediji in levica okrog zadnjega predsednika Komunistične partije Slovenije Milana Kučana, za katere osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija, so namreč z vso paro vse do zadnjega hodili v zelje osamosvojiteljem in Demosu. Nič čudnega, da smo še poleti 1991 brali članke z naslovi, kot je “Samostojna Slovenija, ne hvala”, nič drugače pa ni dandanes, saj levičarji in mainstream mediji ne zamudijo priložnosti za povzdigovanje komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita, pri tem pa “pozabljajo”, da je po Sloveniji več kot 600 množičnih morišč, ki nazorno kažejo neizprosno sliko revolucionarnega boja za oblast in njegovo neusmiljenost.
Velepatriotski intelektualec Tomaž Mastnak je bil tisti, ki je tik pred slovensko osamosvojitvijo v reviji Mladina vztrajal, da si ne želi samostojne Slovenije, češ kdo nas bo pa priznal. Mastnak je bil prepričan, da v Evropski skupnosti in v Združenih državah Amerike ne bodo podprli slovenske neodvisnosti. “Česar komunistom ni uspelo v pol stoletja, je Demos dosegel v letu dni. Ljudje so se petdeset let upirali komunizmu, ker jim je kratil človeka dostojno življenje. Zdaj si ljudstvo prosto voli, da bo živelo kot živina. Plebiscitarni podvigi so žabja volna,” je med drugim zapisal Mastnak dober mesec pred osamosvojitvijo Slovenije od Jugoslavije.
Poudaril je tudi, da nacionalna država lahko obstaja le v mreži sistemskih razmerij z drugimi nacionalnimi državami – če je druge suverene države ne priznajo, je ni. “In zdaj je že postalo očitno, da samostojne Slovenije druge nacionalne države ne mislijo priznati,” je bil jasen. Bankovec spodaj, ki nam ga je poslal eden izmed bralcev, predstavlja ultimativni dokaz o utemeljenosti članka “Samostojna Slovenije? Ne hvala!” pred osamosvojitvijo v reviji Mladina, kajti v skladu z njegovo prerokbo sedaj jemo le čemaž, regrat, šparglje itd., namesto da bi bili prav vsi do zadnjega milijarderji, če bi ostali Jugoslovani. No, če koga zanima, kakšno “silno” bogastvo, sodeč po ničlah, predstavlja bankovec, ne bo odveč podatek, da je bil ta januarja 1994 po uradnem tečaju NJB vreden približno desetinko evrskega centa.
Spomnimo. Po volitvah, na katerih je slavil Demos, je levica skušala osamosvojitev najprej preprečiti z razorožitvijo Slovenije maja 1990, nato pa še zlasti z zaviranjem oblikovanja Slovenske vojske – takšno vlogo je imela na primer razvpita Deklaracija za mir, ki je zahtevala enostransko razorožitev Slovenije in katere podpisnik je bil tudi Kučan. Ko se je Slovenija v desetdnevni vojni ubranila pred agresijo, pa se je levica, ki je do konca prisegala na Jugoslavijo, odločila za postopno demonizacijo slovenskega osamosvajanja in osamosvojiteljev. Eno od priročnih orodij te jugonostalgične demonizacije so bile izmišljene zgodbe o trgovini z orožjem, s katerimi so skušali očrniti osamosvojitvenega obrambnega ministra Janeza Janšo in obenem odvrniti pozornost od sodelovanja slovenskih partijskih struktur pri razorožitvi Teritorialne obrambe maja 1990. Prve izmišljene zgodbe glede trgovine z orožjem so se pojavile že poleti 1991.
Sprenevedanju glede komunizma in Tita ni videti konca
Vladajoča koalicija si kljub izpovedim in statističnim podatkom o grobiščih še danes zatiska oči pred resnostjo posledic vseh treh totalitarizmov, in to kljub dejstvu, da Slovenija velja za edino evropsko državo, ki je trpela nasilje s strani vseh treh najhujših totalitarizmov 20. stoletja. Fašizem, nacizem in komunizem so v slovenskem narodu zaradi zločinov in krutosti ravnanj pustili neizmerljivo rano. Po vsem tem, kar po desetletjih prikrivanj, zavajanj in grajenju mitov na lažnih herojih danes vemo o povojnem komunističnem zločinskem dogajanju, je nedostojno in žaljivo do vseh žrtev in njihovih svojcev, da del slovenske politike še vedno vrednoti komunizem kot nekaj dobrega, njegove zločine pa opravičuje s partizanstvom in NOB, s čimer ne nazadnje omalovažuje tudi vse tiste partizane, ki so se iskreno uprli tujemu zavojevalcu.
Zgovoren je podatek, da se Josip Broz Tito uvršča na 13. mesto dvajsetih največjih morilcev 20. stoletja, saj je poskrbel za odstranitev največjih političnih nasprotnikov, ki bi lahko ogrozili njegovo vladanje s trdo roko. 570 tisoč smrti je razlog, da ga po krutosti uvrščamo celo pred Benita Mussolinija, Fidela Castra in Francisca Franca. Na priloženi znamki lahko vidimo podobo severnokorejskega voditelja Kim Il Sunga in Tita z roko v roki, ki jima je skupna “ljudskost”. Sicer je res, da se Sung po krutosti uvršča pred Tita, saj mu pripisujejo smrt 1,6 milijona žrtev, s čimer se uvršča na 8. mesto največjih dvajsetih morilcev 20. stoletja, je pa obema skupno, da sta sistematično skrbela za to, da jima ne bi politični nasprotniki hodili v zelje.
Mnenje glasbenika iz tujine bolj pomembno kot mnenje 4/5 slovenske populacije, ki pa je živela pod Brozovo diktaturo
Žalostno je, kako mediji kljub dejstvom še danes obujajo jugonostalgijo. Eden izmed naših bralcev je bil zadnji petek povsem zgrožen ob poslušanju 2. radijskega programa. Povezovalec je namreč povedal, da naj bi John Lennon z ženo Titu poslal pismo spodbude in zahvale za prizadevanja za mir na svetu. Povezovalec, čigar imena žal ni uspel ujeti med vožnjo na avtocesti, je povedal dobesedno takole: “… Nekateri nedonošeni imbecili pa še vedno tvezijo o diktatorju.”
Ob tem je naš bralec zgroženo izjavil: “Ta tip torej meni, da če je imel nek faliran študent s pevskim talentom iz Velike Britanije, ki skoraj zagotovo ni poznal dogajanja v Jugoslaviji med letoma 1941 in 1989, dobro mnenje o Brozu, je to bistveno pomembneje kot mnenje 4/5 slovenske populacije, ki pa je živela pod Brozovo diktaturo. To, da niti omenjeni povezovalec ne ve, če je to pismo sploh res kdaj obstajalo, še bolj jasno kaže, za kakšnega ‘zmeneta’ gre, saj mu celo že sama možnost, da bi utegnil nekdo v tujini imeti dobro mnenje o Brozu, zadošča za skrajno zaničevanje večine Slovencev. Zanima me, če bodo levi dušebrižniki kaj godrnjali čez ta izraziti sovražni govor. No, pravzaprav me ne zanima, ker že vem odgovor,” je zaključil.
Žalostno je, kako hvalospevom in prirejanju prireditev, na katerih ne manjka rdečih zvezd in jugoslovanskih zastav, ni videti konca. Očitno se je komunistom težko sprijazniti z dejstvom, da se je kar 95 odstotkov udeleženih (88,5 odstotka vseh volivcev) na plebiscitu, ki je potekal 23. decembra 1990, odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Čas, ko smo brez prelivanja bratske krvi kot narod dosegli samostojno državo in se združili okrog pozitivnih civilizacijskih vrednot, bi nam moral predstavljati vzor za naprej, saj je do enotnosti Slovencev prišlo kljub neenotnosti politike, namesto tega pa smo priča razdvojenosti, ki ji ni videti konca. Bodo končno tudi jugonostalgiki spregledali in se sprijaznili z zgodovinskimi dejstvi? Le tako bo namreč tudi v praksi mogoča usmeritev Slovenije na pot evropskosti.
H. M.